Bi res pisal o tem? Ali to res hočem? Ali niso nagrade tema, ki jo sleherni ustvarjalec velikokrat naslavlja sam pri sebi in jo hkrati odganja, saj se mu zdi, da je vanjo na tak ali drugačen način toliko vpleten, da o njej ne sme spregovarjati, razen morda v zaupnem krogu najbližjih? Tema, o kateri se spodobi molčati, če si vanjo vpleten? Ali nisem, če pogledam vzvratno prek desetletij, vpleten kar dvojno, od znotraj, saj sem od časa do časa v kakih komisijah za podeljevanje nagrad, in od zunaj, saj se od časa do časa za katero od nagrad potegujem in jo včasih tudi dobim ali sem temu vsaj blizu, pridem med finaliste, kot se reče športno? Ali ni pisanje vpletenih nekako neokusno, podobno kot razkazovanje pooperacijskih šivov na družbenih omrežjih? Seveda lahko, si prigovarjam, to ublažim; za videz objektivnosti v besedilo nanizam nekaj stvarnih dejstev, nekaj raziskav na temo literarnih in drugih nagrad je na voljo. Seveda se lahko sklicujem tudi na predhodne ironične zapise o svetu literarnih nagrad, od Thomasa Bernharda do Uroša Zupana – a zakaj pravzaprav o nagradah sploh hočem pisati?
Najbrž zato, ker se je v zadnjih mesecih o njih spet veliko govorilo. Pravzaprav ne o njih, ampak ob njih. Mnenjski stampedo, ki sta ga triindvajset let po podelitvi sprožila Prešernova nagrada Marku Rupniku (mimogrede, dobil jo je pri petinštiridesetih letih, precej zgodaj za nagrado, načeloma namenjeno življenjskemu delu; v zadnjih desetletjih je bil ob podelitvi tako mlad samo Drago Jančar) in odziv sočasne nagrajenke Svetlane Makarovič, je vzbudil zelo raznolike odmeve, od opozarjanja, da nagrade podeljujemo delu, ne človeku (velikokrat zelo nesimpatični, politično in še kako drugače nekorektni ljudje ustvarijo nesramno dobra umetniška dela!), do sklicevanja na to, kaj je zakon o tej nagradi dovoljeval včasih, zdaj pa ne več, in kako ne moremo o nagradah odločati za nazaj in jih jemati tistim, ki so jih že dobili. Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in potem bi vsako novo oblast mikalo prečistiti sezname preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru, dokler se ne bi spisek povsem izpraznil. Med številnimi odzivi pa sem pogrešal vsaj zametke razprave o tisti problematiki, ki se mi zdi ključna in me je pri predlogih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi skupaj s kolegicami in kolegi iz preteklega Upravnega odbora Prešernovega sklada (v nadaljevanju UO PS) iz let 2016–2020 vodila k predlogu nekaterih sprememb, ki so bile kasneje v postopku potrjene. Sedanji zakon velja od 14. 10. 2017, vanj pa so bile dodane, opozoriti je treba, tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo novega zakona sta bili odločilni politična želja in volja.
Vsi zapleti in mnenjski spopadi, na katere namiguje prejšnji odstavek, imajo skupno lastnost: pri njih so bolj učinkovali in bolj v razpravo vstopali raznoliki pravni in morda etični (ali celo svetovnonazorski) kot pa strokovni argumenti. Tako je najbrž tudi neizogibno pri nagradi, ki jo podeljuje država oziroma v njenem imenu od nje imenovani pooblaščenci, ne pa strokovna ali stanovska združenja. Pri njej se najbrž strokovnost združuje z drugimi (saj bi rekli »širšimi«, pa to zveni, kot da nekoliko vrednotimo in »širše« nadrejamo »ožjim«) pogledi. Ker gre za nagrado širše skupnosti (zdaj ob uporabi tega izraza ni treba biti zadržan, saj je državna nagrada za različna polja umetnosti pač širše priznanje kot posamezna nagrada za posamezno področje umetnosti), je samoumevno, da se morajo ti morda različni pogledi, strokovni in »širši«, medsebojno usklajevati.
Tu pa se pojavijo hierarhična vprašanja. Tisti, ki so zastopali mnenje, naj nagrado UO PS podeljuje v skladu s svojo presojo, ne glede na mnenja strokovnih komisij, so utemeljevali, da je tem UO PS komisijam nadrejen, kar nedvomno izkazuje tudi dejstvo, da komisije imenuje. Tisti, ki smo zastopali (zdaj zakonsko potrjeni) predlog, naj UO PS izbira samo med predlogi komisij, pa smo se sklicevali na sistem konsenzualne demokracije, kjer se oblast ne podeli zato, da potem tisti, ki jo ima, v njej odloča brez omejitev, ampak usmerja delovanje različnih akterjev in kolikor je mogoče uglašeno izbira med njihovimi mnenji in stališči.
Oglejmo si to navidezno zastranitev v svet politične teorije v praktični podobi. /…/