Dušan Čater: Vodnjak

Dušan Čater

Vodnjak

1. Miha

Pred štirimi meseci, ko je še živel doma, je Miha s službenega potovanja v Skopje, kakor ga je poimenoval, čeprav ni imelo potovanje nikakršne zveze s poslom, prinesel v črn okvir zapisano misel ali kako bi temu rekli. Utre, ako bude ljubov, budi me rano. V okvir zapisano željo je postavil v kopalnico in ga prislonil ob vodovodno pipo pred ogledalom. Vedel je, da bo Nives, ko bo odprla oči, najprej šla v kopalnico. Bil je delovni dan in v svojem biroju je morala biti vedno do potankosti urejena, za kar je porabila dobre pol ure, kot je rekla, ampak vedno je minilo veliko več časa. Sorazmerno z leti, tako rekoč. Verjetno je videla napis, a Nives ni znala brati cirilice. Ni ga zbudila. Pa tudi če bi znala brati cirilico in bi razumela makedonsko, ga ne bi zbudila. V hiši v Rožni dolini na cesti VII. ni bilo več ljubezni. Moderna hiša, z zunanjostjo, ki je z obilico stekla in marmorjem kazala na družbeni status, je vsakemu mimoidočemu padla v oči. In to je bil tudi namen. A znotraj stekla in marmorja je bila hiša v Rožni dolini na cesti VII. mrtva.

Kot Natan.

Po vsej verjetnosti.

Medtem ko je Miha z obličem brusil polkno, ki se mu je vedno zagozdilo, ko ga je hotel odpreti ali zapreti, je razmišljal o tem, da se ime njegovega izginulega sina bere naprej in nazaj isto. Saj ni prvič mislil te misli, daleč od tega, pa vseeno … Kdo od njiju se je spomnil takega imena? Zdi se mu, da ni bil on. Ime mu nikoli ni preveč sedlo, pa še pomen in izvor sta mu bila, milo rečeno, tuja. Verjetno je Nives vztrajala pri tem imenu, ampak v tistih časih ji ni bilo treba preveč vztrajati. Sveže zaljubljen je Miha sprejel vsako njeno idejo in zdela se mu je nadvse super. Prav tako kot ona.

A to je bilo pred leti. Zdaj Natana ni bilo več. Morda je prav to razlog, da ga tistega avgustovskega petka pred štirimi meseci zjutraj ni zbudila. Žalost se zavleče v telo. Sede na kosti. Boli. Huh, kako boli! Ob vsakem premiku, ob vsakem dotiku, vsak dan, ob večerih še najbolj. Ne pomaga trava, ne pomaga koka, ne pomaga žganje, za hors pa ne ve. Mihi se je vedno zdelo, da bi s heroinom sicer lahko pozabil na izginulega sina, ampak tega enostavno ni hotel.

Natko batko! Tako ga je klical. Včasih tudi Lopatko.

Medtem ko je z obličem drgnil po polknu, je skozi okno gledal na zmrznjeno jezero, ki se je kakšnih tristo metrov po klancu navzdol bleščalo v zahajajočem soncu. Travnik, ki pripada družini Bevc, staroselcem v kraju, ki šteje 59 prebivalcev, 35 moških in 24 žensk, je bil povsem prekrit s snegom. Dve brezi, nekje na pol poti do jezera, sta se fino zlili z belo okolico. Nasploh sta belina ob zatonu dneva in odsev zahajajočega sonca na zamrznjenem jezeru bodla v oči. Na pomolu, ki je stal na nabrežju jezera, je bilo 20 centimetrov belega in zmrznjenega snega, dva nosilna stebra, ki sta bila že vsaj 20 let zapičena v mulj pod vodo, pa sta kazala znake lesa. Temen les, namočen v katran, da bi bil bolj odporen proti vodi, je pričal o tem, da pozna to jezero tudi barve, letne čase in ima seveda tudi svoje skrivnosti in zgodovino.

Ena večjih skrivnosti, zanj in za Nives vsekakor, je tista o Natanu. Na tem jezeru je pred osmimi leti izginil. Menda naj bi potonil v jezero, a trupla niso nikoli našli, čeprav so ga več mesecev vztrajno, predvsem na njegovo pobudo, iskali s potapljači in sonarji in ljudje so priskočili na pomoč in … in … Veliko inov je bilo in veliko ampakov, ampak tistega januarja 2017 je bilo jezero zamrznjeno prav tako kot ta dan. Led je bil menda debel 25 centimetrov. Dovolj, da so se domačini vozili po njem z mopedi, traktorji, nekdo pa celo s staro renaultovo štirko, katrco po domače. In da bi tak led počil pod nekaj več kot 20-kilskim otrokom …? Te razlage ni nikoli sprejel.

Tistega dne je takrat komaj šestletni Natan dobil v rojstnodnevni dar hokejsko palico in se je z drsalkami v eni roki in precej drago Bauerjevo hokejsko palico v drugi namenil po Bevčevem hribu navzdol, da bi se pridružil domačim prej fantom kot otrokom, ki so na jezeru vsak dan igrali hokej. Ko ga je Miha nazadnje videl z verande, ki je nudila lep razgled na jezero, vse do ribiškega doma na drugem bregu, je Natan stal ob strani in čakal, da ga starejši fantje povabijo v igro. Potem je s kota verande vzel drva in jih odnesel v brunarico. Bil je mraz. Zunaj in znotraj.

Umaknil je pogled od zamrznjenega jezera, se spet lotil polkna in se istočasno vprašal, zakaj si tako dolgo ni upal v to brunarico, polno nezaceljenih ran? Odgovor je seveda poznal in mogoče ga je ravno ta vedno prisotna bolečina pripravila do tega, da se je vrnil v te kraje, da se sooči z njo in jo pusti za sabo. Da znova zaživi.

Nekaj pa je imela pri tem tudi Nives. Ona je žalovala na svoj način. Z očitki, jezo, gnevom in metanjem krivde pod nos. Osem let. Osem dolgih let, ko si je enostavno želel umreti, saj takšnega življenja ni hotel, in je čakal na tisto smrt, jo lovil z neodgovornim življenjem, z drogami in alkoholom, pa se dnevi do konca življenja vseeno niso nikamor premaknili. Vmes je tudi razpustil oglaševalsko agencijo, ki jo je vodil. Si je rekel, da bo tu in tam še kaj naredil za stalne stranke, a tudi te so nekako izginile iz njegovega življenja. Takrat je bolečina postala še močnejša in zlorabi opojnih sredstev so se pridružili še prepiri z vsemi bližnjimi in celo dva pretepa, katerima so, jasno, botrovali bolečina, jeza in gnev, ki se jih je očitno nalezel od žene. Takrat se je odločil, da gre. Iz mesta in od Nives. Ni vedel, kam, pa je prišel v to brunarico ob jezeru, katere praga ni prestopil vse od tiste zime, ko je izginil Natan. Zdaj jo ureja za novo življenje in se hote ali nehote spominja preteklosti.

Ko je takrat, pred osmimi leti, spet šel na verando, da bi pokadil cigareto in da bi videl, ali so njegovega mulca sprejeli v igro, ga ni več videl. Ni delal panike. Najprej se je spontano, s cigareto v roki, spustil po Bevčevem klancu navzdol. Spomni se, da je poskušal stopati v Natanove stopinje in da se je nasmihal ob njegovih kratkih korakih in majhnih stopinjah, ki jih je puščal v snegu. Na bregu jezera se je ustavil, se razgledal, ali bi kje videl sina, in ker ga ni, je ležerno frcnil ogorek cigarete v zmrzal, ki se je kopičila na vrhu snega, nakar je previdno stopil na led, da fante povpraša, kje je mali nadobudni hokejist.

Nihče ni vedel ničesar o njem. Kot je lahko izbral iz njihovih odgovorov, sploh niso opazili, da bi kdo stal ob robu na oko odmerjenega hokejskega igrišča, katerega meje so bile odvržene bunde, po dve na vsaki strani, ki naj bi predstavljale gola. Začudeno je pogledal hokejiste, se razgledal naokoli, in ker ga ni bilo nikjer videti, je njegova ležernost v trenutku postala mrzlica. Iz mrzlice se je kmalu razvil strah, iz strahu pa panika. Celih sedem ur je nato ves tresoč se iskal šestletnega otroka po zamrznjenem akumulacijskem jezeru. V sami jopici je precej vročičen hodil po ledu, iskal razpoke, ki jih ni bilo, pogledal je v vsak rokav jezera in na vseh koncih spraševal ljudi, ki so po nekem naključju bili ob jezeru ali na njem, a sina ni nihče videl in on ga ni našel. Nikoli več.

Tema, ki se v zimskem času spusti precej hitro, ga je prisilila, da je nehal z iskanjem in se je vrnil v vikendico. Sam. Brez otroka. Ko je Nives razložil, kaj se je zgodilo, ni vedela, kaj naj poreče, pa je začela kričati nanj.

»Ti si kriv!« je s pestmi udarjala po njem, kamor je pač padlo.

Ni se branil. Dejansko se je res počutil krivega. In se počuti še danes. Pa ne samo zaradi palice, ki mu jo je kupil za rojstni dan. Nasploh.