Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Evald Flisar: Pravi namen jezika

Imam samo jaz občutek ali se zgodovina res ponavlja? Pred približno dvajsetimi leti so ameriške bombe, ki so po zagotovilih avtorjev televizijske nadaljevanke o moralnih vprašanjih človeštva »precizno in humano« osvobajale Iračane kar pri njih doma, na zemlji njihovih prednikov, padle na razvpito mesto Babilon. Poleg tega, da so zemeljskih spon osvobodile 77 ljudi, so očitno vrgle iz spanja duhove davne preteklosti. Ali pa je bil zadet kak ostanek babilonskega stolpa, ki je preživel biblično kazen in ždel tam neopažen in prezidan vse do trenutka, ko ga je odkrila ena od »pametnih« bomb vrle nove civilizacije.

Da se je moralo zgoditi nekaj takega, sem presodil po nenavadnih spremembah, ki so doletele jezik kot sredstvo sporazumevanja. Stvari nenadoma niso bile več to, kar so vedno bile, ampak pogosto kar svoje nasprotje. Če že pošljemo četrt milijona vojakov v napad na suvereno državo, bi lahko vsaj odkrito priznali, da skušamo »zavzeti« iraška mesta, kajti to v resnici počenjamo; zakaj je treba vztrajno ponavljati, da jih »osvobajamo«? Včasih smo tistim, ki se na lastni zemlji borijo proti tujemu okupatorju, rekli domoljubi, borci za svobodo, branitelji domovine. Zdaj so domoljubi tisti, ki napadajo, branilci pa so opisani kot »sovražnik, ki je pripravljen ubijati, da bi ohranil na oblasti diktatorja«. (V naši lastni, ne tako davni zgodovini je bila dobro znana beseda za branitelje rodne grude »bandit«.)

Iračanom so očitali, da ne spoštujejo pravil vojne (kakor so jih določili agresorji). Kolikor sem lahko razbral, je to pomenilo, da niso takoj odvrgli orožja in se predali, da iz notranjosti mest niso prišli na prosto, kjer bi jih lahko brez težav postrelili, jih napadali nenapovedano iz zasede v civilnih oblačilih, in podobne nečastne poteze. (Morda bo treba razmisliti, ali ni obramba domovine pravzaprav vojni zločin). Gledal sem, poslušal vse to in se čudil. Ne toliko temu, kar se je dogajalo, kajti človeške norosti ni mogoče zapreti v kletko, ampak metamorfozi jezika, ki smo ji bili priča. In sem vprašal: je to nekaj novega? Ali (idealisti, dobronamerni naivneži) zgolj pozabljamo, kaj jezik v resnici je?

Navsezadnje, kot je zapisal Oliver Goldsmith, »pravi namen jezika ni, da bi v njem izrazili svoje želje, ampak da bi jih zatajili«. Mark Twain pa je rekel: »Laganje je univerzalno – vsi lažemo, vsi moramo lagati. Iz tega sledi, da se moramo naučiti lagati premišljeno in preudarno; z dobrimi nameni, ne v svojo lastno korist, ampak v korist drugim; lagati moramo zdravilno milostljivo, človeško, ne pa kruto in zlonamerno … lagati moramo trdno, odkrito in z glavo pokonci, ne pa obotavljivo, mučno in strahopetno, kot bi se sramovali svojega poklica.«

Laž, potemtakem, je edina resnica jezika. In jezik je eno najhujših orožij za množično uničevanje. To pa je lahko le zaradi dvoumne, pesniške, mitotvorne moči, ki jo nosi v sebi (tema in svetloba koeksistirata v vseh plasteh stvarstva). Navsezadnje je »laž« oziroma »izmišljija« oziroma »višja resnica« tudi vsako literarno delo, vsaka filozofija. Jezik, dvorezen meč v rokah nespretnežev, smrtonosno orožje v rokah hudodelcev in pohlepnežev, je tudi tvegana pot, ki pelje proti slutnji resnice (tiste prave, ki, da bi ostala resnica, ne sme biti nikdar ustoličena). O taki resnici seveda ni govoril vojaški duhovnik na eni od ameriških letalonosilk, ki je izjavil, da »je to pravična vojna, ker je uperjena proti vsemu, kar nasprotuje miru«. Pravi čudež jezika!

In človek se nenadoma spomni vietnamske vojne, med katero je takratna ameriška vlada šla skozi podobno fazo pesniškega ustvarjanja. Vojna niti enkrat ni bila vojna, ampak vedno le »mednarodni vojaški konflikt«, nenehno bombardiranje iz zraka je postalo »rutinska obrambna reakcija omejenega trajanja«, zmotno bombardiranje prijateljskih vasi pa »navigacijska misdirektiva«. Načrtovano uničevanje gozdnih površin Vietnama je v tem novem jeziku postalo »programsko kontroliranje virov«. Oziroma, kot je rekel Humpty Dumpty: »Ko jaz izrečem besedo, je njen pomen takšen, kot ga zanjo izberem – nič več in nič manj.«

Avgusta pred dvema letoma smo praznovali 75. obletnico dogodka, ki je pomenil začetek konca naše civilizacije. Vendar se nas ta »praznik« sploh ni dotaknil; mimo večine je zdrsnil povsem neopazen: nekateri smo bili na morju, drugi prezaposleni. Tako dolgo že živimo v senci jedrske katastrofe, da smo se ji privadili, nanjo smo skoraj pozabili.

Kako je to vendar mogoče? Zakaj ne kričimo, razgrajamo, protestiramo? Zakaj dovolimo, da nas ženejo v večno noč kot čredo ovac, sklonjenih glav in zaprtih oči? Če bi se nam nad hišo nagibal hrast in grozil, da se vsak hip zvrne nanjo, vse težji, vse bolj grozeč, gotovo ne bi živeli naprej, kot da se nič ne dogaja!

Atomska bomba, ki je šestega avgusta v letu mojega rojstva padla na Hirošimo, je ubila 140.000 ljudi. Tri dni pozneje je druga bomba sploščila Nagasaki in ubila 70.000 ljudi. Med njimi je bilo nekaj takih, ki v času vojne ne morejo zahtevati uvidevnosti od sovražnika (nekaj vojakov, politikov), a v povprečju od vsakih tisoč le sto. Skupaj z vsakim vojakom so Američani upepelili devet otrok, mater in starcev.

Hitler je bil že mrtev, izgubil je vojno. Njegov duh pa je zmagal, se polastil zaveznikov, ki so šest let poprej stopili v vojno proti barbarstvu in v obrambo civilizacije. In prav v trenutku, ko naj bi bilo barbarstvo poraženo, se je človeštvo v Hirošimi (v besedah Jacoba Bronowskega) moralo soočiti s posledicami svoje civiliziranosti.

Smo prepoznali zlo v jedru človeškosti, se skesali, se zakleli: nikoli več? Ne. Zaljubili smo se v angela smrti, odpahnili vrata štirim jezdecem apokalipse. Prvi dve bombi sta spočeli 50.000 potomcev, ki se razmnožujejo kar naprej, vse hitreje, in vsaka naslednja generacija je večja, močnejša, natančnejša. Ni se ohranil le Hitlerjev duh, uresničile so se tudi njegove sanje o rasi nadljudi. Geniji, ki lahko pritisnejo na gumb ter zagotovijo dokončno solucijo osmim milijardam ljudi; ki lahko ubijejo vsakega moškega, otroka in žensko ne samo enkrat, ampak dvajsetkrat z enim udarcem – to so gotovo nadljudje, kakršnih na Zemlji še ni bilo.

In to še ni vse (»You ain’t seen nothing yet,« se je pohvalil predsednik Reagan). Kmalu se bo smrt preselila v vesolje, nas ovila z nevidno kopreno z vseh strani, kajti zaenkrat je možno, da se ji kak nesrečnik izmuzne in preživi katastrofo, to pa ne bi bilo pošteno: končna rešitev naj bo dokončna za vse.

Smo znoreli? Na zunaj ne kaže, da smo, saj se obnašamo, kot da je vse prav: zidamo hiše, sejemo, žanjemo, rojevamo otroke, načrtujemo za pet, deset let naprej. Ali pa je nemara prav to dokaz, da smo znoreli? Nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, George F. Kennan, je izjavil, da kopičimo rakete in bombe, kot da smo žrtve hipnoze, kot da smo začarani.

Angleški psiholog Nicholas Humphrey je med nekim predavanjem opisal, kako je kot otrok imel majhno želvo, ki je neko jesen v želji po toploti zlezla pod kup dračja, ki ga je njegov oče pripravljal za kres. Vsak dan je oče dodal še nekaj trsk in polen in želva se je počutila vse bolj varno – dokler ni z dračjem vred zgorela. Tako tudi mi v želji po varnosti gradimo vse večjo grmado v upanju, da ne bo vzplamenela, prepričani, da je toliko varnejša, kolikor večja je. Koliko nas je, ki se zavedamo, da je potrebna le iskra, pa bomo v plamenih?

Rekli bomo, da nas ni malo. Rekli bomo, da se tega zavedamo vsi. Vendar je to samo slutnja, mučna misel, ki jo odkrivamo, zadržujemo na obrobju, kajti če bi nam resnica o našem položaju prodrla v zavest, bi planili pokonci, se prijeli za roke in družno zakričali: »Dovolj!«

Zakaj tega ne storimo? Ne moremo reči, da ne vemo, kaj se dogaja: skoraj pol odraslega prebivalstva pričakuje atomsko vojno še v času svojega življenja in le redki verjamejo, da jih ne bo ubila. Med najbolj zaskrbljenimi jih je več kot devetdeset odstotkov prepričanih, da kot posamezniki ne morejo storiti ničesar, kar bi zmanjšalo nevarnost in morda preprečilo katastrofo. Večini tistih, ki nočejo ponižno čakati na eksekucijo, pa ni jasno, kaj bi lahko storili. Nekateri se udeležujejo protestnih zborovanj, drugi pišejo ogorčena pisma urednikom dnevnega časopisja. Toda s tem so možnosti izčrpane.

Naslednji korak že ni več protest, ampak protinapad. To je odkrilo osem Američanov iz Pensilvanije (med njimi nuna, dva duhovnika, pravnik in profesor zgodovine), ki so pred časom vdrli v tovarno orožja in s kladivom poškodovali nos medcelinske rakete. Na sodni obravnavi so jih obtožili vloma, kriminalne zarote in zlonamernega škodovanja državnim interesom. Obtožili so jih kriminalnega dejanja, za katero je najvišja kazen petindvajset let zapora. »Tokrat ste šli predaleč,« jih je oštel tožilec.

S kladivom ni mogoče hudo poškodovati medcelinske rakete. Šlo je za nekaj drugega. Udarec je zadel po nosu ameriško javnost, ki sicer ve, kaj se skriva v podzemnih silosih, vendar o tem raje molči – kot vsi raje molčimo o nespodobnostih, ki nas spravljajo v zadrego. V hiši poteka zabava, plešemo, veselimo se, v kleti pa skrivamo ostudno pošast, ki nas lahko pogoltne z enim zamahom čeljusti. Prepričani smo, da brez nje ne moremo, a je tako grozna, da smo najbolj srečni, če lahko nanjo pozabimo.

Razumljivo je, da ne bomo prijazni do tistih, ki nas prisilijo, da se spomnimo nanjo, se vprašamo, kakšen je pravzaprav njen namen. Postali smo fatalisti, predani procesu kolesja, ki ima – kot klasična tragedija – notranjo logiko neizogibnega konca; in tako se opazujemo, sence na odru zgodovine, v zadnjih zasukih obrednega plesa smrti.

Smo res tako silno utrujeni, da si želimo večnega spanca? Ali pa smo ustvarili nekaj, čemur preprosto nismo več kos? Zakaj ne vpijemo, ne razgrajamo, zakaj le čakamo, da se zgodi? Zdi se mi, da ne moremo doumeti pravih dimenzij nevarnosti. Uranova baza bombe, ki je uničila Hirošimo, ni bila večja od teniške žogice. Če skušamo doumeti, da lahko teniška žogica s površja Zemlje izbriše Maribor in okolico, se domišljija upre; to si lahko predstavljamo samo teoretično. To so dejstva, ki jih lahko izračunamo, začutiti pa jih ne moremo, saj nas nanje ni pripravila niti evolucija niti kulturna tradicija. Za take podatke smo nedovzetni, čustveno slepi. Tragedija nas pretrese v primerih, ko se lahko poistovetimo z žrtvijo – ko lahko osebno podoživimo občutke ranjenih, bičanih, prizadetih. Številke nam sežejo le do glave, nikdar do srca.

Ker hočemo normalno živeti, zanikamo resno možnost jedrske smrti; obenem pa se slepimo (tako kot otrok, ki zatisne oči in verjame, da ga nihče ne vidi), da je nevarnost s tem manjša. V resnici je večja, in kolikor bolj se trudimo, da bi pod senco bombe živeli normalno življenje, toliko bolj si zagotavljamo, da se ne bomo izognili katastrofi. Kaj smo, če si v nenormalnih razmerah prizadevamo, da bi ostali normalni? Nenormalni? Ali ni naša človeška zgodovinska dolžnost, da odložimo, kar delamo, in zakričimo »Dovolj!«?

Zakaj tega ne storimo? Iznašli smo jezik, ki nam pomaga verjeti, da počnemo nekaj normalnega. Kurilnicam, v katerih bomo zogleneli v ocvirke, pravimo »atomska zaklonišča«; krajem množičnega umora nedolžnih ljudi pravimo »demografske tarče«. Take, kot sem jaz, pa običajno odslovimo z nalepkami idealist, pacifist, moralist. Če sem res trdno prepričan, da je treba nekaj storiti, zakaj ne predlagam česa konkretnega? Kakšen smisel ima, da bijem plat zvona, če sem po tem, ko ljudje pritečejo, tako nemočen in neodločen, kot so oni? Kot smo vsi?

(Odlomek iz knjige Očetova pisma sinu, ki je tik pred izidom.)

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart