Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nara Petrovič: Konec je?

Sodobnost / Uncategorized  / Nara Petrovič: Konec je?

Nara Petrovič: Konec je?

Čas je, da otroke začnemo učiti umetnosti objemanja konca in vse negotovosti, ki spada zraven. Do zdaj smo si predvsem prizadevali za občutek predvidljivosti, obvladanosti, nadzora sveta. Naj učeni vedeži še tako dobro razumejo kolesje vesolja, narobe je, da pišejo o njem, kot da je prav takšno, kot so gotovi, da je – posebej, kadar govorijo o prihodnosti. Niels Bohr je navajal danski rek, da je zelo težko kar koli napovedovati, posebej če se nanaša na prihodnost. Vsi ti naslovi v časopisih, kako nam je ostalo še dvajset, petnajst, trinajst let, da rešimo civilizacijo pred gotovim propadom, sporočajo le, kako močno so avtorji ujeti v kulturni balonček sodobnosti in v kolikšni meri je njihova učenost pravzaprav religija.

Iz religije je zraslo vse, kar poznamo, z njo je še zdaj neizmerno prepleten, zaznamovan in pogojen celo najradikalnejši nihilizem, da o povprečnem racionalizmu ne govorimo. Podstat vseh sodobnih jezikov je verska, zato je nemogoče razvijati kakršen koli argument na podlagi gole logike, ki izključuje premiso božjega. Ko iščem nevtralno besedo za izvirno, s preteklostjo nezaznamovano izhodišče za opisovanje stvarnosti, je ne najdem. Slovarji mi ponujajo ateizem, agnosticizem, profanost, posvetnost, že omenjeni nihilizem, a prav noben termin ne zadošča mojemu kriteriju, da ni povezan s širokim referenčnim poljem religije … – saj niti tega kriterija ne morem opisati, ne da bi mu rekel, recimo, “zunajreligiozen”. Vsi izrazi tako ali drugače predvidevajo religijo v poziciji in kar koli drugačnega v opoziciji. Vsak purizem je težko doseči, v smislu religiozno nezaznamovanega jezika pa še toliko bolj.

Koncept tabula rasa zveni lepo v teoriji, toda v praksi je kratkoživejši kot Higgsov bozon,
t. i. božji delec. Zaznamovanost se zgodi že dolgo pred rojstvom otroka; enako je z razumevanjem temeljev materije – zaznamovanost je že tu, brez nje preprosto ne gre. Še atomska fizika si izbere nanašanje na božje, ko najde mehanistično razlago vesolja; dejansko je vsa družba okužena z “božjostjo” (hvala bogu, ne z božjastjo). Če si zaželimo spregovoriti nezaznamovano z obstoječim okvirom normalnega, se zapletemo v prav te zaznamovanosti kot muha v pajčevino – bolj ko se poskušamo božjosti otresti, močneje se lepi na nas. O, bog!

Morda se je tako počutil Siddharta Gautama? Sprva kot riba, ki se zave oceana in jo pretrese strašanska ujetost vanj ter se te ujetosti poskuša na silo znebiti – zaman! Nazadnje postane “razsvetljena” riba, ki objema obsojenost na ocean, in prav s tem se ga duhovno osvobodi. Biva v tem svetu, a ni od tega sveta. Kaj takrat naredijo druge ribe? Častiti začnejo božanstvo Bude in ustvarijo religiozno interpretacijo sicer brezbožnih idej. Brez-božnih: brez utirjenosti v premise, ki zahtevajo boga; ne nemoralnih, grešnih, zlobnih? Ko ribe Budi rečejo bog, se nasmehne in je tiho, kajti nobene besede ne bi razumeli. Saj tudi ni pomembno, ker je osvoboditev intimen notranji proces, ne kolektiven družbeni pojav; ni je mogoče zajeti v nobene besede, zlasti ne v tako kričeče obarvane, da puščajo barvo vsenaokrog.

Nemogoče je sporočiti publiki nekaj izven njihovega polja dojemljivega ali sploh dovoljenega (kar si sami dovoljujejo dojeti), saj temeljna koda dojemanja, jezik, tega ne omogoča. Pomeni so usidrani v nas na tako globoko nezavedni ravni, da se nove rabe besed sesedajo do točke, na kateri se razumevanje zgodi preprosto in spontano, kakor smo pač navajeni. Uvesti novo besedo je eno, spremeniti rabo obstoječih besed in celoten slogovni, logični in arhetipski kontekst, pa nekaj povsem drugega, težjega in zelo nepredvidljivega.

Etimologija raziskuje marsikdaj razburljive poti, prave pustolovščine, ki so jih prestale mnoge besede, preden so pristale pri pomenih, v kakršnih jih uporabljamo danes. Beseda religija, na primer, je bila, če ji sledimo čez romanske in germanske jezike do latinščine in grščine, deležna vrste preobrazb. Današnji pomen “zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje”, je daleč od pomenov iz trinajstega stoletja, ko je religija bila “stanje zaveze samostanskim zaobljubam” in “vedenje, ki izkazuje vero v božansko silo”, ali celo latinskega pomena “spoštovanje do svetega, čaščenje bogov” ali “občutek vesti, čut za prav, moralna obvezanost; častnost, svetost”. V vsakem primeru je razlaga, da beseda izhaja iz religare, vnovič povezati oziroma trdno povezati (ljudi z bogovi oziroma pozneje z enim bogom), najverjetneje zmotna. Bolj verjeten je izvor relegere, znova prebrati oziroma premisliti, ponavljati nauke, učenje in molitve.

Ko smo že pri bogu, še zanimivost: predhodnica angleške besede “god” (bog) je bila v starih germanskih jezikih srednjega spola, s krščanstvom pa je privzela moški spol in, mimogrede, ne deli si korena z besedo “good” (dobro). Kot se za boga spodobi, je prvotni izvor besede nejasen in negotov. Slovanski “bog” si deli korenine z “bogastvom” in mu je lažje najti sled vse do indoevropskega prajezika, kjer se božanskost meri po bogatosti. Ampak ne po posedovanju! Glagol “imeti” se je pojavil šele ob koncu prvega tisočletja našega štetja. Prej je biti bogat pomenilo biti obdarjen z vrlinami, med katerimi je bila poleg razpolaganja s premoženjem, močjo, znanjem ipd. tudi obdarjenost s skromnostjo oziroma nenavezanostjo. Bogat v skromnosti se sliši nenavadno, a prav to naj bi bila tudi ena od vrlin božanskega – nespolnega, kajti boga v čisti obliki ni mogoče opredeljevati s spolom.

V krščanstvu je Bog eden, edini, v splošni rabi zanj je moški spol, gospodovalen je, muhast, in to je zdaj osnovna “prednastavitev” v velikih svetovnih jezikih v vplivnem območju semitskih in indoevropskih kultur. Značilnost tega Boga je vsevednost, implikacija vsevednosti pa je gotovost. Zakaj menim, da je treba otroke učiti umetnosti objemanja negotovosti, ljubezni do konca? Ker jim z vlivanjem občutka nadzora in gotovosti svinjsko lažemo, kot so nam v otroštvu svinjsko lagali drugi, starejši od nas. Neomajna gotovost, s kakršno nastopajo pred svetom celo taki, katerih neumnost dobesedno bije v oči, je jasen pokazatelj zlobe v temeljih civilizacije. Pa oprostite za ekspresivno gotovost, s katero so te besede zapisane, tako sem se izrazil malce za provokacijo, ne da bi me jemali povsem dobesedno – če zmorete, no. (Ali če mi verjamete.)

Značilnosti pretirane gotovosti ni težko zaslediti v vsakem ideološkem “mehurčku” v sodobni družbi, od ekonomije in politike do gobarjenja in nogometa. Religija je kot voda, ki ji lahko primešamo razne snovi in jo obarvamo. Tako dobimo celo paleto barv, med drugimi tudi tisto, ki določa nogometni mehurček. Goreč navijač posveti pol življenja nogometu, spremlja klube in igralce, za nekatere celo navija. Kljub temu se bo na dvom o filozofski identiteti nogometa odzval brez vročične polemike. Morda bo celo odmahnil z roko: “Ja, saj vem, to je samo igra …”

Odziv gorečega vernika na dvom o bogu bo precej drugačen – zapletel vas bo v resno debato, posebej če je učen in elokventen; nesmisel gotovosti o transcendentnem je mnogo težje razkaditi kot nesmisel gotovosti o profanem prav zaradi prej omenjene prednastavitve v jeziku in s tem, zgodovinsko gledano, prevlade rabe jezika v religioznem okviru. Debate o naravi boga, duha, svetega so stare tisočletja. O profanem je dovoljeno ali celo pričakovano dvomiti, o svetem ne. Toda ko nekomu kaj profanega postane sveto, se začne temu ustrezno obnašati, posebej ko se sooča z nasprotno mislečimi. Takrat nogomet neha biti samo nogomet, postane religija, postane “svet”.

Demantiranje tako svetega kot “svetega” potegne za seboj podobno drastične posledice. Demantirati religijo na cerkvenem pragu, ali politično pozicijo pred parlamentom, ali finančne mahinacije pred borzo, ali nogometni cirkus pred stadionom zna biti smrtno nevarno. Še najbolj nevarno je pri nas slednje: demantirati nogomet pred stadionom. Določene predale družbenega življenja smo že potegnili izven grobega radikalizma, jim pristrigli krila in odvzeli moč, utemeljeno v dogmatični ideologiji. Obrobni predali so tisti, o katerih nismo navajeni dvomiti ali pa se nam zdi dvom vanje absurden – dvom o borzi ali nogometu, na primer. Družba (še) ni oblikovala vzvodov, kako resno spregovoriti o posledicah, ki jih prinašajo, in ukrepati.

Civilizacijsko smo navajeni, da mora oprijemljiva vsakdanjost sloneti na ideoloških abstrakcijah in zato takšne abstrakcije vedno znova ustvarjamo, ko prejšnje dovolj dobro razčlenimo in jim odvzamemo mistično razsežnost. Da bi se nam življenje zdelo smiselno, moramo del realnosti nujno ohranjati v sferi mistike; demistifikacija določenih svetih (ali “svetih”) pojavov boli. Kjer je vera zapovedana, razumejo dvom vanjo kot bogokletstvo, za kar je ponekod zagrožena celo smrtna kazen; kjer ni zapovedana, je dvom stvar osebne izbire – verniki so lahko užaljeni, vendar se “bogokletniku” ne bo nič huje pisalo kot ob klevetanju kakšne druge skupine, razen če bi res žaljivo gobcal pred kakšnimi vročekrvneži. Če bi prišli pred stadion in začeli vzklikati protinogometne slogane, pa je zelo verjetno, da bi kakšna skupina navijačev na licu mesta preizkusila čvrstost vaše čeljusti. V sposobnosti nasilja se sicer noben navijač ne more kosati s fanatičnim vernikom, a v sekularni Sloveniji smo – vsaj zdi se mi – pogosteje priča pretepom med navijači kot med verniki.

Ni težko razumeti zagretosti za igro, za katero celo sam “vernik” ve, da je človeška izmišljija, ko pa nobena druga stvar na svetu ne prinaša takšne katarze kot nogomet. Dvom o nogometu je prav toliko dopusten kot dvom o religiji, toda “dvom o nogometu” se sliši trapasto; če bi res vztrajali in zbrali kopico vrhunskih argumentov, bi marsikateri zagovornik vrlin športa stopil nogometu v bran z veliko gotovostjo. Nogomet sem izpostavil, ker se v njem vrtijo tako nesramno visoki zneski, lahko pa bi se obesil tudi na košarko, golf, hokej ali formulo 1. To niso več športi, to so tajkunske pralnice denarja, ves svet pa se obnaša, kot da je to nekaj normalnega. Nisem neumen, da bi kaj takega trdil brez podlage – prebral sem kopico poglobljenih prispevkov o negativnem okoljskem in gospodarskem odtisu nogometa oziroma profesionalnega športa nasploh in podatki so šokantni.

Znak dekadence civilizacije je prevlada iger nad stvarnostjo, celo obsedenost z njimi. Šlo je tako daleč, da so se morala tudi skrajno resna področja življenja stlačiti v polje zabave, sicer ne bi pritegnila dovolj pozornosti in mediji niti ne bi mogli prodati novic o njih; kar ni v medijih, pa niti ne obstaja v omembe vredni obliki. Poglejte, kam smo prišli! Na televizijskih ekranih so – tako rekoč v živo – orkani, vulkanski izbruhi, vojaški spopadi, teroristični napadi … Najboljši predsedniki so klovni, njihovo življenje je resničnostni šov, na sporedu dan in noč. Ključno je, da predsedniki v svoji osebnosti združujejo kontrast skrajne gotovosti in skrajne prosojnosti. Prosojnosti, saj veste: vsi ga znajo “prebrati”, le samega sebe ne zna. To je idealen lik za sodobni šov biznis “obveščanja” javnosti, kjer mora biti novica kričeča v svoji bizarnosti, da pritegne poglede – ne k novici kot taki, ampak k reklamam ob njej. Tej igri se reče marketing.

Pravila igre v osrednji igri sodobnosti so se spremenila do te mere, da je cilj igre postalo rajsko tostranstvo, kjer so produkti odrešenja od trpljenja materialni, zato religija trga potrebuje vero potrošništva. Tudi v tej veri je simbol pomembnejši kot sam produkt na prodajnih policah, enako, kot so v religiji simboli in razlage pomembnejši kot dejanski bog. Da bi lahko pristopil k sodobni igri prodajanja svojih uslug in izdelkov, najprej potrebujem “branding” – prodajajo se namreč znamke, ne produkti, kajti znamka kliče s spletnega oglasa ob članku o velečastitem klovnu; v teh duhovnih razsežnostih se obrača največ denarja, ne v stvarni vsakdanjosti. Ker zabavne vsebine pritegnejo več pozornosti kot resne, so na tem igralnem polju preprosto vredne več in se jim mora zato vse prilagajati.

V kontekstu tega pisanja pomeni “zabava” obsedenost, odvisnost, zaslepljenost za posledice in zanikanje odgovornosti, vse do stopnje bolezenske zasvojenosti, prevzetnosti, nasilja in, kar je najhujše, narcizma: popolne zaverovanosti vase in zaprtosti za kritiko. Danes niti ni nujno, da zabava zajema ugodje, sproščenost, prijetne občutke, dobro razpoloženje, mora pa izražati določen imidž, biti reprezentančna. Le takšna zabava je aktualna na trgu – če jo že tržimo mi sami, jo bo še bolj tržila marketinška mašinerija družabnih medijev. Sanje otroka, ki se vpiše k nogometu, niso sproščati se v družbi otrok in gojiti dobro razpoloženje zavoljo razpoloženja kot takega, sanje so postati nogometni superzvezdnik in milijonar. To je normalno, zaželeno, gotovo, o tem se ne dvomi.

Mar ni zanimivo, kako se gotovost umika iz polja svetega in “svetega” v neke drugačne oblake, plitve, plehke, zmešane, nesmiselne, absurdne …? Gotovost o nesmiselnem, nekoč v domeni religije, se je preselila v domeno borznih gibanj, obiskanosti nogometnih tekem, “lajkov” na Facebooku, donosov od spletnega oglaševanja, ažurnosti aktualnih tračev in proračunov najnovejših block-busterjev, kar so vse igrače blazno bogatih tajkunov v njihovi nenasitnosti.

Virus gotovosti, ki je izvorno povzročil epidemijo božjosti, je razvil kopico mutacij in okužil tudi zeleno gibanje. Ekološke teme dobivajo na igralnem polju vse več prostora, zato ni nič nenavadnega, da okoljski zagovorniki nastopajo vse bolj skladno z duhom časa, kjer je fatalistična gotovost (kot se za ekologijo spodobi) nekaj implicitnega. Okoljevarstvo postaja privlačno za medije vpričo strahovitega porasta onesnaženja, toplogrednih plinov in s tem porasta temperature ter pogostnosti naravnih nesreč. Edino, kar se prodaja bolj kot zabava, je namreč nesreča. Novice o nezgodah ali, še bolje, o katastrofah, uporabniki klikajo še pogosteje in reklame ob njih jim še bolj padejo v oči. Globalno segrevanje je voda na mlin medijem, saj jim zagotavlja eksponentno rast slabih novic, le tako pa lahko lovijo korak z eksponentno rastjo globalnega gospodarstva. Bolj ko znanstveniki razglašajo gotovost o tem, bolje je to za medije in za globalno gospodarstvo. Korenite spremembe bi vsemu temu naredile konec, a to ni tisti konec, ki ga je gospodarstvo pripravljeno sprejeti. Zato smo tu, kjer smo.

Tudi če fatalistično gotovost ekologov razčlenimo zunaj okvira prevladujočih pravil igre, bomo ugotovili, da ne prispeva k reševanju sveta pred propadom. Sporoča nam: konec je! Kako naj se nemočni posameznik sploh odzove na to gotovost drugače kot z odmahom roke in nadaljevanjem tega, kar pač počne – dokler enkrat ne pride ta strašni konec, s katerim grozijo, da je enako gotov kot smrt, a kot v primeru smrti tudi za ta konec kaže, da se ga ne da natančno napovedati. Odkar obstaja človeštvo, se periodično pojavljajo preroki, ki napovedujejo začetke in konce. Začetki se nenehno spreminjajo, celo za nazaj, še noben konec pa se ni uresničil, zakaj bi se torej ta, ki ga zdaj napovedujejo preroki z evangelijem znanosti v roki? Kako so lahko tako gotovi? In še enkrat: kaj lahko zares naredi nemočni posameznik?

Posedite deset ljudi k mizi in jih vprašajte, kako bi rešili svet pred propadom, in zagotavljam vam, da bodo začeli pri drugih, ne pri sebi oziroma pri svojem interesnem področju. Nekateri bodo z večjo, drugi z manjšo gotovostjo predstavljali določene ideje in kot vodja se bo nazadnje izluščil najbolj gotov, najbolj prodoren, najbolj ekstrovertiran in mesijanski, ne pa tisti, ki odkrito izraža dvom in postavlja globoka vprašanja ter poziva k osebnim spremembam na svojem interesnem področju. Visoko zaverovana gotovost bo določala rešitve in krpala težave, ki se pojavijo, s še več gotovosti – do prelomnice, ko se bo ta gotovi moral umakniti (ne pa tudi priznati lastno zmoto in krivdo ali, bog ne daj, kaj zares spremeniti). Nasledil ga bo naslednji gotovi, za modrost v iskanju rešitev za konec sveta namreč ni prostora. Vam je takšno sosledje dogodkov kaj znano?

Prav neverjetno je, kako smo ljudje po eni strani z neizmerno radovednostjo odprli fantastične razsežnosti razumevanja sveta, hkrati pa smo okvir interpretiranja sveta in interakcije z njim ohranili povsem dvodimenzionalen in ga povrhu tega še skrčili. Pri trumi osmih milijard vernikov v “evidentno” stvarnost tega, v kar so socializirani kot v normalno, je težko graditi alternative. Če stopite na neko igralno polje in se želite igrati drugače kot večina, vas preprosto ne bodo jemali resno. Spremembe pravil igre bodo morale biti skladne s temeljnimi zakonitostmi, dediščino religije in gotovosti.

Predstavljajte si, da ste postavljeni na nogometno igrišče z nogometno žogo pod roko in z nalogo, da si izmislite novo igro. Težko se boste izognili nogometnemu jeziku – posebej če bo nogometno igrišče še naprej služilo osnovni rabi in ga za svojo postransko igro ne boste smeli znatno spreminjati. Že izpustiti prvo samoumevnost, ki vam je dana v roke – žogo –, in razmišljati o igri (ali morda čem drugem?) brez nje, je skrajno zahtevno, kaj šele spremeniti imena elementov igrišča, načela tekmovanja ipd. Lahko se potrudite in oblikujete fantastično novo igro s povsem novim besednjakom, toda ne smete izstopiti izven določenih meja, če želite, da jo bodo ljudje igrali.

Ta meja temelji na dopustnosti. Kaj se nam sploh zdi možno spremeniti? Kako spremeniti temeljni jezik, ki ga uporablja večina? Da je to mogoče, kaže primer hebrejščine, ki je iz aktivne rabe že praktično izginila, bila je mrtev jezik, kot latinščina ali sanskrt, a so jo na prelomu 19. in 20. stoletja oživili ter jo leta 1948 vzpostavili kot uradni jezik nove države, Izraela. V ZDA je prevladujoči jezik angleščina, na Kitajskem standardna mandarinščina, v Indiji pa poskusi vpeljave hindujščine kot uradnega jezika niso obrodili sadov, ker so govorci ostalih jezikov hoteli obdržati svoje jezike, angleščina pa je že bila prisotna kot formalni uradni jezik v celotni državi in je kot taka ostala. Toliko za ilustracijo – videli smo, kako kompleksno je že etimološko ozadje posamičnih besed, kako pa so se skozi stoletja razvijali jeziki, je preveč kompleksno za esej, kot je ta.

V Sloveniji se dobro zavedamo vrednosti jezika. Pravi čudež je, da je slovenščina preživela dolga stoletja menjav gospodarjev na našem ozemlju. Danes je stabilnejša kot kadar koli v zgodovini in kakovostno standardizirana, a hkrati je izpostavljena nevarnostim novih zavojevalcev, ki ne prihajajo z mečem ali puško, ampak z nabrušeno besedo (navadno tujo) in debelimi denarnicami. Ponosni smo, da se turisti in vlagatelji dobro znajdejo pri nas, ker skoraj vsakdo govori angleščino, pa tudi nemščina, italijanščina, francoščina in hrvaščina nam niso tuje. Jezikovno smo sposobnejši, zato se prilagajamo manj sposobnim, ki pa so sposobnejši v jeziku marketinga in nas lepo prinašajo naokrog, medtem ko se jim z nasmeškom nastavljamo. Da bi preživeli, pravijo, se moramo prodajati.

Otroci odrastejo s takšnimi samoumevnostmi in so o njih nezmožni podvomiti. V mehurčku določene socializacije sprejmejo vse, kar jim je predstavljeno, kot normalno in s tem uglašujejo svoje notranje meje dopustnosti s splošnimi, družbenimi mejami. Konca sveta ne razumejo, vsaj ne tako, kot so ga razumeli verniki v religioznem okolju. Zdaj so znanstveniki tisti, ki pravijo, da prihaja konec, a kaj, ko nas ta novica ne zbode v drobovje, ampak ostane le miselna puhlica.

Če je gotovo, da smo tako blizu konca, in če resno islimo, da je treba nekaj ukreniti, je vprašanje, kje začeti. Po mojem mnenju je najprej treba zarezati v inercijo sistema in mu postaviti trdne meje, ne pa se ukvarjati s prepovedjo slamic, plastičnih vrečk in naglavnih pokrival – kar je približno tako kot poslati par mravljic, da ustavijo drvečega slona. Kateri elementi so na obrobju, kaj se najhitreje vrti? Zabavni program! Rez v inercijo sistema bi bilo treba začeti pri njem, morda kar pri nogometu? Guy Martin je lepo rekel: “Nič nimam proti nogometu. Le škoda se mi zdi potratiti dve uri življenja, da po televiziji gledam 22 milijonarjev, kako se v spodnjem perilu preganjajo za vrečo zraka.”

Nogomet, ki ga igramo za zabavo, naj ostane. Nogomet, ki ga igrajo milijonarji, da, kot prvo, poganjajo pretok trilijonov po ožilju ekonomskega sistema, in, šele kot drugo, zabavajo reveže, pa bi bilo treba prepovedati. Prostega časa milijonov ljudi, ki bi se ob tem sprostil, družba ne bi smela zapolniti z novimi nesmiselnimi delovnimi mesti in povečevanjem denarnega pretoka v sistemu. Namesto tega bi več hodili na povsem običajne sprehode, se pogovarjali, igrali družabne igre, ki širijo okvir interpretacije sveta in krepijo interakcijo z njim, morda celo dodajali dimenzije dojemanja. S tem je treba začeti čim bolj zgodaj v otroštvu in gojiti ljubezen do negotovosti.

Nedavno sem se s sopotnico na dolgi vožnji od Slovenije do Belgije pogovarjal o gotovosti. Spraševala sva se o ozadju trenutno močne radikalizacije (verske in politične), ugotavljala, kako bolna je postala socializacija (primarna in sekundarna), godrnjala sva nad impotentnostjo izobraževalnega sistema itd. Velika (vse)vednost je (pre)pogosto zlo, prepoznavno po tem, kako nasilno je. V radikalni gotovosti ni nič čudnega, če blaznež na podlagi gole predstave, da se drugi z njim ne strinjajo, poprime za polavtomatsko orožje in postreli kup ljudi. Nič čudnega ni samomorilski bombni napad na brezbožneže. Saj to tudi potrebujemo, da imajo mediji k čemu lepiti propagandni material.

Vere, religije, mistika, ezoterika, tako starodobna kot novodobna duhovnost …, vse to bo vedno imelo veliko vlogo v naših življenjih, saj niti najboljši znanstveniki na svetu nikoli ne bodo mogli pojasniti vsega prav vsakomur. Vera je del naše bitnosti in naše duše od pradavnine. A to mora biti vera kot popolna negotovost. Vera je v resnici priznanje, da ne vem. Ko je nekaj neizpodbitno res, ne potrebujem vere. Zdrava vera je blagoslov, ki me ohranja učečega, radovednega. Bolna vera je strup, saj jo spremlja strah — in to je eksplozivna mešanica! Ko tako pomene, ki smo jih nekoč davno obrnili na glavo, postavimo nazaj na noge, jim povrnemo izvorno slavo, presežemo njihovo zaznamovanost, jih vidimo sveže, bistre – takrat snamemo z njih stoletna grozljiva popačenja in  jih zacelimo. Kakor Buda spoznamo, da nas stvarnost nikoli ni zavajala, saj nas niti ni mogla, zavajala nas je naša lastna gotovost o pomenih.

Takrat si lahko upamo zatrditi, ne z arogantno zaverovanostjo, pa vendar, da je absolutna gotovost v resnici bogokletnost, oholost, izvorni greh. Takrat si lahko upamo reči, da med znanostjo in vero sploh ni razlike, saj se tako vernik kot znanstvenik zavedata omejitev razumevanja sveta in z radovedno duhovnostjo zreta v svet. Odkrito priznavata, da večine stvari ne vesta, temveč o njih zgolj domnevata. Lahko le upata, da so zares točno takšne, kot jih opisujeta. Pravi vernik dvomi o “absolutni” resnici; spušča se do korenin resnice in jo poskuša razumeti v vsej njeni paradoksnosti, kjer hkrati je res in ni res. Zanikati resnico ne pomeni zanikati resnice. Vsi pomeni so izmišljeni.

Intimni proces razsvetljenja je preveč preprost, da bi ga lahko prodajali. No, lahko poskusite, a dvomim, da bi ga kdo hotel kupiti. Posebej za toliko, kolikor zares stane: nič. Kar je možno prodati za več, posebej za zelo veliko, je prevara – prav zato mora nastopati s takšno gotovostjo, posebej ko prodaja izdelek z nazivom Konec je! Trilijoni se vrtinčijo za katarzo zadnjih treh minut tekme. Konec je eksplozija čustev, enkrat tragičnih, drugič ekstatičnih, čemu bi se ga bali?

Strinjam se: čemu bi se ga bali? A dodajam: čemu bi se ga bali spremeniti? Ne vem, kaj nas čaka, ne vem, kdaj bo konec naše družbe in ali je konec odvisen od naših dejanj. Predlagam, da začnemo pri brskanju po pomenih besed, predlagam zavestno distanco do gotovosti in spreminjanje klicajev v vprašaje. Predlagam vrlino brezdelja, ko mi omogoča kontemplacijo in širjenje razsežnosti izkušanja sveta. Predlagam, da zelena gibanja drzno udarijo po obrobju, kjer je inercija vrtinčenja največja, z nogometom na čelu.

To so moji predlogi, če hočemo sprva spreminjati svet, potem sebe. Če pa začnemo pri sebi, intimni proces razsvetljenja terja ukrivljanje vseh notranjih klicajev v vprašaje. Ne gledati ven, gledati noter. Katarzo dosežemo, ko sami sebe po tednih in letih ukrivljanja klicajev spravimo na rob živčnega zloma in nekega dne vzkliknemo: “Konec! Dovolj!” a se že v naslednjem trenutku popravimo: “Konec? Dovolj?”

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar