Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Andrej Pleterski s Sašo Pavček

Sodobnost / Uncategorized  / Andrej Pleterski s Sašo Pavček

Andrej Pleterski s Sašo Pavček

Pleterski: Obkroža naju precejšen kavarniški trušč, a ga bova skušala odmisliti. Ali takrat, ko igrate, tudi odmislite občinstvo?

Pavček: Odvisno od uprizoritve. Pri tistih, ki so grajene na t. i. četrti steni, je nujno, da publiko odmisliš, zatopljen si v domišljijski svet in skoncentriran na partnerja. Pri monokomediji pa je občinstvo sogovornik, doživljam ga kot nekakšno energetsko maso, ne individualno, čutim ga kot toploto ali hlad.

Pleterski: Iskanje zenic soigralca, kot zapišete v eseju Par iz svojega odmevnega prvenca Na odru zvečer (2005), je bistveno, pogled gledalca pa torej načeloma ne?

Pavček: V odnosu s soigralcem je vsa skrivnost in živost igre. Z gledalci pa nastaja neponovljiva energija, ki nas kot ljudi poveže v doživljanju lepote gledališča. Spomnim se komornih predstav leta nazaj, npr. Mišimovega Obiska v režiji Mete Hočevar, kjer so ljudje od blizu opazovali odnos med slikarko in njenim modelom, bližina gledalcev je bila kot filmska kamera, ki ji moraš dovoliti, da ti skozi zenice prodre v dušo. Tam sem morala povsem odmisliti ljudi. Spominjam pa se ulične predstave gledališča Glej z naslovom Na tvojem mestu Fione Templeton, kjer je bilo ravno nasprotno, igralci smo gledalca nagovarjali iz oči v oči. Na ulici, za enega samega gledalca, nekakšno gledališko »božjo« pot. Začela se je nekje pri sodišču na Ajdovščini in nadaljevala do Gleja. Pod roko smo gledalca sprehajali po Ljubljani, mu ves čas gledali v oči ter govorili dolgo resno besedilo o identiteti, situacije so bile zaradi okoliščin tudi komične. Ugotovila sem, da so se ljudje prestrašili pogostega telesnega in očesnega stika, toda predstava je bila namenjena prav temu, da se sprašujejo, koliko intime si dovolijo v hrupu ulice, z neznanci.

Pleterski: Kaj vas tako redno napeljuje k pisanju, da vam igranje ni dovolj kljub veliki pestrosti vlog?

Pavček: Pišem med počitnicami ali ko manj delam v gledališču, včasih pa različne ideje dobivam prav takrat, ko sem obremenjena. Ne gre za neki opus, mislim pa, da imam občutek za igralske naloge. Igrala sem veliko besedil z zanimivo tematiko, nastale so dobre predstave, a so bile igralske naloge predvsem v funkciji režiserja, kar pa mi nikoli ni zadostovalo. Takrat nastane v meni neka želja kaj spremeniti, kaj napisati, čeprav je dobro dramsko besedilo težko napisati, zlasti če nimaš možnosti, da bi ga preveril, preden gre na oder. V tem pogledu je bila izjemna izkušnja z mojim besedilom Pod snegom v Mini teatru. Režiserka Barbara Zemljič in dramaturginja Eva Mahkovic sta me opozorili na mesto, ki bi se ga dalo izboljšati. Dobrodošlo mi je bilo tudi, ko mi je Matej Puc sredi vaj rekel, da njegov lik ne more ostati tiho, ko izve, da bi lahko bil oče otroka, ki ga je dekle splavilo. Lik je v tekstu v šoku obmolknil, on pa je čutil, da mora spregovoriti. Majhen detajl, ki pa je dal besedilu več moči.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar