Katja Štesl
Katarina Šeme: Iz jame.
Ljubljana: VigeVageKnjige, 2024.
Iz jame je drugi dolgometražni strip avtorice obetajoče nove generacije slovenskih vizualnih pripovedovalk in pripovedovalcev. Leta 2022 nas je z izidom knjige Sumatra: leto na tropskem otoku, ki govori o njenem življenju med štipendirano študijsko izmenjavo v Indoneziji, presenetila z obsegom in zahtevnostjo naloge, ki si jo je zadala, saj se stripovsko ustvarjanje pogosteje pričenja s krajšimi deli in postopnim usvajanjem pristopov k mediju. Če je bila Sumatra preizkus potrpežljivosti in vzdržljivostni trening, je Iz jame izraz učljivosti in umetničinega napredovanja v razumevanju stripovske forme in implementaciji novih znanj ter opažanj, ki se kaže v premišljeni strategiji pripovedovanja in preudarni rabi konvencij. Dogajanje pokriva medijsko odmevno, več kot 30 ur trajajočo jamarsko reševalno akcijo na Notranjskem aprila 2023, katere del je bila tudi avtorica. Zaradi odpadanja kamenja se je hudo ponesrečila jamarka iz skupine raziskovalcev, za nameček pa se je to primerilo v težko dostopnem predelu jame. Gre za resnično osebno izkušnjo, ne pa tudi za osebno izpovednost; kljub temu da je avtorica na podlagi opravljenih intervjujev vključila perspektive več sodelujočih v intervenciji, niso v ospredju njihovi karakterji, temveč profesionalnost, v ključnih trenutkih pa je skozi predanost nalogi reševanja življenja prikazana tudi njihova nemara še pomembnejša človečnost.
Dokumentarni strip je s svojimi specifikami in omejitvami, ki jih prinaša nefikcijska narava snovi, zahteven žanr. Ker sta potek posameznih dogodkov in delovanje vključenih ljudi znana in določena, ni manevrskega prostora za poljubne domišljijske variacije, zastranitve in dodatke. Obenem gre za osebe, ki živijo med nami, za trenutke, ki so bili za vpletene mučni in strašni, zato morajo avtorji verodostojno in dostojanstveno poročati, skrbeti za pravilnost in celovitost prikazanega. Odgovornost ni majhna, kar je avtorica ubesedila v predgovoru, v katerem oriše kontekst nastanka knjige, pobude zanjo ter predvsem lastne zadržke in pomisleke glede tovrstnega ustvarjanja. Predstavi načela, ki se jih je med snovanjem držala, omeni pa tudi razbijanje mitov in neresnic ter spoznavanje poklica, zaradi česar se je naposled za projekt vendarle odločila – navsezadnje nas ima večina z jamami le izkušnje bolj turistične in poljudne narave.
Zaradi velikega števila oseb – v intervenciji je sodelovalo 150 ljudi, med njimi 68 reševalcev – je vizualno oblikovanje likov, da bi bili ti med seboj jasno ločeni, oteženo, ne glede na to, da se strip obvladljivo osredotoča le na nekaj oseb, ki so bile v direktnem stiku s ponesrečenko, na primer na medicinsko ekipo. Nobena olajševalna okoliščina ni, da so liki uniformirani v kombinezonih, a je s tem po drugi plati toliko bolj poudarjeno, da se vloga posameznika v takih primerih kaže le skozi usklajeno sodelovanje ekipe, v kateri se njihova individualnost umakne v ozadje in da prostor skupnemu cilju. Tudi izbira likovnega sloga z minimalnimi elementi obrazne mimike in razlikovalnih potez prispeva k temu. Kolikor je za zgodbo nujno, lahko sicer poimenovane osebe ločimo med seboj recimo po detajlih las, ki štrlijo izpod čelad. Polje možne igrivosti tukaj predstavlja končna tehnična izpeljava stripa, začenši s scenarijem in kadriranjem. /…/