Odlomek iz romana
Svojo mamo sem ljubila. Njene nežne prste, ki drsijo po robovih monstere, po svili njene kombineže, po zunanjem robu telefonske slušalke. Nisem vedela, da je mogoče, da ti poči srce. Kljub smehu in kljub ljubimcem. Kaj je bilo zares narobe? V svoji glavi iščem rešitev zanjo, nekaj, kar bi njeno pot speljalo povsem drugam, in kadar koli začnem, se zavem, da me ni zraven. Ne gre za to, da ne obstajam, temveč za to, da sva ločeni. Njena sreča je nekje, kjer mene ni. Vidim njen svetli obraz, kako se pomenkuje z novimi obrazi, kako ji utripa celo telo, ker ji ni treba več istega, ker isto jo ubija. Ona je nekje zunaj, upočasnjuje čas. Živi.
Iz Ajaccia mi je ostal v spominu pogovor z Jonasom, zgodil se je na začetku, ko je zrak lepo dišal. Bil je večer, modro nebo, nekaj galebov tu in tam, počitniško razpoloženje, sva na balkonu, še vedno se ga ne morem nagledati. In potem ga vprašam: se spomniš igre ugani, kaj bom?
Vem, že takrat vem, da se noče spominjati, ne zares, ker najino mamo še vedno krivi za vse, kar se je zgodilo. Čeprav tega ne reče ne takrat in tudi kdaj kasneje ne. Počutim se kot otrok, ko čakam na kar koli od njega. On molči v to malo svetlobe pred nama. Pozorna sem na vsak šum, na vsako besedo.
Spomnim se, reče. Zašepetala mi je, naj bom nogometaš in ti bi morala uganiti. Hotela je videti, kako znam žonglirati z žogo. Maradona, Maradona, mi je šepetala v uho. Razbil sem steklena vratca omarice ob televizorju.
Rahlo se zasmejem. Tudi on se.
Predstavljam si jo, to lepo žensko, ki se zaradi tega smeji kot utrgana, slina se ji zaleti, smeje se na ves glas. Jonas je zaradi tega rdeč v obraz, ona pa se še naprej reži in reče: Ne, ne, to vsekakor ne boš. Jaz se takrat ne smejim, ker pobiram steklo, ki ga je povsod polno, kmalu se mi pridruži tudi mama. Jonas je naslonjen na podboj. Ko se mama umiri, mu reče: Pridi, igrajmo se naprej. Jonas jo pogleda, v očeh ničesar več, ne vrne se.
Njenih iger nisem maral, reče. Včasih se spomnim na to in zdi se mi, da ni bilo normalno.
Normalno?
Kaj pa vem: kot sol v morju.
Aha.
Kot biti mama.
Mama?
Kot biti dobra mama, reče.
Naslednji večer je nekoliko toplejši. Na nogo mi sede komar. Medtem ko mi sesa kri, ga pritisnem ob svojo kožo. Za njim ostane nekaj črnih pik in packa krvi. Vstanem, grem do kopalnice, kjer se umijem. Na mestu pika se mi naredi bulica.
Kaj je, mami, me vpraša Nala iz postelje.
Si imela lep dan? jo vprašam.
Odgovori mi, da ja. Najbolj ji je bila všeč školjka, ki jo je našla za Jasperja.
Lepo, odgovorim.
Pogrešam ga, reče. Sedem k njej in jo pobožam po laseh. Gladki so in povsem ravni. Zapojem ji uspavanko. Moj glas se na trenutke lomi. Prekine.
Tudi jaz včasih pogrešam Jasperja in čas, ko mi je zaupal. Po Nalinem rojstvu je razpokalo. Nalo sem hotela zase. Nisem sprejemala obiskov. Ni ga motilo, da spi v sobi za goste. Nič ga ni skrbelo. Niti zamisliti si ni mogel, da bom postala taka. Njegova mama je večkrat klicala. Vnukinjo hočem, je govorila, rada bi jo videla. Slišala sem jo, kako mu je skušala dopovedati, da nisem zdrava, da to ni normalno. Jasper je bil jezen nanjo, a kasneje se je hotel vrniti v spalnico k meni. Sestavil je zibko, nadnjo obesil mobile. Ko sem rekla ne, je rekel, da jo bom pohabila. Obljubila sem, da je ne bom. Ne nje, ne edine luči v mojem življenju.
/…/
Spoštovani, poznam vašega očeta in zgodba se me je zelo dotaknila. Vse ste zapisali v zelo lepem jeziku, z malo besedami, vendar vsebinsko bogato in z zelo natančnimi, razmišljajočimi opisi čustvovanj in razmišljanj. Želim vam plodno pisateljsko pot.