Jurkovič: Draga Lidija, v Skopju ste doštudirali primerjalno književnost, leta 1994 odšli v Bukarešto ter tam doktorirali iz romunske književnosti in jezika. Preden ste zapustili Makedonijo, ste izdali tri pesniške zbirke. Kdaj ste začutili, da se boste zavezali pisateljevanju, da je literatura bistvo ali eno od bistev vašega življenja? Kakšno je bilo to potovanje? Je bila neka gotovost že takoj na začetku ali ste se srečevali tudi z dvomi?
Dimkovska: Potovanje v literaturo in z literaturo traja že trideset let – letos namreč mineva točno trideset let od moje prve pesniške zbirke Otroci z Vzhoda, ki sva jo leta 1992 z makedonskim pesnikom Borisom Čavkoskim objavila kot jin-jang zbirko: na eni strani so moje pesmi, na drugi njegove, na sredini se srečajo kot dve poetiki. Knjiga je v Makedoniji prejela nagrado za najboljši pesniški prvenec in je postala točka preloma v najinih življenjih: zame začetek potovanja, ki še vedno traja, za Borisa Čavkoskega pa je bila to prva in edina knjiga. Literatura je zame bistvo življenja v širšem smislu – zajema vse, kar je zame pomembno, vredno, pristno: tudi življenje je bistvo literature – zajema enake reči. Pisanje se mi je vedno zdelo samoumevno, že od prve osnovnošolske objave; pišem torej skoraj celo življenje, drugega verjetno niti ne znam. Negotovost je prišla šele z objavo prve knjige, prej je za mojimi objavami stal nekdo drug: učiteljica, urednik revije za otroke, organizator pesniških festivalov za otroke … Če so objavili moje pesmice, je to že pomenilo, da so dobre. Ko sem začela objavljati knjige, sem šele doumela, da bom zdaj le sama odgovorna zanje, in negotovost, ki je prišla s tem spoznanjem, ni izginila nikoli več. Dvom je nujen za umetnost, četudi je njegovo breme težko nositi. Ali bi sploh ustvarjali, če bi bili prepričani o notranjih občutkih, čustvih, pomislekih, razmišljanjih, spoznanjih? Eno zagotovo vem – da sem takrat, ko pišem, četudi o težkih ali tragičnih rečeh, absolutno srečna oseba.
Jurkovič: Večkrat ste dejali, da je ravno sedemletno bivanje v Bukarešti zelo vplivalo na vaše pisanje poezije. Zakaj je (bilo) to obdobje tako pomembno? Katere druge prelomnice so še vplivale na vas in na vaše pisanje?
Dimkovska: Prelomnice so predvsem povezane s selitvami – najprej v Bukarešto, potem v Ljubljano. Še bolj prelomna pa je bila prva selitev, iz Skopja v vas Šlegovo, ko sem bila stara le nekaj mesecev. Do male šole sem odraščala z babico in dedkom na makedonskem podeželju in sem starše srečala le občasno, potem pa sem vsake počitnice in praznike spet preživljala na vasi. V teh otroških in mladostnih letih sem se poglabljala vase, bila sem precej introvertirana in sveta nisem opazovala le z zunanjimi, marveč tudi z notranjimi očmi: v njem nista bila le babica in dedek, ampak tudi tete, strici, sorodniki, sosedje, vaška čudakinja, sosed z avtizmom, agentka UDBE v usnjenem plašču, gluhi pastir, ki so ali niso stopili v stik z mano, predvsem pa živali pri hiši, polja, njive, vonj španskega bezga, grm robide, izvir vode, vaško pokopališče in cerkev, v kateri je bila tik pred oltarjem stopnička, na kateri mi je vsakič spodrsnilo, vsi obredi, arhetipi, življenje majhnega človeka, tobak, ki smo ga nizali v vročih poletjih, grozdje, ki smo ga spreminjali v vino, mleko v sir, moko v kruh, skromnost v držo … Ko sem doštudirala primerjalno književnost, sem se mladostniško podala na neznano pot: na šestmesečno bivanje v Romuniji, da bi se naučila romunskega jezika. Tam sem ostala sedem let, po tem pa sem prišla v Slovenijo. Premiki, selitve in življenje ne le v Bukarešti, ampak tudi v Ljubljani in kjer koli sem medtem bivala, bodisi na literarni rezidenci bodisi na festivalih, so v meni odpirali in še vedno odpirajo vprašanja, o katerih takrat, ko sem živela le v Skopju, sploh nisem razmišljala: vprašanje jezika in jezikov, to, da se v tebi skriva toliko osebnosti, barv glasu, mimike, gestikulacije, emotivna frekvenca in podajanje misli, koliko jezikov govoriš. Jezik je mimesis našega bistva; ko pišem v nekem jeziku, se rojeva ravno tisto, kar se lahko rodi le v tem jeziku. Izbrala sem oziroma mene je izbrala makedonščina, le v tem mimesisu lahko ustvarjam poiesis. Migracija vzame in da, dom je pomembnejši od domovine, identiteta je relativna in nestabilna, ko pišem pa sem oziroma obstajam. Na moje pisanje vplivajo vse notranje in zunanje paradigme bistva.
/…/