Pred časom sem prisostvoval razpravi z naslovom Prihodnost svobode?. Kot je pojasnil voditelj, predstavnik organizacije s področja civilne družbe, so se za to »vročo« temo odločili na seji vodstva, na kateri je bilo izpostavljeno vprašanje svobode, ki postaja povsod in tudi v Sloveniji vse bolj ogrožena dobrina. Poudarjeno je bilo, da se »prostor svobode« vztrajno krči, da je oblik nadzora in omejitev možnosti svobodnega odločanja posameznika in družbe iz dneva v dan več in da postajajo vse bolj vidne in neposredne, naj gre za administrativno-politične ali materialne (finančne) omejitve mišljenja in izražanja, gibanja, odločanja in izbire. Še več je omejitev, ki niso takoj opazne in nikakor niso upravičene. Ker tudi sam menim, da gre za pomembno vprašanje, sem prisostvoval razpravi, ki ne bi smela biti pozabljena kot zgolj še eden od dogodkov in brez pravega odmeva. Tako tema kot razprava pa sta me spodbudili, da sem se še sam vprašal, kako je dandanes s svobodo in kaj je mogoče pričakovati.
Ko si zastavimo takšno vprašanje, si moramo najbrž najprej razjasniti, o čem govorimo, ko govorimo o svobodi, kajti pojem se po eni strani nanaša na občutja in tudi na prepričanja in okoliščine, s katerimi živi in jih doživlja posameznik, vse bolj, če ne docela vpet v družbene strukture. A prav vpetost v družbene (družinske, poklicne, prijateljske, politične, interesne …) strukture lahko zelo vpliva na njegovo dojemanje in občutje (ne)svobode kot (ne)možnosti spontanega odločanja oziroma (ne)možnosti svobodne izbire. Po drugi strani pa se pojem svoboda uporablja v zvezi z entitetami, kot so država, nacija, narod, družbena skupnost, verska skupnost, cerkev, vključno z vprašanji suverenosti in samostojnosti, v imenu katerih pa tudi prihaja do omejevanja svobode posameznika in celo nasilja nad njim zaradi njegovega ravnanja in odločanja v skladu z njegovim razumevanjem svobode. Skratka, na eni strani je posameznik kot bolj ali manj svoboden človek, kar predpostavlja številne in različne možnosti ali svobode, od svobode gibanja, svobode mišljenja oziroma svobode govora ali izražanja, svobode glede izbire partnerja/partnerice, svobodne volje, pa vse do svobodnega odločanja o rojstvu otrok oziroma o svojem telesu, svobodne izbire poklica itd. Hkrati je ta pojem tudi sopomenka za neodvisnost, samostojnost in suverenost države oziroma nacije ali za enakopravnost in, čeprav ne v celoti, samostojnost naroda v večnacionalni državi itd. Nikakor pa ni nujno, da se posameznik kot državljan svobodne (samostojne) države oziroma pripadnik svobodne nacije in načeloma liberalne in demokratične družbene skupnosti počuti enako svobodnega kot posameznik.
Gre potemtakem tudi za vprašanje obsega, zamejenosti ali neomejenosti svobode, kajti vsaj na prvi pogled se zdi, kot da o svobodi ni mogoče govoriti, če so možnosti udejanjanja svobode na področju, na katerega se svoboda nanaša, omejene s prepovedmi, da o določenih vprašanjih in temah ali na primer o ravnanju političnih funkcionarjev ni dovoljeno svobodno povedati svojega mnenja ali pa morda ni dovoljeno svobodno izraziti dvoma o obstoju Boga. Pri tem niti ni nujno, da gre za cenzuro ali formalno omejevanje možnosti izražanja; nič manj učinkovito ni organizirano, četudi na videz spontano podtikanje nečednih namenov in obtoževanje kritika oblasti, češ da je v preteklosti sam kršil zakon, ravnal nemoralno ipd., ali s prostaškim zmerjanjem, žalitvami in grožnjami opremljeno zavračanje kritik v oblasti lojalnih medijih ter na v ta namen vse bolj zlorabljanih socialnih omrežjih, kot smo bili temu nedavno priča tudi v Sloveniji (Twitter). Enako velja za primere, ko posameznik ve, da utegne, če bo javno povedal svoje mnenje o katerem koli družbenem pojavu (npr. o feminizmu, o pravici do splava, o zahtevah po uvedbi verouka v šole, o evtanaziji, o ponovnem razraščanju nasilnega nacionalizma in še čem), naleteti na ogorčene odzive zagovornikov ali nasprotnikov pojava, o katerem se izreka, zato se odloči, da svojega mnenja raje ne bo javno povedal. Posledica tega je, da je dialoga o pomembnih družbenih vprašanjih vse manj in da je tudi vse manj demokracije in svobode v družbi, čeprav morda v zvezi z vsem tem o svobodi večina še ne dvomi ali vsaj ne govori. Tudi zato, ker se prav ti, ki se tako brutalno odzivajo na legitimna mnenja in ocene drugih, sklicujejo ravno na svobodo izražanja, četudi drugače mislečim to svobodo odrekajo.
A najprej vseeno kaže spomniti na nekaj različnih in dovolj domišljenih opredelitev svobode, na pomenske razsežnosti pojma in kontekste njegovega pojavljanja in razumevanja ter preveriti svoje razumevanje. Slovar slovenskega knjižnega jezika upošteva obe ravni udejanjanja svobode in, po vrsti, opredeli svobodo kot: »1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga; 2: stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi; 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji; 4. stanje, ko komu kdo s silo ne omejuje gibanja; 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga; 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju ne postavlja mej, omejitev; 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, spozna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi; 8. nav., mn., star. svoboščina …, svobodnost …, pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; … svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja, z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek«. Splošni religijski leksikon (Založba Modrijan, 2007), dopolnjena slovenska izdaja izvirnika (Opći religijski leksikon, Leksikografski zavod Miroslav Krleža, Zagreb), opredeljuje pojem svoboda kot: »Stanje, ko oseba ohrani možnost delovanja ne glede na zunanje (narava in družba) in notranje (nagoni in strasti) nujnosti in prisile. Pojem s. je tesno povezan s človekovo sposobnostjo, da izbira med raznimi možnostmi in da sprejema odločitve (SVOBODA IZBIRE).« Pojem svoboda avtorji leksikona opredelijo kot »temeljni pojem filozofije in teološke antropologije«, ki ga ni mogoče misliti, ne da bi upoštevali kontekst idej dobrega in zla, pojma odgovornosti in dolžnosti ter odnos med svobodo in nujnostjo. Wikipedija svobodo razloži kot »zmožnost posameznika delati, kar hoče oziroma želi, ali pravica, imuniteta, ki jo uživa glede na položaj ali posebno privolitev kot privilegij«. Temu še doda, da v sodobni politiki razlikujemo pojma negativna svoboda kot stanje v družbi brez nadzora ali omejitev, ki jih predpiše oblast (avtoriteta), in pozitivna svoboda, ko ima vsak posameznik pravico in možnost ravnati v skladu s svojo voljo in zmožnostmi po načelu enakosti in enakopravnosti vseh pripadnikov skupnosti. Vendar velja pripomniti, da obe opredelitvi zlahka postaneta vprašljivi, ker gre v obeh primerih za vprašanje mere ali meje, onkraj katere družba, če v skrajnih primerih še lahko govorimo o družbi, ki posamezniku dopušča, da počne, kar hoče, preide v stanje anarhije, ko prevlada pravica močnejšega, po drugi strani pa v primerih, ko oblast samopašno pretirava z omejitvami in zatira pobude, ki ji niso pogodu, ter preganja drugače misleče, tudi ni več mogoče govoriti o (pozitivni) svobodi. In ravno kar zadeva ta vidik in nespoštovanje načela enakosti in enakopravnosti, zlasti v zvezi s svobodo mišljenja in izražanja, prihaja, kot je bilo v minulih mesecih mogoče opaziti v Sloveniji, do vse več na videz spontanih, v resnici pa načrtovanih in organiziranih oblik omejevanja svobode, kar povzroča erozijo demokracije, nespoštovanje človekovih pravic in njegovega dostojanstva ter bojazni v zvezi s prihodnostjo svobode. Vse to iz zgodovine že poznamo. Proces se je začel pred skoraj natanko sto leti v Nemčiji, Italiji, že malo prej v Rusiji, pozneje Sovjetski zvezi, in se, očitno ne dokončno, končal z drugo svetovno vojno, taborišči ter holokavstom.
Kot je mogoče sklepati ob navedenih opredelitvah, je svobodo, to potrjuje tudi zgodovina, praktično nemogoče misliti, ne da bi istočasno mislili tudi meje svobode oziroma nujnost, mimo katere prej ko slej brez tudi najhujših posledic svobode ni mogoče uveljavljati. S tem so povezane omejitve, ki so lahko načelne oziroma etične, ker zahtevajo spoštovanje svobode drugega človeka, ali tudi prisilne (v najboljšem primeru zakonske, sprejete na osnovi strinjanja večine), samovoljne ali, v primerih avtoritarne oblasti, nasilne.
Toda omejitve svobode posameznika niso le zunanje in prisilne, temveč tudi notranje, kar pomeni, da naj bi v večini primerov na človekove odločitve in ravnanja bolj vplivali nagoni in strasti kot razmislek in tehtanje ali svobodno odločanje, katera izmed možnosti, med katerimi posameznik izbira, bi bila zanj najustreznejša in bi mu omogočala občutek svobodne izbire. Pri tem je pojem strasti, ki lahko preprečijo, da bi posameznik ravnal po presoji, kaj je načelno ali etično sprejemljivo in kaj ne, kot se zdi, mišljen zelo široko in vključuje tudi čustva in občutja ali afekte (pri čemer je pojem afekt mišljen kot »zelo močno, kratkotrajno čustvo«, kot strah ali celo panika, navdušenje, huda žalost …, pa tudi kot strast). Skratka, zdi se, da je po eni strani (to pisanje seveda ne želi biti psihološka razprava, saj za to podpisani nisem kvalificiran) treba razmišljati zlasti o subjektivni plati doživljanja svobode, o posameznikovem doživljanju/občut(en)ju svobode ali nesvobode ter se hkrati vprašati o naravi notranjih omejitev, ki nam preprečujejo občutje svobode. In zdi se, da s tega vidika ni mogoče govoriti samo o nagonih in strasteh, temveč res tudi o čustvih in prav gotovo tudi o predsodkih ter prepričanjih. Gre za to, da kot posamezniki pogosto želimo (želja) ali hočemo (volja) kaj storiti ali doživeti oziroma, še bolje, da vemo, da bi bilo prav, če bi kaj storili, in si to želimo, pa vendar tega ne zmoremo ter se zato počutimo nesvobodne, četudi ne gre za zunanje prisilne omejitve. Ovira za uresničitev namena v skladu s presojo, željo ali voljo je lahko nagon, ki to učinkovito preprečuje, lahko strast, ki ni nujno erotične narave, kot npr. strastna navezanost na drugo osebo ali celo odvisnost od spolne zveze z osebo, ki pa ne deli naših drugih želja ali nagnjenj, lahko gre za odvisnost od določene vrste rekreacije, ki je neskladna z željo po daljšem potovanju itd. Zelo učinkovite ovire pri odločanju za ali proti odločitvi za izpolnitev nekaterih načrtov, želja in za občutje svobode so lahko fobije, hud strah pred letenjem, agorafobija ali akrofobija (strah pred višino) ipd., neznosna občutja, povezana s pričakovanimi situacijami, v katerih bi se ob izpolnjevanju želje ali načrta verjetno ali celo gotovo znašli. Enako velja za čustva, zlasti če gre za vsaj začasno res močna čustva, npr. za ljubezen, žalost, sovraštvo, nestrpnost (tudi v povezavi s predsodki in prepričanji) itd., čeprav čustva najbrž dojemamo kot trajnejše in globlje odnose z ljudmi in (tudi) drugimi živimi bitji ali celo stvarmi in ne nujno burne ali ekstatične, kot naj bi to veljalo za strasti ali afekte. Vsekakor različna čustva, ljubezenska, prijateljska in še kakšna, lahko vodijo do pretirane zavezanosti drugi osebi, celo do odvisnosti, kar vpliva na zmožnost svobodnega odločanja ali svobodne izbire, svobode gibanja itd. Ne le nagoni in strasti, torej, tudi čustva vplivajo na možnost občutja svobode od »znotraj« ter povzročajo travme in psihoze, občutke o zamujenih priložnostih, neizpolnjenih pričakovanjih ter željah, celo o zapravljenem življenju ipd. Že pred tem pa povzročajo notranje konflikte, nezadovoljstvo s seboj in krize. Enako velja za vcepljena prepričanja, zlasti verska in moral(istič)na, za predsodke, ki so morda posledica zgrešene vzgoje, pa tudi za prepričanja politične ali ideološke narave, ki so lahko posledica demagogije in pranja možganov, ki jima je bil posameznik izpostavljen, ne da bi se zmogel temu upreti. Pri tem gre že tudi za zunanjo prisilo, ki je ne glede na travmatičnost posledic notranjih omejitev vseeno večji problem, saj gre zlasti v skrajnih primerih za bolezen družbe, ta pa se prej ko slej maščuje družbi kot celoti ter prizadene vse njene člane.
Nekako na meji med notranjo in zunanjo prisilo je vse bolj opazno in v zadnjem času zelo izpostavljeno vprašanje algoritmov. V zvezi s slednjimi je morda treba povedati, da smo se vsaj tisti, ki nismo dovolj poučeni o delovanju možganov ter o »poteku« procesov odločanja pri posamezniku in s tem tudi o »notranjih« omejitvah možnosti svobodne izbire, seznanili po uveljavitvi interneta, YouTuba, Facebooka …, ko smo bili najprej obveščeni, potem pa smo še sami spoznali, da nekje, kdo ve, kje, tehnološko srce te ali one platforme spremlja naše obnašanje, natančno beleži področja, teme, izdelke, storitve ipd., ki so nas kdaj pritegnili, ter nam zdaj vse bolj vztrajno ponuja natanko tiste dobrine, oblike zabave ali teme, za katere smo se že zanimali. In ker se mnogi vsaj sprva, ko dobivamo izbrane in ciljane oglase ali ponudbe, počutimo opažene, potrjene in spoštovane, seveda nekaj časa nasedamo, kupujemo stvari, ki jih v bistvu ne potrebujemo, saj se nam zdi, da bi bilo tolikšno skrb za nas in naše domnevne potrebe nespodobno prezreti. Potem smo se končno poučili o algoritmih ter o tem, da algoritmi delujejo tudi v naših možganih kot nezavedni vzorci odločanja v različnih situacijah, o tem, da so pogosto prav algoritmi ovira za odločitve in delovanje v skladu z dejanskimi interesi v določenem trenutku, ki se kdaj pa kdaj pojavijo, ker se pač nekje dogaja nekaj, kar se nam zdi zanimivo in privlačno, ali izvemo za izdelek, ki se nam zdi koristen, ali za storitev, ki bi jo kazalo izkoristiti. A nazadnje se vseeno odločimo drugače, ne da bi, kot radi rečemo, sami sebe razumeli. In zato dobimo občutek, da se ne obvladamo, da se ne odločamo razumno in svobodno; razočarani smo nad seboj ali jezni nase, notranje razdvojeni. Ti občutki so neprijetni in lahko človeka potrejo, včasih celo povzročijo tudi hujše osebnostne krize. A še bolj zlohotni so algoritmi, ki jih v zvezi z našimi interesi, navadami, razvadami oblikujejo »digitalni možgani« kot »pamet« določenega omrežja in s katerimi vplivajo na nas. Slednji namreč v večini primerov delujejo tako uspešno, da velik del uporabnikov povsem zasvojijo. Ti »možgani« beležijo vsak obisk omrežja in sproti preverjajo, kaj nas je pritegnilo, nenehno dopolnjujejo naš potrošniški in tudi politični profil ter nas v skladu z ugotovitvami zalagajo s podatki, oglasi, marketinškimi sporočili ipd., seveda skladno z interesi njihovih strank na drugi strani, ki jih za to dobro plačajo. In vpliv nenehnega pritiska izdelanih algoritmov, ki zadevajo naše interese in odločanje, na nas ni nič manjši, kot je pritisk oziroma so usmeritve, ki izhajajo iz notranjih algoritmov, ki so del nezavednega naše osebnosti.
Vendar ne gre le za reklame in oglase, cilj katerih je, da korporacije, ki obvladujejo vse bolj digitalizirani, interesom kapitala podvrženi svet, obvladajo tudi nas, naše vrednote, mišljenje, naše vedenje o svetu in nazore, nas s pomočjo medija, ki nas zasvoji, oddvojijo npr. od knjig in prepričajo, da ni pomembno, kaj in koliko »imamo v glavi«, ker je dovolj, da znamo najti podatke, ki jih potrebujemo. Toda, ali je mogoče vedeti, katere podatke in znanja potrebuješ, če o področju, na katerem deluješ in o njem razmišljaš, komaj kaj veš? Na zaslon dobiš, kar izberejo digitalni možgani in torej ne nujno tisto, kar je skladno s tvojo dejansko potrebo. Z vidika svobode odločanja in izbire, zlasti kar zadeva politično odločanje, je gotovo že veliko zlorab umetne inteligence, ki zna po socialnih omrežjih učinkovito razširjati lažne novice in mnenja, tako kot to brez sramu že počnejo tudi najbolj zagrizeni aktivisti (v Sloveniji celo poslanci in poslanke in funkcionarji) nekaterih strank s pomočjo izmišljenih lastnikov Facebook profilov in Twitter računov (trolov). Širjenje lažnih novic, blatenje politične konkurence in širjenje sovražnega govora vpliva na nič hudega sluteče sledilce in posredno na vso javnost, seveda še zlasti pred volitvami.
Sodobni človek se tega vendarle vse bolj zaveda, četudi se temu pogosto še ne zmore odreči, s čimer bi se uprl tem zahrbtnim načinom omejevanja svobode, manipulaciji, nadzoru (in svoji odvisnosti). Gre za enako težavo kot pri podnebnih spremembah oziroma onesnaževanju okolja, energetski krizi in prenaseljenosti planeta. Ukrepa še vedno premalo ljudi, vse več znamenj pa priča, da je razslojevanje družbe vse hujše in da velik del človeštva z vidika kapitala in z vidika funkcioniranja družbe postaja tako rekoč nepotreben, v bistvu breme, ki ga bo treba vzdrževati in mu zagotavljati osnovne dobrine, kapital pa od tega ne bo imel nobene koristi. Toda kapital ne pozna čustev in etičnih norm, ne čuti nikakršne odgovornosti za rajo, ki nič ne prispeva k »plemenitenju« kapitala! Z drugimi besedami, kot že pišejo tudi nekateri ekonomisti, kapital je indiferentna substanca, od katere ni moč pričakovati ničesar razen težnje po rasti, zato se zdi iracionalna in strašljiva, kot so rakave celice z nezaustavljivo težnjo po rasti in razmnoževanju, ali virusi, ki enako indiferentno uničujejo in naposled uničijo bitje, ki ga potrebujejo kot gostitelja oziroma gojišče za svojo rast in razmnoževanje.
Seveda ne gre le za omejevanje svobode mišljenja in izbire posameznika; gre za manipuliranje s celimi generacijami in za vpliv na družbo v celoti. In pri tem, premišljeno in načrtno ali ne, gre tudi za usklajeno delovanje z vse več organiziranimi političnimi silami, ki že skoraj povsod in v večini primerov trobijo v isti rog s kapitalom, organiziranim v okviru komercialnih finančnih ustanov (kapitalskih skladov, bank) in multinacionalnih korporacij, ki so si že povsod uspele skoraj v celoti podrediti politiko (stranke, parlamente, vlade …) in vsaj na videz in po imenih še demokratične institucije; tudi države v celoti.
Posameznik v odnosu z drugim posameznikom vedno najprej naleti na težnjo tega drugega po svobodi, ki se najbolj vidno izrazi kot težnja po enakosti in enakopravnosti, naj bo to zakonsko ali partnersko razmerje, naj bodo to razmerja v družini, med stanovalci v stanovanjskem bloku, vasi, ulici ali v mestu, prijateljska razmerja, razmerja v okviru poklicne ali interesne skupine ali razmerja znotraj plemena, naroda ali večnacionalne skupnosti, odnosi s pripadniki drugih ras, ver itd. Vedno, kadar posameznik ob zadovoljevanju katere koli potrebe ali želje »trči« ob potrebo ali željo drugega, to hočeš nočeš dojema kot omejitev svoje svobode in dokaz neenakosti ali neenakopravnosti (manjvrednosti) in s tem tudi neke vrste podrejenosti. Hkrati pa, kolikor bolj je družba demokratična, tem bolj si prizadeva zagotoviti ljudem čim več možnosti za udejanjanje njihovih pravic in svoboščin. Posledica tega je vse več uzakonjenih norm, ki preprečujejo samovoljno omejevanje pravic na vseh ravneh družbe kakor tudi zlorabe teh pravic, pri čemer se rado zgodi, da pride do prenormiranosti in zato nepreglednosti ureditve. Nazadnje nihče več ne ve, kaj je dovoljeno ali dostopno in kaj prepovedano ali nedopustno; preobilje predpisov povzroči birokratizacijo družbe in kolizijo predpisov in v takih razmerah se je težko znajti in ugotoviti, kaj kot posameznik dejansko smem in česa ne. Zato se takšne družbe včasih počasneje razvijajo od nekaterih drugih, ki so morda malo manj urejene. A če so podnormirane in se zato v njih zgodi več krivic, državljan pa se počuti odvisnega, ogroženega in nesvobodnega, ker prevladajo politični voluntarizem, samovolja ali celo tiranija, pride do pojava negativne svobode, strahu, tesnobe in brezvoljnosti. V obeh primerih pa prihaja do hudih stisk, psihoz, samomorov ipd. Skratka, čeprav zveni izrabljeno, je v tem pogledu ključen čut za pravo mero oziroma zlato sredino. Vsekakor pa večina sodobnih družb, vsaj v Evropi, skuša čim bolj normirati življenje in preprečiti zlorabe sistema; včasih tudi zato, ker želijo vladajoči urediti družbo in pravila igre tako, da bi jim to omogočilo zadržati oblast, kar prej ko slej pripelje do omejevanja svobode in možnosti uveljavljanja človekovih pravic (iliberalizem).
V mnogih državah po svetu in tudi v vse več državah v Evropi (v Rusiji, Belorusiji, Turčiji, Srbiji, Poljski, Madžarski in – tik pred volitvami 2022 še vedno tudi – v Sloveniji) se že dalj časa in v zadnjih letih vse bolj učinkovito, zlasti na način brezsramnega populizma in zlorab novih tehnologij (s sejanjem lažnih novic in eskalacijo sovražnega govora po socialnih omrežjih) uveljavlja avtokratski model oblasti, utemeljen na ideološki osnovi, nekakšnem konglomeratu konservativizma in celo klerikalizma (s podporo edine ali vsaj najmočnejše in od države finančno najbolj podprte cerkve), neoliberalizma in iliberalizma ter vsaj ponekod (abotnega in zlaganega sentimentalnega) domačijstva; vse to najbrž danes predstavlja najnevarnejšo grožnjo svobodi. Avtorji in uresničevalci tega brezobzirnega koncepta vešče izkoriščajo nove tehnologije, zlasti socialna omrežja, polaščajo pa se tudi klasičnih medijev in si jih podrejajo, ob vsem tem pa moralizirajo v slogu 19. ali še kakšnega od predhodnih stoletij ter kljub danes vsaj formalno veliko višji ravni splošne izobrazbe prebivalstva skoraj nezadržno uspešno kljubujejo včasih tudi neučinkovitemu moraliziranju zagovornikov liberalne demokracije in demokratičnih standardov politične kulture. Žal je to mogoče, kot je bilo že poudarjeno, zlasti zaradi interesov kapitala, ki v tej usmeritvi očitno (vsaj delno) vidi pomembno priložnost zase, v vse večji meri pa obvladuje tudi načeloma še demokratično orientirane politične stranke (neoliberalizem!).
A tudi mimo tega velja omeniti pogostost trkov ob uveljavljanju različnih pravic in svobode, če mislimo družbo kot skupnost vernih, religijsko organiziranih in drugih, ki to niso, ter upoštevamo zgodovinski kontekst. Četudi so religije različne in razlike med največjimi (islam, krščanstvo, budizem, hinduizem …) bolj ali manj znane, je v glavnem za vse značilno, da najbolj vneti verniki (in v mnogih primerih cerkve kot ustanove religijskih skupnosti) tudi v ustavno opredeljeno sekularnih državah zahtevajo svobodo javnega izražanja vere in uzakonitev pomembnejših cerkvenih praznikov, spoštovanje avtonomije verskih naukov in šol s programi, ki vsaj delno izhajajo iz verskih naukov, četudi ostali državljani zagovarjajo ali celo zahtevajo izobraževalne programe v skladu z znanstveno resnico (spor med zagovorniki kreacionistične teorije in zagovorniki teorije evolucije v ZDA in, sicer resda manj opazen, tudi v Sloveniji). Hkrati še vedno obstajajo države, kjer velja pravilo, četudi morda nepisano, da biti pripadnik nacije pomeni biti tudi pripadnik določene religije; država in zakonodaja morata biti torej v kar največji meri urejeni skladno s cerkvenim (recimo šeriatskim) pravom oziroma običaji. Zato so v nekaterih državah zagovorniki zahtev po sekularni državi, po laični vzgoji in izobraževanju, ki so razumljene kot kršitve pravnega reda, preganjani in večkrat žrtve nasilja, ki ga izvajajo kar njihovi sodržavljani. Tudi še v 21. stoletju. Vendar so tudi v državah s krščansko tradicijo, kljub upadanju števila aktivnih vernikov in ustavni ločenosti Cerkve in države, prisotne težnje prevladujočih ali po domnevnem številu pripadnikov največjih Cerkva po uzakonitvi posebnega položaja teh Cerkva, težnje po določenih privilegijih in pooblastilih, uvedbi verouka v javnih šolah, po uvedbi večjih verskih praznikov kot državnih praznikov, hkrati pa je prisotna težnja po vsaj delnem izvzetju iz pravnega reda države. Tudi v Sloveniji se v protokol prireditev ob otvoritvah že vključujejo blagoslovi novih javnih stavb, cest ali športnih objektov, namenjenih najširši javnosti oziroma vsem državljanom. Pričakuje se, da se politični funkcionarji, četudi ateisti, udeležujejo verskih obredov ob posebnih priložnostih, od maš za domovino ob državnih praznikih do polnočnice ob božiču ali obredov ob veliki noči itd. Pri tem je ne glede na s predpisi deklarirano strpnost vseeno mogoče opaziti, kako nekateri verniki nadzorujejo prisotne predstavnike države ali občin, ali se bodo pokrižali, ali bodo pokleknili, vstali, kot to obred zahteva. Dogaja se, da duhovnik s prižnice navzočemu funkcionarju poočita, da ga preredko vidi v cerkvi, itd. Vse to hočeš nočeš izklicuje občutja nelagodja in nesproščenosti, tu in tam nestrpnosti in nezadovoljstva med udeleženci z ene in druge strani ter seveda vpliva na občutja svobode znotraj družbe.
Kljub vsemu navedenemu pa vemo, da je bilo v preteklosti svobode ne le na prvi pogled manj. Pretekla obdobja radi ocenjujemo celo kot čase popolne nesvobode, mraka ali že kar noči, pa naj to velja za čas pred petdesetimi ali še manj leti (pri nas), za čas srednjega veka ali za čase (16., 17., 18. stoletje), ko so v Evropi sežgali največ »čarovnic« in »krivovercev«. Pa vendar so v vseh teh časih tudi razmišljali in govorili o svobodi.
Kot zgolj velika iluzija se danes zdi prepričanje, da so poraz nacistične in fašistične ideologije, dekolonizacija, nato še konec hladne vojne in domnevni konec komunizma (razpad reprezentativnih večnacionalnih komunističnih držav, Sovjetske zveze, Jugoslavije, Čehoslovaške) pomenili dokončno uveljavitev in zmagoslavje liberalizma in libertarnosti ter tako tudi vseh možnosti za svobodo večine narodov na Zemlji in uveljavitev in spoštovanje svobode posameznika vsaj v večini držav, kot se je dolgo zdelo manj kritičnim opazovalcem političnega dogajanja po svetu, za dokaj kratko obdobje tudi nam v Sloveniji. Vendar smo ob razcvetu neoliberalizma (celo v deklarativno še komunistični Kitajski) in iliberalizma kaj kmalu zaslutili, da 21. stoletje v več pogledih ne bo nič boljše in posamezniku in družbi nič bolj naklonjeno kot 20. stoletje. Vse bolj jasno je, da ravno tisti, ki ob nacistično in fašistično na križ pribijajo še komunistično ideologijo, niso veliko boljši od ideologov in oblastnikov, ki so vladali in za vse čase zaznamovali svet kot reprezentanti nacizma, fašizma in komunizma (Mussolini, Hitler, Stalin, Franco, Castro, Mao …), kajti ravno najglasnejši kritiki velikih ideologij 20. stoletja so tudi nosilci in glavni promotorji neoliberalizma, iliberalizma ter hkrati še konservativizma, agresivnega nacionalizma in celo rasizma ter verske nestrpnosti, kar se je izkazalo že pred nekaj leti in se potrdilo ob izbruhu rusko-ukrajinske vojne, ko so se številni od njih zelo glasno izrekli za razlikovanje med dobrodošlimi begunci iz Ukrajine in nezaželenimi begunci z drugih vojnih žarišč (Sirija, Afganistan …) na rasni in verski osnovi. Tako se bo naposled izkazalo, da je resda kratko obdobje v drugi polovici 20. stoletja z intenzivno dekolonizacijo, z doseganjem kar zgledne ravni demokracije v dovolj številnih državah, z uveljavljanjem in priznavanjem človekovih pravic in svoboščin v že velikem številu držav in s poskusi urejanja skoraj enakopravnih gospodarskih/trgovinskih odnosov med državami vsega sveta morda celo pomenilo »zlato dobo«, kar zadeva svobodo in demokracijo. Kajti vse bolj postaja jasno, da so tudi ekonomsko in vojaško najmočnejše države v bistvu nesvobodne ujetnice svojih vlog velesil in svetovnih policajev, prisiljene kaznovati nepokorne prekrškarje zoper vsiljeni red in doseženo, a kot je videti, zelo negotovo ravnotežje sil v svetu.
Kot ključno se ob tem v zvezi z vprašanjem prihodnosti svobode, ki se žal vsiljivo zdi prav nič obetavna, izkaže dejstvo, da so naše predstave o svobodi naivne in zastarele, ter po drugi strani enako preprosto dejstvo, da je ključni pogoj svobode glede na to, da je človek kot posameznik in v vseh oblikah skupnosti predvsem sposoben razumeti in vzpostavljati odnose ali razmerja z drugim(i), ki naj bi na sleherni ravni tako eni kot drugi strani zagotavljali enakost in enakopravnost ter enake možnosti za zadovoljevanje potreb, tudi potrebe po svobodi. Gre za spoznanje in priznanje dejstva, da je svoboda vedno pogojena s svobodo drugega ter da je sprejemanje in priznanje svobode drugega neizogibni pogoj za lastno občutje svobode. Mimo tega svobode ni. Če sam ne sprejemam svobode in enako(pravno)sti drugega, to pomeni, da ga imam za manjvrednega ali večvrednega in da nisem in ne morem biti svoboden, ker sem prej ko slej suženj tega odnosa, omejen z njim. Geslo Liberté, égalité, fraternité! priča o tej pogojenosti. Svobode ni (mogoče doseči), če ne priznamo vsem enakosti in ne sprejemamo vseh kot brate. A žal nas danes vpliv in pritiski kapitala, zlorabe novih tehnologij, politika, slepa in brezobzirna oblastiželjnost vse večjega števila voditeljev, eksistenčne stiske velikega dela sveta, celo sleherna bedna reklama zavestno in ciljano odvračajo od tega, da samo absolutno sprejemanje drugega in spoštovanje njegove svobode lahko osvobodi tudi nas, vsakega posebej in vse skupaj! Če nam ne bo uspelo, kot upa sir James E. Lovelock (»Novacen«), preprečiti, da bi se tehnologija izmuznila našim zmožnostim obvladovanja in da bi ona obvladala nas, če nam ne bo uspelo zajeziti in preprečiti absolutne prevlade kapitala nad ljudmi in vrednotami, če nam ne bo uspelo obvladati vsaj posledic podnebnih sprememb (to, da bi obvladali podnebne spremembe, smo že zamudili) in prenaseljenosti planeta, obeti za prihodnost svobode niso dobri. A najprej mora vsakdo izmed nas opraviti s seboj in s svojimi lastnimi omejitvami, zavorami, predsodki in prepričanji.