gluh dah
se mnoga leta
trudi
da bi potegnil
sebe samega iz pljuč
a mu ne uspe
dokler se ne odloči
in umre
pred tabo je stopnišče
pojdi po njem navzgor
čez rob
kjer razpneš krila
da te po sinji vožnji
bojo odložila
s sanjami objetega
v škrlatni grob
z neba se usipa
srebrni prah
angeli gorijo
v črni kamri
je sam Bog
ustvarjal bitje
iz luči
zdaj slišiš večni stok