Ilustrirala Anka Kočevar.
Dob pri Domžalah: Založba Miš, 2021.
Bina Štampe Žmavc že dolgo, vse od leta 1985, ko je izšla zbirka Slike in zgodbe iz tisoč in enega pasjega dne, poleg dramskih del in poezije za otroke in odrasle izpisuje obsežen in avtorsko prepoznaven pravljični opus. Tako se je skozi posamično izdana besedila in skozi zbirke Popravljalnica sanj (1992), Pogašeni zmaj (2003), Cesar in roža (2009) in Kraljična onkraj ogledala (2019) ustvarila vrsta pravljičnih besedil, ki jih prištevamo med »moderne klasike« sodobne slovenske pravljične ustvarjalnosti: Ure kralja Mina, Muc Mehkošapek, Pogašeni zmaj, Popravljalnica igrač, Škrat s prevelikimi ušesi, Bajka o svetlobi, Košastka Katka in druge. Besedila iz novejših zbirk Cesar in roža in Kraljična onkraj ogledala so verjetno še v procesu bralskega in strokovnega presejevanja in pretehtavanja – torej v precej dolgotrajnem procesu morebitne kanonizacije –, tako da še niso popolnoma prodrla v šolski kurikulum in splošno zavest, vendar se zdi, da vsaj nekatera (na primer Bršljan pravljic in Cesar in roža) že izstopajo.
Avtorica je za svoje delo prejela več odmevnih nagrad, leta 2010 je za zbirko pravljic Cesar in roža prejela večernico in leta 2011 desetnico, za Škrata s prevelikimi ušesi pa, na primer, mednarodno nagrado Parole senza frontiere. Škrat s prevelikimi ušesi na poseben način izpričuje pripovedovalkino veščino, saj zgodbica pripoveduje o škratu »z napako« – njegova ušesa so tako velika, da se ne more držati pokonci –, ki se empatično zavzame za bolne otroke, a besedilo kljub angažiranosti in kljub temu, da se na koncu z uglasbitvijo pesniških besedil resničnih bolnih otrok nedvoumno stakne z resničnostjo, ne izgubi močnega domišljijskega naboja in pristne potopljenosti v pravljični prostor, kot se pri tovrstnih »eksperimentalnih« besedilih rado pripeti.
Avtorica se na svoji ustvarjalni poti suvereno sprehaja med tako rekoč vsemi tremi literarnimi vrstami, pesništvom, epiko in dramatiko, ter pri tem subtilno in domiselno briše oziroma pretaplja meje med njimi: pravljice (npr. Pogašeni zmaj ali Ure kralja Mina) uvajajo pesmi, ki v izdelani formi iskrivo in pogosto tudi duhovito povzemajo in podčrtujejo vsebino, včasih pa so pesmi organski del vsebine (npr. pravljica Mobilnik srca). Pesniki s svojo poezijo nastopajo tudi kot glavni ali stranski junaki pravljic (npr. v pravljicah Zaljubljena luna, Skrivnost praznega okvirja). Avtorica pravljični žanr in poezijo preplete tako spontano in naravno, da pri tem začutimo neslutene možnosti prehajanja med literarnimi zvrstmi, žanri in celo vrstami, globoko, podtalno pretakanje, povezanost in sorodnost načinov literarnega izrekanja. Ta tankočutnost zlasti izstopa v novejši zbirki Kraljična onkraj ogledala, v kateri so zbrane motivno in slogovno pretežno poetične pravljice, polne onirično uglašene motivike (luna, drevo, zvezde, ogledalo, sanje, angeli); v nekaterih besedilih se pravljično fabulativno tkivo popolnoma stanjša in se prek nevidnega roba prelije v pesniško govorico, tako da slednjič ne vemo več, kje je meja – oziroma zaslutimo, da meje pravzaprav ni. Nenadoma se zastavi vprašanje: Ali je poezija zgolj skrajni rob pravljične domišljije? In: Ali niso vse pravljice hkrati poezija? Pravljice se pri Bini Štampe Žmavc zdijo povsem avtentičen in legitimen prostor poetičnega. (Z avtoričinimi lastnimi besedami, novotvorjenkami, bi lahko rekli, da se v teh besedilih v tihnini (kar pesnica definira kot »nekaj tišjega od tišine«) stikata stihnina (pesniški material) in pravljičnina (pravljična snov).) Zdi se, da ta postopek, ki ga lahko opazujemo v številnih pravljicah, kulminira v zadnjem besedilu zbirke Kraljična onkraj ogledala z naslovom Hruška v pesmi, ki pripoveduje o tem, kako pesnik sanja o pesniškem tekmovanju za nagrado zlata hruška, a pesnica – prek Muzinega navdiha – zaključi, da je pesniku največja nagrada – pesem sama. Hruško v pesmi lahko povsem enakovredno beremo kot pravljico v verzih ali metaforično refleksijo o pesniškem poklicu; v moderni literarnoteoretski govorici bi lahko rekli, da je to besedilo večnaslovniško, za otroke in odrasle, hkrati pa popolnoma v skladu z avtoričino avtopoetsko naravnanostjo, da pred in med pisanjem nikoli ne razmišlja, za koga piše, ampak šele na koncu presodi, ali je besedilo bolj primerno za odrasle ali za otroke.
Avtoričin odnos do pravljic lahko v nekakšni obrnjeni optiki, metapogledu, se pravi izhajajoč iz zgodbe, razbiramo v pravljici Bršljan pravljic, v kateri car in njegova hčerka (kot predstavnika družbene elite) pravljice hranita zazidane in zaklenjene v nedosežno visokem zlatem stolpu ter jih ne spustita med navadne ljudi. Zaprte pravljice se dolgočasijo in dušijo in »pravljičnina« je vsak dan za tri odstotke manj svetla kot prejšnji dan. Slednjič se do vrha stolpa vzpne bršljan in pravljice se po njem zvečer začno spuščati na zemljo, med ljudi, in se nato vračajo v stolp. V stiku s »pravljičnino« si ljudje izmišljajo vedno nove zgodbe, car in carična pa med obhodi v stolpu presenečeno naštevata vse več pravljic. Pravljice so torej, tako kot vsa umetnost, ustvarjene za živo življenje, pripovedovanje, kroženje in debatiranje (literarno kritiko?), iz obstoječih se lahko porajajo vedno nove. Če pravljice ne krožijo med ljudmi, pa zamira tudi pravljični navdih.
Princesa kamnitih besed je leta 1996 izvorno nastala kot radijska igra za otroke, leta 2000 pa je bila kot dramsko besedilo uprizorjena na odru Pionirskega doma. Zdaj je izšla še v slikanici kot sklenjeno prozno besedilo z ilustracijami slikarke Anke Kočevar. Tako torej, kot na primer Ure kralja Mina, predstavlja še en primer avtoričinega neprisiljenega prehajanja med literarnimi vrstami.
Princesa kamnitih besed je variacija Shakespearove Ukročene trmoglavke: tako kot Petruchieva Katarina ima tudi naša princesa izredno strupen jezik, rekli bi ji lahko trmoglavka in jezikavka, saj z jezikom po svoji okolici seje strah in grozo. Že doma na gradu so je same zbadljivke, zmerljivke in žaljivke, še huje pa je po njeni poroki z lepim princem, ki se, zaslepljen od ljubezni, ne ustraši njenega značaja in si tako kot dojilja, ki jo je imela rada doma, govori: Vsak coper ima svoj zoper. Vse namreč kaže, da je princesi nekoč hudoben škrat podtaknil zrno ognjenega popra, ki njene besede v grlu sproti spreminja v strup. Za kako hud primer gre, je mogoče presoditi že samo iz vzdevkov, ki jih princesa nameni dvornemu kuharju: »juhar«, »vreluhar«, »stepuhar«, »kruhar« in »trebuhar«! Dvorno osebje je tik pred živčnim zlomom in odpovedjo službe, ko princ pokliče na pomoč čarovnika, ki ga princesa nagovori z »gospod črnorovnik«, »čarodej žabodej«, »čarofej«, »coprničnik« in »bradavičnik«. Toda prinčev čarovnik je mojster svojega poklica in naredi, da se vsaka princesina žaljivka spremeni v kamnito kocko; tako se princesa kmalu znajde zazidana z visokimi kamnitimi zidovi. Ker ji grozi, da se bo v »trdi kamniti senci« zadušila, naposled umolkne. »V globini princesinega molka pa je – kot biser v školjki – zrasla svetla želja po topli, prijazni besedi, ki se ne bi sproti spremenila v trdo kamnito kocko.« Nastopi preobrat, princesine prijazne besede se spreminjajo v mavrične mehurčke, ki razblinijo trde zidove princesinega kamnitega vrta.
Pravljica tematsko in formalno-dramaturško zvesto sledi klasični predlogi, sveži in izvirni pa so nekateri motivi, na primer duhovita motiva kraljeve prevelike krone in dojiljinih podbradkov ter kamnitega vrta in mavričnih mehurčkov. Eden od glavnih adutov pravljice pa je jezik, ki prekipeva od besednih iger (mademoiselle Kozana strelja kozle, slavni baletni mojster Vladimir Kapricki pa si je zaradi princesinih kapric populil že za celo blazino las), skovank (na primer kraljevič – kravjevič in kraljevič – žabjevič), razgibanih dialogov (ki razkrivajo dramsko poreklo besedila in hkrati vabijo k novim uprizoritvam) in duhovitih princesinih samogovorov. Sveža, sugestivna in natančna (odzrcaljeni so vsi ključni momenti zgodbe) je tudi ilustracija Anke Kočevar, ki je za knjigo inovativno uporabila mešano tehniko tempere in kemičnega svinčnika.