Vid Karlovšek
Ivo Svetina: Mal di mare.
Ljubljana: Založba Književno društvo Hiša poezije (Zbirka Poetikonove lire), 2024.
Gaspara Stampa (1523–1554) velja za največjo in najpomembnejšo pesnico italijanske renesanse. Rojena je bila v premožno padovsko plemiško družino; po očetovi smrti se je družina (poleg Gaspare še sestra Cassandra, brat Baldassaro in njihova mati) preselila v Benetke, kjer se je pesnica poglobljeno seznanila s takratno umetnostjo. Napisala je 311 pesmi, večinoma ljubezenskih, v dnevniški formi. Poleg pesnjenja se je ukvarjala tudi z glasbo; igrala je na lutnjo in ustvarila vrsto madrigalov, ki jih je tudi sama izvajala. Njeno življenje je pomembno, pravzaprav ključno zaznamovala ljubezenska afera z grofom Collaltinom di Collaltom, ki je navdihnila večinski del njene lirike. Razmerje se je končalo leta 1551, kar je Gasparo pahnilo v dolgotrajen obup, žalost in bolečino; večina njenih pesmi naj bi nastala prav v tem obdobju. Leta 1554, kmalu po Gasparini smrti, je njena sestra Cassandra izdala vse avtoričine pesmi v zbirki Rime di Madonna Gaspara Stampa. Razlog Gasparine smrti je bila nekajtedenska huda bolezen, ki so jo spremljale mrzlica, visoka vročina in kolike. To bolezen so takrat imenovali mal di mare.
Mal di mare je najnovejše literarno delo priznanega pesnika, dramatika in esejista Iva Svetine. Za svoj okvir jemlje Gasparino življenjsko zgodbo z izrazitim poudarkom na pesničinih ljubezenskih čustvih. Ob natančnejši zvrstni opredelitvi besedila se bralec znajde pred nekakšno dilemo – na prvi pogled se namreč zdi, da gre za zbirko (sicer tematsko in dramaturško medsebojno povezanih) 125 pesmi. Slog je namreč izrazito pesniški, poetičen; prav tako je zgodba oziroma fabula (tj. zunanje dogajanje) prikrita in zgolj nakazana ter nikakor ni v ospredju. Delo je razdeljeno na 125 krajših enot, ki bi jih lahko zlahka dojemali kot posamezne pesmi v prozi; kot dele konceptualne pesniške zbirke. Toda – delo je podnaslovljeno z oznako roman, pa tudi sicer lahko njegovo strukturo (zgoraj omenjene enote lahko prebiramo tudi kot poglavja) postavimo v okvir romaneskne forme. Poglavja so sicer izjemno kratka, ponekod tudi zgolj eno- ali nekajvrstična, vendar kljub omenjeni zgoščenosti vsako tvori sklenjeno, dramaturško zaokroženo celoto. Prvotnemu pomisleku navkljub lahko torej zaključimo, da vendarle gre za roman, natančneje poetični roman – delo namreč izpolnjuje vse formalne kriterije romana po J. Kosu: daljši obseg, proznost (tj. nevezana oblika) in, čeprav občutno zmanjšana, epskost oziroma pripovednost.
Zgodbeni okvir je, kot omenjeno, postavljen v ozadje. Zasledimo lahko tri ključne dogodke, ki lirsko subjektko, pesnico Gasparo Stampa, pomembno zaznamujejo – bratova smrt, erotično oziroma ljubezensko razmerje z ljubimcem in lastno umiranje oziroma smrt. Roman se začne s smrtjo Gasparinega brata Baldassara, ki je ubesedena že v prvem stavku. V prvih nekaj poglavjih spremljamo subjektkin proces žalovanja in spoprijemanja z izgubo nadvse ljubljene osebe, ki je prikazan izjemno poetično: »Tišina je hodila za menoj, molk je bil moja edina hrana. Le zakaj? Le zakaj je moral umreti? Lepota ga ni obvarovala pred smrtjo. In kaj potem sploh je lepota?« Bratova smrt jo prizadene tako zelo, da ji (začasno) odvzame celo zmožnost umetniškega ustvarjanja: »Včasih vzamem v roko pero in želim napisati žalostinko za ljubim bratom. Papir ostaja prazen, prazen … bel … Smrt sije s črnino …«
/…/