Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Helena Koder: Hoja z materinščino

Prvi dan

 

J’attendrai, le jour et la nuit, j’attendrai toujours… Veter je skozi vejevje od nekod prinesel refren stare popevke, korak mi malo zastane, je mogoče, da je to Tino Rossi, slavni francoski šansonjer? Doma mi bo potem YouTube pritrdil, izvem še, da je med drugo svetovno vojno ta ljubezenska pesem pridobila domoljubni značaj: hrepenenje po ljubezni je med okupacijo pomenilo tudi hrepenenje po svobodi. Čakal bom, dan in noč bom čakal, da se vrneš … V času mojega študija so to pesem veliko vrteli na radiu, vendar v ženski izvedbi: Dalida, mlajša, a nič manj znana pevka jo je pela, klasičen šanson za vse čase.

Glasba iz zmešnjave spominov rada prikliče kakšno sliko ali prizor, tenor Tina Rossija izbere madame Kohler, ki je s pogledom ravnokar ošinila razred: »Pišite: Ali učenje tujega jezika znanju materinščine koristi ali mu škoduje? Do ponedeljka.« Madame Kohler je bila profesorica na šoli za tuje študente francoščine Alliance franҫaise v Parizu. Bila je visoke rasti, zelo energična, a tudi zelo prijazna: pravo nasprotje drobnih, nizkoraslih Parižank s kratko pristriženimi lasmi, kot je bila takrat moda, ki so se nosile zelo visoko in so bile s svojo odrezavostjo nedosegljive vzornice marsikateri tuji študentki. V madame Kohler sem se skoraj zaletela, ko sem zbrala korajžo in šla na Alliance vprašat, ali bi lahko hodila k pouku.

V tistem času še ni bilo tako preprosto potovati po svetu. Da sem dobila potni list, sem morala na pogovor k nekemu tovarišu V. na Sekretariat za notranje zadeve. Spraševali so me, zakaj grem v Pariz, kaj nameravam tam početi, kje bom stanovala, koga vse tam poznam in take stvari. Imela sem nekakšno garantno pismo, zatrjevala sem, da je moj edini namen jezikovno izpopolnjevanje, in ko je tovariš V. uvidel, da od mene ne bo nobene koristi, sem dobila žig v potni list.

Danes skoraj ne morem verjeti, kako preprosto pa je takrat vse potekalo v Parizu. Zdaj bi bilo zagotovo drugače. Nobene štipendije nisem imela, tudi nobenih priporočil ali česa podobnega ne. Samo gospe Kohler, ki sem jo po naključju srečala v avli Alliance, sem povedala, da sem za nekaj mesecev pri prijateljih v Parizu in da bi ta čas rada izkoristila za izboljšanje svoje francoščine. Da bi za to morala plačati kakšno šolnino, mi niti na misel ni prišlo. Gospa Kohler me je prijazno poslušala, potem pa mi je rekla, naj naslednji dan pridem na preizkus znanja in bodo videli, kaj naj z mano. Naslednji dan je bil najprej na vrsti narek, la dictée, potem je bilo treba še pisno odgovarjati na neka vprašanja in že sem bila razporejena v peti razred. Presrečna. Danes seveda vem, da ni šlo samo za naklonjenost tuji študentki izza železne zavese, ampak da je država Francija na najrazličnejše načine in tudi s takimi gestami zelo pragmatično in načrtno skrbela za to, da bi se frankofonija še naprej širila čez državne, etnične in nekdanje kolonialne meje, kjer je bila francoščina samoumevno prvi jezik.

Tistega naslova, ki nam ga je narekovala madame Kohler, sem se razveselila. Zdelo se mi je, da se pravilni odgovor skriva že v naslovu in da torej ni dvoma, v katero smer naj razmišljam, poleg tega pa sem seveda pomislila, da pravzaprav nič, kar se novega naučiš, ne more ogroziti tistega, kar že znaš. Tisti spis sem torej začela pisati z mislijo, da moja slovenščina ne bo nič slabša, če bo moja francoščina boljša, kot je. Seveda sem pisala o tem, da ko se učiš slovnico, nujno primerjaš pravila tujega jezika s pravili materinščine. Pisala sem o tem, da materni jezik ‘obvladaš’, še preden veš za pravila, ki so izpeljana iz njegove rabe, in da marsikdaj šele med učenjem tujega jezika ozavestiš nekatere zakonitosti maternega. Pisala sem tudi o tem, da se ti z učenjem tujega jezika mimogrede odpira pogled v literaturo tega jezika in v drugačen način razmišljanja, v drugo kulturo; začneš primerjati, iščeš podobnosti, razlike in tako naprej. Skratka, nekako sem svoje razmišljanje pripeljala do ugotovitve, da je učenje tujega jezika vsestransko koristno in da tudi poglablja znanje materinščine. Dobila sem dobro oceno in moje nadaljnje obiskovanje lekcij francoščine ni bilo več z ničimer ogroženo.

Danes bi ob tem zdravorazumskem sklepanju zagotovo skušala utemeljiti tudi kakšen dvom, na primer ali je pri učenju tujih jezikov pomemben odnos do materinščine? Odnos tistega, ki poučuje, in tistega, ki se uči. Seveda iz mene govori pripadnica jezika, ki ga uporablja malo ljudi. Res ne znam zlesti v kožo kakšnega Američana, ki lahko kar z materinščino kjer koli na svetu počne, kar mu pride na misel, ne da bi se moral naučiti govoriti drugi jezik.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart