Ľudmila
Sedi pri kavomatu. Zatečene noge ji kipijo čez preproste lahne črne mokasine z zlizanimi petami, temno vijoličaste pajkice ji segajo do polovice meč, nad najlonskimi nogavicami ji gleda ven košček gole suhe kože s krčno žilo, skrivenčeno v obliki mrtvega deževnika. Lahek stol iz kroma zraven mizice iz enakega materiala v avli poliklinike ni udoben, trd je, a ima naslonjali za roke, za kateri se lahko Ľudmila pri vstajanju prime. Hojico, nosilni okvir z majhnim sedežem in košarico, polno plastičnih vrečk, ima parkirano ob steni. Če bi se je pri vstajanju s stola hotela prijeti, bi se ji lahko spodmaknila, zavore ne primejo več najbolje. Mariena je temu rekla hodulja, hotela ji je kupiti novo, a ni več utegnila. Skrbna Mariena si je naprtila preveč vsega. In zdaj mora Ľudmila sama poskrbeti zase. Vse svoje imetje ima v vrečkah na hojici, čez pa položen plašč. V tem letnem času bi ji prišel prav toplejši.
Na mizici pred njo so razpostavljeni reklamni letaki različnih farmacevtskih podjetij. Ob strani, kakšen meter od mizice, stoji avtomat s toplimi napitki. Pred njo velik papirnat kozarec s kavo. Videti je mirna in sprijaznjena, kajti kar se je moralo zgoditi, se je zgodilo, davno in nedavno, časa ni mogoče zavrteti nazaj. Kar še pride, pa je tako in tako vseeno. Mimoidoči si lahko zlahka predstavljajo, da je ravno prišla s pomembnega pregleda in čaka, da jo kdo od domačih odpelje domov. Ljudje v vhodni avli hodijo gor in dol, ven in noter, nihče se tu ne zadržuje dlje, kot je treba. Ľudmila zdaj čas preživlja pri zadnjem vhodu, nedaleč od hodnika, ki bolnišnico povezuje s polikliniko. Spredaj ne hodi, tam je boks z informatorko, ta ima oster vid, zato se tistemu predelu izogiba. Samo občasno oddrsa do bifeja ali se sprehodi mimo obešalnikov z oblačili.
Nihče se ne zmeni zanjo, čeprav je na bolnišnični polikliniki že nekaj dni. Kar težko že prešteje, katero jutro je za njo. V ponedeljek so jo odpustili iz bolnišnice, tam je ležala štiri dni. Odkar Mariena ne skrbi več zanjo, je Ľudmilino življenje padlo iz ritma in dnevi minevajo nekako zasilno. Tudi sama bi najraje izginila, a nima kam. In tako sedi in pije kavo. Za zdaj se je niti tukajšnje osebje ni zapomnilo. Je pa morala oditi z urgentnega centra bolnišnice, saj je šla s svojimi vrečkami babnici za okencem grozljivo na živce. V redu, ob vhodu se ne poseda, tam greš samo mimo. Na polikliniki je drugače, na srečo.
Za hrbtom ima velik plakat z nebotičniki, povezanimi v ne najbolj verjetno gručo. Pogled s ptičje perspektive na ulice metropole, mogoče Šanghaja, morda Dubaja v kombinaciji z delom New Yorka ali kakega drugega mega mesta – večpasovne ulice brez avtomobilov in opusteli pločniki. Toda mesto ni videti kot po apokalipsi, čisto je, nedotaknjeno, celo nobene sledi zanemarjenosti ali propadanja ni videti. Na ravnih strehah štirih nebotičnikov kraljujejo skodelice s kavo. Majhna z espressom zavzema celotno streho stavbe, kozarec latte se dviga v višino, na naslednji strehi je večja skodelica, v njej verjetno dvojni espresso, zatem pa največja in najširša, očitno s kapučinom. Skodelice so bele, nebotičniki svetlo sivi, logotip proizvajalca kave rdeč. Plakat v visoki ločljivosti je svetlih barv in ima poseben lesk, svetloba kot sredi najbolj sončnega dne, vendar brez senc, zato je vzdušje kar malo srhljivo. Povsod mrtvilo, samo za okni čistih steklenih zgradb je mogoče slutiti srečne, ustvarjalne ljudi, verjetno mlade in perspektivne, ki tekmujejo v uspešnih sanjskih poklicih, nosijo drage znamke, imajo polizane lase in popoln mejkap, obuti so v zloščene čevlje z visokimi petami ali mehkimi podplati, nemara v najdražje modele tenisk. Pri opravljanju svojih poklicev za popolnimi displeji pijejo najrazličnejše vrste kav.
Svet na plakatu se Ľudmile ne tiče. Ona srka svojo žlobodro iz povoskanega papirnatega kozarčka in se smehlja. Gleda v prazno, vendar ne predaleč, saj je stena nasproti samo par metrov pred njo. Njen pogled se zaustavi na pol poti k steni in se nato obrne spet navznoter. Tako je najbolj varno.
Vse stene avle pri vhodu so do višine ramen povprečno visokega odraslega popleskane z zeleno oljno barvo. Umetna svetloba ustvarja vtis navidezne čistoče. Zjutraj tukaj tal ne pomiva nihče, mogoče jih kdo pomije zvečer, ko Ľudmile ni tu, kljub temu pa so tukaj majhni prometni znaki v velikosti vrtnega palčka – rumena plastična strehica s silhueto padajoče figure, ki v zraku dela premet.
Na polikliniko vstopa sključen moški z berglo, ob pogledu na strehico s piktogramom človečka v luftu se še bolj zgrbi, zakrči in šele po določenem času zbere pogum, da se začne z drobcenimi drsajočimi korakci v tempu ranjenega polža premikati naprej. Zunaj je mokro, snežilo je takoj po božiču, ki je bil blaten, kakor je v tem mestu že leta. Podobe popolnega božiča so se z voščilnic preselile v reklame mobilnih operaterjev, od tam pa ljudem v misli, kjer ustvarjajo podgobje obupa. Kaj res nikoli nihče več ne bo doživel belega, kristalno hrskajočega, po mrazu dišečega, čistega božiča? Ulice mesta so dotrajane, drevesa gola, lučke, ki jih že oktobra razobesijo po vsem mestu, pa ravno pred prazniki nehajo delati. Veliko punča je treba spiti in na obe očesi zamižati, da je vzdušje vsaj malce božično. Zakaj ne bi ulic mesta pred božičem posipali z umetnim snegom? Samo malo, da ne bi prišlo do naravne katastrofe. Če lahko v hribih zasnežujejo cela pobočja, zakaj ne bi mogli imeti umetnega in varnega posipa tudi v mestu za veselje, dobro voljo in okras?
Mokra umazanija se ujame na predpražnike in se pomešana z lasmi, dlakami in drugimi celoletnimi ostanki raznaša po sveže pomitih tleh. Piktogram padajočega možiclja velja ves dan. Še dobro, da je blizu zdravniška pomoč.
Ob strani pri vratih otroškega paviljona stoji ogromen Božiček. Lutka iz lahke plastike je oblečena v kostum Božička z nekaterimi primesmi svetega Miklavža. Kapo ima smešno visoko, na obrazu brado in brke iz vate, na levi mu ta čudna poraščenost malce odstopa. Rdeča obleka je obrobljena z belo imitacijo kožuha. Božiček se na prepihu rahlo maje, podstavek, na katerem stoji, je z ene strani obtežen z loncem z odmrlo in neopredeljivo sobno rastlino. Božiček stoji pokonci in je malce zaprašen, božič je že mimo, on pa sveti tu že od vseh svetih, če ne še dlje. Njegov nasmešek do ušes je napol blazen, kot da otroke kar naprej mami z nekimi obskurnimi darili. Redki ga opazijo, občasno kak malček v strahu plane v jok, sicer pa se zdi, da so se nanj navadili tudi tisti, ki ga vidijo prvič. Božiček se kdaj pa kdaj rahlo zaziba, odvisno od tega, kako hitro se odprejo vrata in kakšen prepih butne vanj. Glede na njegov videz bi človek rekel, da niti on ni izpustil nedavnega silvestrovanja.
Na polikliniko pride starejši moški. Rahlo sklonjen živahno drobenclja, ima trdo zatilje in pas. S težavo pogleduje desno in levo, obrača se tako rekoč s celim telesom in dela manjše smešne priklone, kot da koga pozdravlja, čeprav v avli razen Ľudmile v tistem trenutku ni nikogar. Prikloni se ji, ona pa ga odsotno spregleda. Možak najde v žepu kovance, stopi h kavomatu in ga potiho ogovori. Kima in si ogleduje ponudbo, potem pritisne nekaj tipk in čez hip zadovoljno vzame kavo. Ne usede se za mizico na prazen stol zraven Ľudmile, temveč na lesene sedeže, pritrjene na steno nasproti. Videti so, kot bi jih sem prinesli iz kakega starega ukinjenega kina, kakršne so zapirali pred leti, ko so se filmi začeli predvajati v multipleksih velikih nakupovalnih središč, zguljeni so, vendar, čeprav malce razmajani, držijo. Možak srka kavo in upira pogled v plakat z nebotičniki in skodelicami za Ľudmilinim hrbtom. Zadovoljno si mrmra in kima. Ogleduje si ljudi, nekaj si šepeče, potem vase zvrne preostanek kave, se zaguga naprej in nazaj, da bi laže vstal, se previdno vzravna in s praznim kozarcem v roki odločno zakorači h košu za smeti. Trenutek proučuje, kako se koš odpira, nazadnje dvigne pokrov in vanj vrže kozarček. Pomane si roke, se zasuka na petah, prikloni se Ľudmili in se odpravi k izhodu.
Ona strmi predse in se zadovoljno nasmiha. Dogajanje okoli je ne zanima, šumenje korakov in glasov jo zaziba v sen. Zadrema, glava ji omahne na prsi. Čez trenutek ima vrat povsem trd, počasi, previdno dviga glavo, pridržuje si jo z levico, ta rama je ne boli več tako zelo. Odpre oči in strmi nad vrsto sedežev v steno nasproti.
/…/