/…/
Jurkovič: Leta 2000 ste na »prizorišče« stopili z odličnim prevodom Mediteranskega brevirja. Z avtorjem Predragom Matvejevićem ste se (s)poznali že prej in dve leti pred izidom z njim naredili intervju za Razglede. Pozneje ste prevedli še dve njegovi knjigi, Drugačne Benetke in Kruh naš. So vas avtor, njegova poetika in teme, ki jih je opisoval, posebej nagovorili ali celo prevzeli, da ste se jim večkrat in za dalj časa posvetili? Se je glede na število prevedenih del nekaj podobnega zgodilo tudi pri Ecu?
Bratina: Profesorja Predraga Matvejevića sem sredi devetdesetih spoznal v Rimu, kamor je iz Pariza prišel za predstojnika katedre za južnoslovanske jezike. Ker je bil izjemno zanimiva osebnost, sem z njim naredil intervju. Njegov Mediteranski brevir, ki je v izvirniku prvič izšel proti koncu osemdesetih in ga je nenehno dopolnjeval, zanj prejemal najvišje evropske književne nagrade in so ga bralci lahko brali že v številnih svetovnih jezikih, še ni bil preveden v slovenščino, zato sem pomislil, da bi ga prevedel jaz. Iz delovnega sodelovanja pri prevajanju se je v naslednjih letih razvilo prijateljstvo, ki je trajalo do njegove smrti. Poetika njegovega pisanja mi je bila zelo blizu in sem rade volje prevedel še dve njegovi knjigi. Poleg tega mi je pošiljal tudi svoje družbeno angažirane članke, ki so izhajali v svetovnem tisku in za katere se mu je zanje zdelo, da bi lahko zanimali slovenske bralce; njihovi prevodi so nato izhajali v osrednjih slovenskih medijih. Med prevajanjem Brevirja (iz hrvaškega izvirnika in precej dopolnjene italijanske izdaje) sem mislil, da bo to le izlet v literarne vode, spoznavanje nečesa novega, pozitivni odzivi po njegovem izidu pa so me – poleg lastnega, na novo odkritega veselja do tega dela – dodatno spodbudili, da sem začel prevajati še druge knjige. Aleš Berger, izvrstni urednik pri Mladinski knjigi, mi je kmalu zatem ponudil v prevajanje najnovejši Ecov roman Baudolino. Ker mi je bila Ecova postmodernistična eklektičnost, začinjena z rahlo ironičnim humorjem in povezana z zgodovinskimi temami, zelo všeč, sem prevedel tudi druge njegove romane in zbirke esejev. Omeniti moram še, da se je Eco kljub svoji svetovni slavi in natrpanemu urniku v prevajalskem procesu pokazal za zelo dostopnega in kooperativnega.
Jurkovič: Ali vam je poleg omenjenih dveh imen ljub še kateri avtor ali delo, ki ste ga prevajali?
Bratina: Hm, to vprašanje je težko, saj sam prevajalski proces vsebuje čim bolj poglobljeno seznanitev s kontekstom dela in samim avtorjem. Zdi se mi, da so priprave na prevajanje nove knjige najbrž malce podobne pripravam igralcev na novo vlogo. Morda sem imel srečo, da ni bilo knjige, ki bi jo prevajal z odporom, ali avtorja, ki mi ne bi bil všeč. Največkrat je bilo prav nasprotno in je avtorjevo delo nekako zazvenelo v meni in se skozme prelilo v drug jezik. Med besedili kajpak obstajajo razlike v umetniški moči in sporočilni vrednosti, zaradi česar so mi nekatera ostala bolj v spominu, vendar so mi, vsako po svoje, ljuba prav vsa.
Jurkovič: Orisali ste pot, ki vas je pripeljala do Matvejevića in Eca; kaj vas pa sicer prepriča oziroma premami, da prevedete kakšno delo? Jezikovna zahtevnost, slog, karakterji, posamezna tematika, tudi družbena, kot je to npr. pri Savianovi Gomori ali pri knjigi Italijani, dobri ljudje Angela Del Boce? Oziroma katera dela v vas ne sprožijo prevajalskega refleksa?
Bratina: Kot sem že omenil, sem imel z avtorji in njihovimi deli doslej kar srečo, saj prevajalci včasih lahko izbirajo ali sami predlagajo knjige, ki bi jih prevajali, največkrat pa sprejmejo, kar jim ponudijo založbe oziroma uredniki. Na srečo sodelujem z izvrstnimi uredniki, ki znajo presoditi, katero delo dati komu v prevajanje. Se mi je pa nekajkrat zgodilo, da sem moral kakšno ponudbo zaradi pomanjkanja časa zavrniti, in zato mi je za nekaj knjig še danes žal, da jih nisem prevedel. Najbolj me zanimajo dela, ki mi pomenijo nov izziv in pri katerih lahko kaj novega izvem tako po vsebinski kot prevajalski plati. Pa še nekaj: izkušnje so me naučile, da nobeno besedilo ni lahko za prevajanje. K vsakemu je treba pristopiti s spoštovanjem in brez podcenjevanja, saj se dostikrat izkaže, da je – na primer zaradi notranjih zakonitosti nekega žanra – težje, kot si sprva mislil. Tako sem pred kratkim tudi zato, da bi se naučil kaj novega, prvič prevedel otroško slikanico.
/…/