Barbara Pregelj
Manifest književne raznolikosti
Književna raznolikost je pojem, ki na področje knjige in založništva prenaša pojem kulturne diverzitete. Pojem se je najprej začel uporabljati v Latinski Ameriki, v Čilu, nato pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširil med špansko in francosko govorečimi. Danes gavečinoma uporabljajo neodvisni založniki, avtorji in nevladne organizacije, ki zagovarjajo, živijo in udejanjajo kulturno raznolikost. Ti so 21. september razglasili za dan književne raznolikosti, da bi vsako leto znova opozorili na njen pomen.
Razlogov za praznovanje književne raznolikosti je veliko, tako če se po slovenski književni krajini oziramo od znotraj kakor tudi primerjalno, z upoštevanjem jezikovnih meja in izzunanje perspektive. Tako kot velja za večino manjših literatur, je tudi razvoj slovenske literature specifičen: njen vznik je tesno povezan s prevodom, razen redkih (večinoma neobjavljenih) izjem se posvetna literatura pojavi v času razsvetljenstva, šaljiva besedila prehitijo objavo resnih vsebin, kot v primeru Knobla in Vodnika, besedila nastajajo v različnih kulturnih središčih, pisanje v slovenščini je vedno povezano tudi z razmislekom o jeziku in zavestno odločitvijo za njegovo rabo. Ampak danes slovenski literarni sistem deluje na produkcijski, distribucijski in recepcijski ravnini, hkrati pa je slovenska literatura tudi del svetovnega literarnega sistema. Ta do nje, podobno kot do drugih majhnih in perifernih literatur, ki obenem večinoma nastajajo tudi v jezikih z majhnim številom govorcev, ni najbolj prizanesljiv. Kulturni in literarni stiki so namreč že tradicionalno večinoma enosmerni in potekajo od večjih k manjšim, od središča na obrobje, od literatur z večjim kulturnim prestižem proti tistim, ki si ga šele želijo pridobiti. Zato se še zlasti pomembni kulturni dogodki, ki vsaj za nekaj časa v središče postavijo literature, ki tam večinoma niso, kot so častna gostovanja. Tudi na velikih knjižnih sejmih, kot sta Frankfurt in Bologna, kjer je vsaj za nekaj časa pozornost (pre)usmerjena na posamezne države in literature in kjer se je ravno s svojo specifičnostjo (filozofijo in poezijo; ilustracijo) zelo odmevno predstavila tudi Slovenija.
Zakaj torej razmišljati o književni raznolikosti? Preprosto zato, ker je svetovni literarni sistem ustvarjen na način, ki od manjših literatur vedno znova terja, da ga preizprašujejo in si v njem skušajo zagotoviti svoje mesto. In zato, ker je vsak sistem, kot smo se naučili od Pierra Bourdieuja, dinamično polje, kjer delujejo različne silnice in kjer si tisti, ki so na obrobju,prizadevajo, da bi prišli v središče, tisti, ki so v središču pa, da bi se razširili tudi na obrobje. Pa tudi zato, ker je že zaradi narave slovenske literature književna raznolikost vrednota, na katero se lahko sklicujemo, ko se skušamo uveljaviti navzven. In zato je pogled navzven treba usmeriti tudi navznoter: če književno raznolikost pričakujemo od drugih, jo moramo živeti in vedno znova opomenjati tudi sami.
V nadaljevanju zato navajam nekaj točk, okoli katerih lahko zgostimo refleksijo o književni raznolikosti, saj omogočajo vpogled v njena temeljna izhodišča, osvetljujejo pa tudi izzive, s katerimi se srečuje.
Jezikovna raznolikost
Vse manjše književnosti so prevodno usmerjene. Prevod v njihovih sistemih pogosto zavzema osrednje mesto, pogosto število prevodov tudi presega število knjižnih naslovov izpod peres nacionalnih avtorjev. Prevod določa tudi slovensko knjižno krajino. Ne le da je pomagal vzpostaviti (nabožno) književnost in vse pomembnejše literarne zvrsti, izredno pomemben je tudi danes. V letu 2023, ki je po podatkih Portala za založnike NUK zadnje leto, za katerega ima dokončne podatke, je izšlo 5.652 knjižnih naslovov, od tega 3.752 izvirnih del in 1.900 prevodov, razmerje v korist izvirnega ustvarjanja ustreza torej 66 %. Obratno sorazmerje se je ohranilo na področju mladinske književnosti, kjer se, kot kažejo vsakoletni priročniki za branje kakovostnih knjig, z manjšimi nihanji ohranja razmerje približno 60 proti 40 % v korist prevedenih besedil. Prevajanje je ob globalizaciji, internacionalizaciji in lokalizaciji tudi eden temeljnih dejavnikov svetovnega knjižnega trga, po mnenju Pascale Casanova pa tudi edino sredstvo, ki ga periferni jeziki in njihove književnosti imajo, da postanejo opazni in vidni, da torej v svetovnem literarnem sistemu začnejo zares obstajati.
Svetovni jezikovni sistem namreč temelji na povezavah med jeziki, ki jih ustvarjajo govorci več kot enega jezika, pri čemer so te povezave hierarhične in običajno potekajo od spodaj navzgor, od perifernih (večinoma govorjenih) prek centralnih (večinoma državnih), supercentralnih (trinajst velikih svetovnih jezikov) k hipercentralnemu jeziku, ki je danes angleščina. Jezikovno-literarni kapital posamezne literature se zato ne določa na podlagi števila pisateljev ali bralcev posameznega jezika, temveč na podlagi števila književnih poliglotov, ki ga uporabljajo, in števila književnih prevajalcev, ki imajo ključno vlogo pri kroženju besedil iz literarnih jezikov ali vanje.
Za razmislek o književni raznolikosti je zato zelo povedno, kako se te hierarhije zrcalijo v nacionalnih knjižnih produkcijah. Razmerje med slovensko izvirno in prevedeno produkcijo je bilo že omenjeno, kar pomeni, da je slovenska književna krajina načeloma precej raznolika. Zanimiv je tudi podatek, iz katerih jezikov se v slovenščino sploh prevaja, in kakšna so razmerja med temi jeziki. Po podatkih, ki so jih pripravili v Nacionalnem bibliografskem centru NUK in ki temeljijo na zajemu podatkov iz sistema COBISS, smo v zadnjih tridesetih letih (med 1994 in 2023) v slovenščini dobili prevode iz 89 jezikov, kar je razveseljivo. Manj je razveseljiv podatek o številu naslovov, prevedenih iz posameznega jezika. Upoštevajoč 30–letno povprečje 51,57 % vseh prevodov nastane iz angleščine, sledijo ji nemščina (12,7 %), francoščina (9,17 %), italijanščina (5,24 %), španščina (2,41 %), nizozemščina (1,15 %) in hrvaščina (0,96 %). Prevodov iz drugih jezikov je manj kot za odstotek. Podatek, ki manj govori v prid književni raznolikosti, je, da število prevodov iz angleščine močno narašča: leta 1994 je znašal 18,3 %, leta 2000 22 %, leta 2010 pa že 41 %. Leta 2022 je prvič presegel 50 % (52 %). Ti odstotki sicer nihajo, kažejo pa, da tudi slovenska literatura ni imuna na vse večjo prisotnost angleško govorečih avtorjev v svetovnem literarnem sistemu.
Če ta podatek povežemo s podatkom iz raziskave Knjiga in bralci VII iz leta 2024, ki je pokazala na trend povečevanja konzumiranja knjig v angleščini, in se ozremo po slovenskih knjigarnah in knjižnem sejmu, kjer je mogoče v angleščini kupiti vedno več knjig založb z angleškega govornega področja, se pokaže največja nevarnost tako za književno raznolikost kot za slovensko knjigo. Vse večja prisotnost angleščine namreč pomeni manj prostora za druge jezike, za druge senzibilnosti, pa tudi za stike, ki bi jih zaradi naravnega zavezništvamorala gojiti slovenska knjižna produkcija. Ne le pri prevajanju iz tujih jezikov, temveč tudi v obratni smeri, pri prevodih v tuje jezike.
Žanrska raznolikost
Vsaj od 18. stoletja literarni sistem deluje dvotirno: po eni strani kanonska besedila kažejo na estetske vrhove, ki jih kot najpomembnejše ustvarjalne dosežke človeštva utrjujeta literarna veda, kritiški in raziskovalni sistem in šolstvo vzdolž vse izobraževalne vertikale. Žanrska (trivialna, lahka, plažna) literatura se po drugi strani odpoveduje ambicioznim estetskim ciljem, saj si z besedili, ki sledijo žanrskim vzorcem, prizadeva doseči širše občinstvo. Če vnovič uporabim Bourdieujevo pojmovanje, gre po eni strani za besedila s simbolnim, po drugi strani pa z dejanskim kapitalom. A ta tradicionalna dihotomija z jasno ločnico med visoko in trivialno literaturo se je v zadnjih štiridesetih letih tudi s postmodernističnimi avtorji in besedili precej spremenila, saj se je stroga ločnica med obema začela brisati.
V slovenskem prostoru je žanrska literatura sicer obstajala, a je bila praviloma spregledana, precej besedil je sicer uporabljajo žanrske vzorce, hkrati pa so skušala ostajati literarno stremljiva. V devetdesetih se je tako Andrej Blatnik spraševal, kdo mori slovenske žanrske pisce, šele v zadnjem desetletju pa so začela izhajati žanrska besedila, ki zares sledijo žanrskim obrazcem. Tako smo dobili predvsem detektivke in ljubezenske romane, ki jih, kot je videti, bralci in bralke z veseljem prebirajo.
Prisotnost ozkega kroga (poznavalske) publike, ki naj bi odtehtala množično odsotnost (laičnega) občinstva, kot je zatrjeval Mallarmé, je torej minila. Nove konstelacije in novi žanri, ki nagovarjajo občinstvo, ki ga slovenska literatura praviloma ni dosegala, govorijo tudi v prid književni raznolikosti. A hkrati se kažejo tudi nekatere pasti: osrednji literarni žanr postaja predvsem roman (vsako leto izide okoli 700 knjižnih naslovov, kar je približno 100 več kot leta 2009, pri čemer prevodi predstavljajo več kot polovico naslovov). Vsako leto po podatkih NUK izide veliko manj poezije (306 naslovov leta 2009 in 264 naslovov leta 2023, pri čemer je razmerje med domačo in prevodno ustvarjalnostjo 20 proti 80 % v korist domačih ustvarjalcev) in le peščica dramskih besedil (25 naslovov leta 2009 in 17 naslovov leta 2023, pri čemer je tudi pri dramatiki, tako kot pri poeziji, razmerje med domačo in prevodno produkcijo močno v korist domačih ustvarjalcev). Število izdanih naslovov pri romanu torej raste, pri poeziji, dramatiki in tudi kratki prozi pa rahlo upada.
Spolna uravnoteženost
Rezultati raziskave PISA razkrivajo precejšnjo razliko med rezultati, ki jih v Sloveniji pri bralni pismenosti dosegajo fantje in dekleta; Knjiga in bralci VII kaže tudi, da ženske berejo pogosteje kot moški, pogosteje obiskujejo knjižnice in si tudi želijo, da bi lahko več brale. Med razlogi, zakaj ne berejo, omenjena raziskava ne ponuja odgovora, da bi si bralci želeli več besedil, ki bi jih napisali avtorji in/ali avtorice njihovega spola, a mar to pomeni, da za bralke in bralce to ni pomembno? Pred leti se je Silvija Borovnik spraševala, ali Pišejo ženske drugače, pogosto se vprašanje spolne uravnoteženosti pojavi tudi ob izbiri maturitetnega branja. Književna raznolikost zrcali različne poglede na svet, tudi tiste, ki jih prispevajo avtorice in avtorji, zato je na mestu razmislek o tem, kaj svojim bralkam in bralcem ponujajo slovenske založbe.
Povsem nemogoče je ugotoviti, kakšno je razmerje med avtoricami in avtorji, ki jih izdajo slovenske založbe. Lažje je spol avtoric in avtorjev prešteti pri posameznih založbah. Preštela sem spol avtoric in avtorjev knjižnih naslovov tiskanih knjig (brez antologij in knjig, kjer je avtoric in avtorjev več), ki so jih v zadnjem letu izdale Cankarjeva založba, Goga, Sodobnost in v daljšem obdobju založba Malinc, ter dobila naslednje rezultate: Cankarjeva založba je v zadnjem letu izdala 40 knjig, ki so jih napisale avtorice, in 34, ki so jih napisali avtorji; Goga je izdala 27 knjig moških in 20 knjig ženskih avtoric; Sodobnost je izdala 42 knjig, ki so jih podpisale avtorice, in 27 knjig, ki so jih podpisali avtorji, založba Malinc pa je izdala 58 knjig, ki so jih ustvarile avtorice, in 52 del, ki so jih ustvarili avtorji. Ti rezultati so zanimivi, saj so že od vznika mladinske književnosti ženske avtorice prevladovale med piskami besedilza otroke, pri literaturi za odrasle pa so bili avtorji številčnejši. Štetje spola pri delih, ki so izšla pri Cankarjevi založbi in Gogi kažejo, da je tudi pri naslovih za odrasle spolna uravnoteženost vse večja, saj je lani pri Cankarjevi založbi izšlo več knjižnih naslovov, ki so jih podpisale avtorice, pri Gogi pa sicer manj, a je razlika minimalna.
Mladinska književnost in promocija branja
Knjige, prilagojene mladim bralcem, ki šele pridobivajo literarno zmožnost, so se začele pojavljati konec 19. stoletja. Sprva so bila besedila za mlade izrazito poučna in moralizirajoča, na prehodu v 20. stoletje pa je tudi tu prevladalo spoznanje, da morajo, tako kot kvalitetna besedila za odrasle, uravnotežati, če uporabim kar kriterije Janka Kosa, estetsko, etično in spoznavno funkcijo. Besedila za mlade bralce ponujajo zares široko paleto oblikovno in vsebinsko zelo različnih knjig, saj razvoja, ki ga od svojega rojstva do odrasle dobe opravimo ljudje, v svojem življenju nikoli več ne ponovimo, mladinska besedila pa so zato, vsaj pri knjigah za najmlajše, zelo povezana z ilustracijo, pogosto tudi z glasnim branjem, kar otrokom lajša spoznavanje in vstop v svet literature.
Mladinska književnost je dolgo veljala za manj pomemben del literarnega sistema, za peščene gradove, ki so ob palačah, ki jih ponuja literatura za odrasle, povsem nepomembni. Tega očitka se je v precejšnji meri že otresla tudi zaradi svojega pomena pri literarni socializaciji. Vsi, ki beremo, smo namreč bralno kilometrino nabirali z mladinskimi besedili in polje mladinske književnosti je tako bogato, da lahko na njem vsakdo najde kaj zase.
Rezultati že omenjene raziskave PISA kažejo, da v Sloveniji vse manj mladih po knjigah posega iz užitka. Če mladi branje preveč povezujejo s šolskim sistemom, kjer je pogosto precej utilitarno, togo in dolgočasno in jih torej ne nagovarja, verjetno svojega odnosa do knjige ne bodo spremenili, ko bodo odrasli. Takšno dojemanje branja sicer ni novo, a ker sodobna mladinska književnost ponuja zares široko izbiro, je toliko bolj nesprejemljivo. Mladi bralci, ki berejo enake knjige, kot smo jih v času šolanja prebirali njihovi starši, bodo verjetno zaradi njih težko postali strastni bralci. O posledicah, ki jih prinaša zastarel knjižni fond, je večkrat, med drugim tudi v Sodobnosti, pisal Slavko Pregl, ki je, da bi pri mladih dosegli povečanje zanimanja za knjigo, med drugim predlagal, da se šolskim knjižnicam izplačajo sredstva, ki bi jih šolske knjižnice po veljavni zakonodaji morale dobiti, da bi lahko kupovale novejše knjige, pa jih ne.
Zanimiva je tudi pobuda IFLA/UNESCO, predstavljena v Manifestu o šolskih knjižnicah, po kateri je »šolska knjižnica bistvena za dolgoročno strategijo za razvoj pismenosti, vzgoje in izobrazbe, za oskrbo z informacijami ter ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Lokalne, regionalne in nacionalne oblasti naj poskrbijo, da bo knjižnice podpirala tako posebna zakonodaja kot politika. Šolske knjižnice morajo imeti zadostna in stalna sredstva za izurjeno osebje, gradivo, tehnologijo in pripomočke. Ti morajo biti brezplačni.« To je torej način, da bi slovenski učenci v svojih knjižnicah sploh lahko ugledali književno raznolikost, ki jim jo trenutna slovenska knjižna produkcija ponuja.
Raznovrstnost literarnih posrednikov
Literarni posredniki so nujni, da mladi sploh vstopijo v svet literature. A tudi v odrasli dobi so knjižna priporočila zelo pomembna, kot kažejo rezultati raziskave Knjiga in bralci VII, sajbralci navajajo, da se ravnajo po knjižnih priporočilih vplivnih posameznikov in prijateljev in prijateljic. Verjetno bi bilo tem mogoče dodati tudi knjigarnarje in knjigarnarke pa knjižničarke in knjižničarje pa tudi druge člene komunikacijskega kroga knjige.
Večinoma literarni posredniki ostajajo nevidni, so pa v resnici tisti, ki šele omogočajo delovanje literarnega sistema. Si predstavljate, da bi literarna besedila prebirali iz rokopisov, ki bi jih avtorice in avtorji morali prepisati v stotinah kopij, da bi z njimi dosegli svoje bralce? Pa še te bi morali osebno nagovarjati, jih ponujati na stojnicah in iskati načine, da bi jih bralci lahko prebirali. Ali pa da bi, kot je to poskušal Steven King, svoje besedilo neposredno objavljali na internetu? King je bralcem obljubil, da bo na spletu vsak mesec objavil poglavje svojega romana; če bo število bralcev, ki mu bodo zanj plačali simbolično ceno, dosegel številko, ki jo je določil, bo tako objavil celoten roman. Kaj mislite, kako dolgo so mu bili bralci pripravljeni plačevati? Glede na to, da se je po eksperimentu vrnil k svojemuzaložniku, verjetno rezultati niso bili takšni, kot je pričakoval.
Sveta literature ne sestavljajo samo avtorice in avtorji. Roland Barthes je že pred leti pisal o smrti avtorja in avtorji so res izgubili nekaj svoje avre, morda tudi z empirično literarno vedo, ki v ospredje svojega zanimanja postavlja literarno polje z različnimi delovalnimi vlogami in avtor besedila je začetna, a vendarle le ena izmed njih. Ker literarni posredniki večinoma ostajajo v senci, so zelo pomembne nagrade, s katerimi stanovska društva in druge institucije skušajo nanje vsaj za nekaj časa usmeriti soj žarometov.
Dostopnost, pošteno plačilo za delo
Zagovorniki književne raznolikosti običajno zagovarjajo dostopno in odprto književno raznolikost, s tem pa spodbujajo družbo enakih možnosti in dostop do izobraževanja in znanja za vse.
Slovenski sistem splošnih, specialnih in šolskih knjižnic omogoča široko dostopnost knjig in s tem znanja. Posebnost slovenskih knjižnic je, da svojim uporabnikom ponujajo tudi najnovejše knjige, torej knjige, ki so na trg šele prišle. Ker to večinoma pomeni tudi nekoliko slabšo prodajo, s tem pa manjši zaslužek avtorjev in avtoric (in tukaj merim na vse vrste avtorjev: ilustratorke in ilustratorje, prevajalke in prevajalce, fotografe in fotografke, avtorje in avtorice glasbe), je bil uveden sistem knjižničnega nadomestila, ki zanje po posebnem izračunu, upoštevajoč število izposoj, predvideva izplačilo posebnega nadomestila. Iz trenutnega načina obračunavanja knjižničnega nadomestila so šolske knjižnice izvzete.Slavko Pregl piše tudi o tem (Tri precej zoprna poglavja (O založništvu, knjigah in avtorjih), Sodobnost 10/2024), pobudo za spremembo izračuna sta že pred leti podala Desa Muck in Primož Suhodolčan, torej dva uveljavljena mladinska avtorja. Treba bi bilo torej izboljšatisistem in vanj vključiti tudi šolske knjižnice, kar bi se poznalo predvsem avtoricam in avtorjem mladinskih besedil. Slovenski avtorji in avtorice namreč zaradi tega, ker ustvarjajo v manjšem jeziku z manjšim knjižnim trgom, težje živijo od svojega dela. Njihova profesionalizacija (tj. posvečanje poklicu, za katerega, tako kot vsi, ki delajo, prejmejo plačilo) pa je nujna, če želijo še naprej ustvarjati.
S plačilom za delo vseh avtoric in avtorjev so povezana tudi sredstva za šolske knjižnice, ki bi jih ta morala dobiti. S tem so seznanjena pristojna ministrstva, rešitev podpirajo tudi stanovska društva (Društvo pisateljev, Društvo slovenskih založnikov) in JAK, izziv pa ostaja. Sistemsko bi bilo torej treba urediti vsaj ti dve področji.
Država je sprejela kar nekaj ukrepov, ki jim to omogočajo. Ob statusu samozaposlenih v kulturi so tu še knjižnično nadomestilo, zakon o enotni ceni knjige, nižji DDV za knjige … Ampak sistemske rešitve je treba dopolnjevati in popravljati, kot se pač spreminja resničnost, na kar ustvarjalci in stanovska društva nenehno opozarjajo. Treba je poiskati rešitve za izzive, s katerimi se ustvarjalci srečujemo. Med najaktualnejšimi je prav gotovo umetna inteligenca.
Namesto sklepa … manifest
Naj sklenem z manifestom, ki so ga navdihnili madridski založniki, sama pa sem ga malce prilagodila slovenskim razmeram. Če so namreč madridski založniki lahko pri veliko manjši književni raznolikosti, kot jo živimo v Sloveniji, ponosni na svoje delo, smo na to, kar ponuja slovenski literarni sistem, lahko vsaj toliko ponosni tudi mi. Njihov dekalog književne raznolikosti sicer na izpostavlja izzivov, ki so se mi zapisali in so zagotovo tudi posledica manjšega kulturnega polja, v katerem delujemo Slovenci. Nenazadnje madridski založniki delujejo v veliki, osrednji literaturi in v enem največjih svetovnih jezikov. A to, kar nam je skupnega, je zavedanje, da je književna raznolikost vrednota, na katero je treba vedno znova opozarjati in jo zagovarjati.
Zato za konec še nekaj vprašanj: Kako sami živite književno raznolikost? Kako jo udejanjate? Bi podpisali manifest književne raznolikosti? Bi nanj še kaj dopisali? Boste v tem, kar nam dobrega prinaša književna raznolikost, uživali tudi na prihajajočem knjižnem sejmu?