Zgodba o izgubljenem in najdenem spominu
Kaj mi je povedala babica
Sedim na postelji v sobi, ki si jo delim s sestro. Izborila si je prostor pod oknom, na njeno pisalno mizo pada pramen sončne svetlobe. Že od nekdaj se borim z njo. Ker je moja sestra in le leto starejša od mene, se mi včasih dozdeva, da se borim sama s sabo. Nikogar ni, vsi so odšli na bazen. Samo Roza riba pod. Enakomerno drsenje krtače stopnjuje mojo tesnobo. Vlada varljivo zatišje. Muhe se prekopicujejo po okenski šipi. Usta imam priprta, ker jih le s težavo zaprem. Tako je že, odkar je prispelo pismo. Tudi roke premikam le s titanskim naporom. Na njih leži vsa teža časa, ki ga živim. Pa še pismo. Odprla sem ga s tako težavo, kot zjutraj odprem veke. Na njem je naš naslov, a moje ime. Kaj mi je bilo tega treba?
»Kako čuden otrok,« pravi doktor Leitgeb, kadar pride na obisk. Na obiske ga vabi oče. V resnici ne mara zalitega možiclja, ki v vsakogar bolšči kot škrat izpod svoje gobe, vrat pa pokaže samo, kadar visoko dvigne glavo in vzneseno govori o »gospodu Hitlerju«, ki bo v Nemčiji napravil red. Tudi Jugoslavija bi po njegovem mnenju potrebovala takega vodjo – nepopustljivega in možatega. Takega, ki zna »udariti po mizi«, ki zna »reči bobu bob«. Doktor Leitgeb me odbija, a oče ga še vedno vabi v goste. Ko sedita v očetovem kabinetu, sta kot popolni nasprotji – doktor Leitgeb s svojimi mlahavimi, testenimi rokami in moj visoki, mogočni oče, ki se mu nihče ne upa postaviti po robu.
»Nič ni fejst,« za Leitgeba zaničljivo vsakič reče moja gosposka mama (gosposka ne po izvoru, temveč po načinu, kako ravna z drugimi, še posebej podrejenimi). Ne vem še, da ga oče vabi v goste zaradi mene. Da bi mi kot škrlatno lento nadel diagnozo. Da bi razložil, zakaj je ta punca tako nemogoča. Vselej tesnobna. Vselej prestrašena. Vselej v skrbeh. Po dvajsetkrat na dan vpraša isto stvar.
V kabinet skoraj nikoli ne vstopam. Stene so zlizane, polne vonja po cigarah in konjaku in moževanju. Edina ženska, ki prenaša to strnjeno ozračje vsevednosti in političnih vprašanj, je Vida Verdnik, ki je take atmosfere vajena še iz mladosti, ko je, kot tako rada pripoveduje, sedela očetu na kolenih med uredniškimi sestanki časopisa in poslušala zgodbe o vojni, ki se je počasi, desetletje za desetletjem, kuhala kot smrtonosna bolezen. Ko so izbruhnile balkanske vojne, Vida Verdnik ni bila niti malo osupla. Še manj osupla je bila, ko je Gavrilo Princip ubil prestolonaslednika in se je Evropa zvrnila v nezamisljiv spopad, med katerim so ljudje čez to staro, neusmiljeno celino skopali na kilometre rovov, v katerih so mlada telesa v blatu, ob driski in drgetanju čakala, da jih poženejo čez rob jarka in bodo njihova življenja povsem v rokah Boga, h kateremu so se poscani od strahu obračali s prošnjo na razpokanih ustnicah.
»Zaročenca ji je vzela vojna … Tik pred koncem je bilo. Čakala je že, da se vrne domov, pa ga ni bilo nazaj,« je Rozi razlagala mama, medtem ko je izčrpana gospodinja z enoličnimi gibi, s kakršnimi je delala vse, lupila krompir. Mama je ljubosumna na Vido Verdnik. Zavida ji njeno mesto v očetovem kabinetu, zavida ji dve vrsti snežno belih zob, ki jih pokaže vsakič, ko s krohotom zaluča glavo nazaj.
»Se bo že še naredila,« pravi Vida Verdnik o meni, kadar ji oče zaupno omeni, da so z mano nepredvidene težave. Varno se počutim samo, kadar sedim sama v sobi in se učim. Šolski zvezki predstavljajo prijazen zaslon, za katerim si lahko privoščim nekaj otroške sproščenosti: grizem palec na desnici, tu in tam napišem kratko zbadljivko, pozabim na tono skrbi, ki me sicer silijo k tlom. Skrbi vidim na svojih čevljih. Noge so zaradi njih včasih otrple do negibnosti. Šport mi ne odgovarja, s svojimi od skrbi obteženimi udi nisem nikoli dovolj hitra, dovolj spretna. Vedno hodim, kot bi brodila po do kolen visoki vodi. Kot bi se ugrezala v živi pesek, s težavo in počasi. A tako hudo še ni bilo. Zdaj je naravnost neznosno. In vse to zaradi pisma.
Oče doktorja Leitgeba in njegovega navdušenja nad Hitlerjem resda ne mara, a možak je vendarle najboljši otroški zdravnik v Jugoslaviji. V salonu v knjižni omari imamo njegovo knjigo Otroško vedenje. Knjiga ima avtorjev podpis in pripis, v katerem izreka veliko hvalo in spoštovanje mojemu očetu. Oče do njega spoštovanja ne goji, to dobro občutim tudi jaz. Tudi mama doktorja Leitgeba ne mara, a iz povsem drugih vzgibov kot oče: zdi se ji štorast in grd in »nič fejst« in »brez kinderštube«. Nikoli mu ne bo odpustila, da je odrasel v družini sestradanih bajtarjev in si na paši noge grel tako, da jih je olajšano zaril v kup svežega, kadečega se kravjaka. Njegovo telo je táko, kot bi na veliko kroglo nekdo posadil manjšo kroglo (ko sem bila majhna, sem se igrala s pajacem, ki se je, če si ga posadil na tla, nagibal v vse smeri, in doktor Leitgeb me vedno spomni nanj, zato najine pogovore redko jemljem resno).
»Treba bi jo bilo poslati na kakšen tabor, da se utrdi. Več bi morala hoditi ven, si pridobiti prijatelje. Ostale stvari bi se potem zgladile same od sebe,« pravi doktor Leitgeb in seže po Rozinih keksih. Oblizuje si prste, bele od sladkorja v prahu. Kljub pozni uri mu je tako vroče, da se njegovo telo cedi od potu. Tak je kot Brencelj iz Kekca. Kako le lahko pestuje tako neskrhano adoracijo Hitlerja, ko pa je od arijskega ideala oddaljen prav toliko kot njegov nesmrtni vzornik!
»Nikoli ne bo dobil nobene ženske,« je diagnozo doktorju Leitgebu že davno postavila moja stvarna mama. Iz njenih ust se ta izjava sliši kot smrtna obsodba. Po mnenju moje mame posameznik postane polnopraven član človeškega rodu šele takrat, ko ga je mogoče s kom poročiti. Vida Verdnik se maminim nazorom posmehuje. Ko se ženski srečata, zarenčita kot dve psici. Mislim, da mama Vidi Verdnik po svoje zavida njeno svobodo in razplamtele debate na uredniških sestankih, kjer njeno mnenje dejansko nekaj šteje, tako kot Vida Verdnik moji mami po svoje zavida varnost toplih večerov ob moževi pipi in čaju in otrocih. Nekaj pa je tema dvema tako različnima ženskama skupno: nobena od njiju se niti pod razno ne boji pisem. Jaz pa se jih. Nisem ne ena, ne druga, ne neka tretja – sem samo jaz in vsakič, ko pomislim na pismo, mi dlani zakrožita po zraku kot dve ranjeni ptici.
/…/