Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija (Igor Divjak)

Sodobnost / Arhiv člankov  / Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija (Igor Divjak)

Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija (Igor Divjak)

Igor Divjak

 

Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija. Pesmi in izbrana publicistika.

Spremna beseda k poeziji Miklavž Komelj, izbor publicistike in spremna beseda k njej Zdravko Duša.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018.

 

 

Morda uporno voljo Jaše Zlobca najbolj izrazito razodeva zapis Študentska partija, ki je bil objavljen v Tribuni 8. novembra 1971, nekaj mesecev po zasedbi Filozofske fakultete, ki je potekala med 26. majem in 2. junijem 1971 in pri kateri je bil Jaša Zlobec eden najvidnejših protagonistov. Študenti so takrat zahtevali aktivnejšo vlogo pri vodenju Univerze in večjo politično svobodo. Zlobec v svojem zapisu nekoliko razočarano ugotavlja, da se je dejstvo, da akcijski odbor protestov ni imel bolj jasno izoblikovanega programa, izkazalo kot jalovo, saj se je odbor zaradi tega spreminjal v debatni krožek in ni mogel spodbuditi širše akcije. Da revolucionarna dejavnost študentov ne bi zamrla, je Zlobec predlagal ustanovitev študentske Komunistične lige, ki bi bila nekakšna dopolnitev vladajoči Komunistični partiji, če ne celo njena alternativa.

Čeprav ta zahteva danes morda ne zveni kot nekaj prelomnega, je takrat delovala prevratno, saj bi, če bi bila uresničena, dejansko pomenila začetek političnega pluralizma in zasnovo večstrankarskega levičarskega sistema. Bila je nekaj takega, kot če bi danes na primer nekdo zahteval ukinitev vseh desnih strank in vzpostavitev demokracije, v kateri bi lahko delovale le leve, resnično progresivne stranke. Tisto, proti čemur so se Zlobec in tovariši borili, je bila namreč leva buržoazija, vladajoča garnitura, ki je izgubila nekdanje levičarske in demokratične ideale, ki je skrbela predvsem za lastno korist in pod krinko socializma ustvarjala vse večjo družbeno neenakost.  Glavne naloge Komunistične lige bi bile vrniti zavest proletariatu ter povezati študente in delavce v razrednem boju, revoluciji pa vrniti tisto ideološko moč in zagnanost, ki jo je imela Komunistična partija pred drugo svetovno vojno in med njo. Ena izmed nalog Lige bi bilo radikalno spolitiziranje vseh 12.000 ljubljanskih študentov, ki bi jih poleg pri nas priznane marksistične literature navdihovala dela Mao Ce Tunga, Liu Šao Čija, Rose Luxemburg ter zapisi francoskih in italijanskih levičarjev. Zaradi organizacije študentskih protestov, zahteve po ustanovitvi Komunistične lige in gverilskem pohodu skozi institucije so Jaši Zlobcu leta 1972 odvzeli članstvo v Zvezi komunistov, za pet let pa so mu tudi odvzeli potni list in mu onemogočili stike s tujino.

Knjiga Moja revolucija je moje življenje, katere naslov je povzet po geslu ameriških levičarskih protestnikov in naslovu enega izmed Zlobčevih člankov v Tribuni, predstavlja nenavadno razmerje med družbenoangažiranim življenjem Jaše Zlobca in njegovo poezijo. Po eni strani se obe dejavnosti ves čas prepletata, po drugi pa težita vsaka v svojo smer; z leti ju vse bolj obtežuje zavest o nezmožnosti uskladitve radikalne demokratične politične akcije s pesniško vizijo. V izhodiščni želji po ubeseditvi pesniške in družbenopolitične totalitete je vse bolj opazen razkol, ki pa ga avtor nenehno skuša presegati, vsaj do trenutka, ko resno vstopi v politiko samostojne slovenske države, najprej kot poslanec stranke LDS v Državnem zboru ter pozneje kot slovenski veleposlanik za Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg v Bruslju. V trenutku, ko se je odpovedal subverzivnemu političnemu delovanju in prestopil v etablirano politično garnituro, je namreč zamrla tudi njegova poezija. Kot da je bila ta, tudi če to iz samih verzov ni neposredno opazno, ves čas povezana z željo po temeljiti družbeni prenovi. Do družbene prenove je z nastopom parlamentarne demokracije na Slovenskem tudi v resnici prišlo, vendar zagotovo ne na tak način, kot si je Zlobec v mladostni utopiji zamišljal. Demokratizacija je prinesla tudi revolucionarno deziluzijo in morda je spoznanje, da so v večstrankarskem sistemu, ob takih strankah, kot jih imamo pri nas, levičarski ideali praktično neuresničljivi, krivo tudi za to, da je Jaša Zlobec nehal pisati pesmi.

V knjigi so ponatisnjene vse Zlobčeve pesniške zbirke. Miklavž Komelj v spremni besedi Poezija žalosti obstajanja temeljno aporijo njegove poetike oziroma, kot sam pravi, »tesnobno napetost med udarnostjo njegovega mladostnega javnega delovanja in neko mračno negotovostjo« izpostavi prek verzov iz knjige Udarci udarci: »MIRNO STOPAM SVOJ KORAK / NE DA BI VEDEL, KDO SEM.« Ta razkol med akcijo in usodo, ki ga prepozna Komelj, najdemo skoraj v sleherni Zlobčevi pesmi. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar