Variacije na temo
V času okrog slovenskega kulturnega praznika se običajno razvnamejo razprave o zaslužkih ustvarjalcev v kulturi. Ker sem se doslej že večkrat loteval teme o plačevanju literarnega ustvarjanja, sem se odločil, da bom tudi tokrat zamudil priliko, da bi molčal.
Samo za uvod in mimogrede naj spet ponovim: honorar za avtorsko polo izvirnega literarnega besedila je bil pri nas pred skoraj pol stoletja enak povprečni slovenski plači. Ob osamosvojitvi, ko je novi parlament samostojne Slovenije ukinil zakon o založništvu in zalaganje knjig spremenil v običajno tržno dejavnost, so honorarji strmoglavili na četrtino. Danes je honorar za avtorsko polo, ki ga za subvencionirane izdaje predpisuje Javna agencija za knjigo (subvencionira pa manj kot desetino založniških programov), 4,5-krat manjši od povprečne plače. Z drugimi besedami: če želi avtor s svojim delom v enem letu zaslužiti povprečno slovensko plačo, mora napisati – in prodati! – 55 avtorskih pol besedila, približno 1,65 milijona znakov, torej 880 strani. Nesubvencionirana proizvodnja knjig je podvržena tržnim razmeram in (ne)uspešnim pogajanjem med založniki in avtorji, slednjim pa ta v večini primerov prinesejo veselje ob izdani knjigi in malo manj denarja.
Za avtorje[1] so zato zelo pomembni dodatni viri za plačilo literarne ustvarjalnosti. Na tem mestu se bom ukvarjal z dvema: s knjižničnim nadomestilom in s plačilom za fotokopiranje izvirnih del.
Knjižnično nadomestilo
Knjižnično nadomestilo je plačilo avtorjem, katerih dela se v javnih knjižnicah brezplačno izposojajo. K plačilu je zavezan tisti, ki brezplačno izposojo omogoča. Pri nas je to država.
Na številnih mednarodnih srečanjih, ki sem se jih pred leti udeleževal, je slovenski sistem – plačevanje knjižničnega nadomestila smo uvedli leta 2004 – doživljal nedeljene pohvale. Gre za spodbujanje literarne ustvarjalnosti živih avtorjev v slovenskem jeziku. Plačevanje je razdeljeno na dva dela: na kvantitativni del, ki temelji na številu izposoj avtorskih del (kar pri nas beleži COBISS), ter na kvalitativni del, na štipendije, ki jih iz tega denarja dodeljuje izbrana komisija praviloma avtorjem, ki so dobri (ne glede na izposojo njihovih del). Za štipendije sicer lahko kandidirajo vsi (tudi najbolj izposojani) avtorji. Na sistem mnogo let ni bilo nobenih pripomb, ves čas pa s(m)o avtorji dokazovali, da razpolaga s premalo denarja.
Naša velika prednost je sistem COBISS, ki zagotavlja o izposojah v knjižnicah zelo natančne podatke. Mnoge dežele takega sistema nimajo in si pomagajo z anketami, ki niso natančne slike izposojanja, so le delna opora.
Največ duhovitosti pri izigravanju avtorjev so pokazale države, ki so zaradi pritiska svojih avtorjev in mednarodnega združenja Public Lending Rights (PLR) sicer uzakonile knjižnično nadomestilo, so pa v spisek izjem, ki jim nadomestila ni treba plačevati, naštele praktično vse svoje knjižnice z izgovorom, da pač niso javne.
V nekaterih državah denar prejemajo avtorji, v nekaterih imetniki pravic (copyright), ponekod tudi založniki. V Veliki Britaniji, kjer poslovanje s knjižničnim nadomestilom vodi poseben kraljevi urad, so se založniki javno odpovedali denarju, ker, po njihovem mnenju, s prodajo knjig na velikem jezikovnem trgu zaslužijo dovolj in želijo kar najbolj spodbujati ustvarjalnost avtorjev. Tam zgornje meje za izplačila nadomestila ni, navzdol pa plačujejo vse izposoje do zneska, pri katerem bi stroški administracije in plačila presegli avtorjev zaslužek. Slovenski založniki, kot sem slišal, tudi želijo biti deležni knjižničnega nadomestila, a so sprejeli stališče, da bi moral biti temu namenjen dodaten denar in da to ne sme iti na račun avtorjev.
Slovenski pravilnik pri literarnih delih postavlja zgornjo mejo: v celoti se izplačuje nadomestilo za 20.000 izposoj, nad tem pa le za 20 % izposoj. Spodnja meja, pri kateri se plačevanje konča, je 800 izposoj. Nekateri avtorji, ki imajo letno več kot 20.000 izposoj (lani je bilo takih deset), so kritični do dejstva, da jim niso plačane vse izposoje. Zagovorniki sedanjega sistema jih opozarjajo, da bi v primeru, da bi odpravili zgornjo mejo, morali odpraviti tudi spodnjo. V tem primeru bi bilo do denarja upravičenih še kakšnih 8.000 avtorjev, katerih dela so izposojena 10- ali večkrat (denimo, da bi se pri desetih izposojah plačilo izenačilo s stroški tega izplačila), najbolj izposojani avtorji pa bi dobili manj, kot dobijo zdaj.
Približna statistika sporoča, da v Sloveniji v splošnih knjižnicah beležimo 19 milijonov izposoj vsega knjižničnega gradiva letno (okoli 5 % izposoj pride v poštev za izračun nadomestila), da vanje zahaja 400.000 članov, da se za knjižnično nadomestilo namenja približno en milijon evrov letno (ne glede na to, da se Ministrstvo za kulturo že nekaj časa hvali z rekordnim proračunom, je znesek za nadomestilo že tri leta nespremenjen) in da del tega denarja (60 %) neposredno ali v obliki štipendij prejme 330 literarnih upravičencev (poleg prevajalcev, ilustratorjev, fotografov in drugih, ki jim gre preostalih 40 %). Po uradnih podatkih za leto 2020 je bilo v »letu covida« manj izposoj, poplačilo za eno literarno izposojo pa je znašalo približno 0,40 evra.
V zadnjem času sta se pojavili dve vprašanji v zvezi z izposojo. Eno je na neki način rešeno, drugo še vedno odprto.
Mnogi so ocenjevali, da ni pošteno, če izposoja slikanice šteje enako kot izposoja debelega romana; čas, potreben za pisanje enega ali drugega, se precej razlikuje, enako velja za čas, potreben za branje enega ali drugega. Zagovorniki »neenakosti« so se sklicevali tudi na definicijo Unesca, ki pravi, da je knjiga vezana publikacija z vsaj 49 stranmi. Zagovorniki »enakosti« slikanic in romanov so v pogovor rahlo užaljeno vnesli pojme, kot so polknjiga, polavtor, polbralec. Potem ko je bil na zahtevo Društva slovenskih pisateljev Pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila spremenjen in slikanica ovrednotena na pol izposoje, je Upravno sodišče na pritožbo avtorja slikanic Pravilnik vrnilo v prvotno stanje. (Pred seboj imam knjigo Čas prebujenja, študijo o likovni umetnosti – 528 strani! – Tomaža Brejca, in slikanico Mojiceje Bonte, sicer najbolj izposojane avtorice v Sloveniji, Gasilec Luka, ki ima 26 strani. Po mnenju Upravnega sodišča sta v luči izposoje in knjižničnega nadomestila obe publikaciji enaki. Utemeljitev bi me zelo zanimala.) Pogled na COBISS pokaže, da je ta odločitev precej spodbudila proizvodnjo slikanic.
Odprto je vprašanje izposoje v šolskih knjižnicah. Obstaja ocena, da izposoja v šolskih knjižnicah – zdaj so tudi te vključene v sistem COBISS – dosega približno četrtino izposoj v splošnih knjižnicah. Še posebej avtorji mladinske in otroške literature se zavzemajo, da bi tudi te izposoje vključili v izračun knjižničnega nadomestila, saj se upravičeno čutijo prikrajšane. Zato je mladinska sekcija Društva slovenskih pisateljev že nekajkrat dala pobudo, s pismom na Ministrstvo za kulturo pa jo je dvakrat podprlo tudi celotno Društvo slovenskih pisateljev in enkrat izrecno tudi Javna agencija za knjigo, da se to uredi. V dveh zakonih je treba spremeniti dve majhni podrobnosti, vendar je to za pristojni ministrstvi očitno pretežek zalogaj.
V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah je treba v 36. členu v prvi alineji tč.(2) črtati besedico »šolskih«.
(Novi stavek bi se glasil: 1. izvirnikov ali primerkov knjižničnega gradiva v nacionalni in visokošolskih ter specialnih knjižnicah.)
Za zakon je pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport.
V Zakonu o knjižničarstvu je treba v prvi alineji 56. člena dodati besedici »in šolskih«.
(Novi stavek bi se moral glasiti: Knjižnično nadomestilo je oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih in šolskih knjižnicah.)
Za zakon je pristojno Ministrstvo za kulturo.
V pogovorih na to temo, temo spreminjanja zakonov, se lahko duhovito razcvetijo birokratski strahovi: nevarno bi bilo odpirati debato o zakonih, saj se bo pojavil niz dodatnih predlogov in zamisli za spremembe, to bi vzbudilo številne apetite, šlo bi ogromno časa … Že mogoče. Toda če nam je kaj do bralne kulture mladih, do resničnega spodbujanja ustvarjalnosti v slovenskem jeziku in sploh do skrbi za slovenski jezik od najmlajših naprej, bi lahko oba zakona odprli le »ozko«, za spremembo dveh besed v dveh stavkih.
Ti spremembi v obeh zakonih bi seveda pomenili resen korak na bolje za slovenske avtorje. In to kajpak ne bi bila nobena subvencija, podpora kulturniškim »brezdelnežem«, ampak pošteno plačilo za opravljeno delo. In to prav na noben način ne bi ogrožalo plačnih stebrov v javnem sektorju.
(Foto)kopiranje avtorsko zaščitenih del
V času, ko je bilo pri nas uvedeno knjižnično nadomestilo, se je Rudi Zaman, takrat predsednik upravnega odbora Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, lotil ustanavljanja Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja (SAZOR). Pobudo za to je dal Olav Stokkmo, generalni sekretar Mednarodne federacije organizacij za pravice reproduciranja (IFRRO; The International Federation of Reproduction Rights Organisations), ki je Zamana poznal in se čudil, da Slovenija kot moderna evropska država ne poskrbi za svoje avtorje tudi na tem področju. Zaman se je lotil prepričevanja avtorjev in založnikov, ki so nato registrirali SAZOR, gospodarsko interesno združenje; to je leta 2007 od Urada za intelektualno lastnino Republike Slovenije pridobilo licenco za kolektivno zastopanje avtorjev in založnikov. Kolektivno? Uporabniki pač ne morejo »loviti« posamičnih avtorjev in založnikov ter od njih pridobivati pravic za (foto)kopiranje njihovih del, zato se te pravice urejajo kolektivno.
Najprej so po dogovorjenih tarifah zneske začele plačevati fotokopirnice ter uvozniki fotokopirnih strojev, po dolgih pogajanjih je bil nato (1. 8. 2016) podpisan sporazum z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Pogajanja niso bila enostavna: nekateri šolniki so trdili, da se na njihovih šolah ne fotokopira, druge je skrbelo, da bo plačilo pomenilo hud udarec za družinske proračune … Sporazum (ki sicer prepoveduje fotokopiranje učbenikov in delovnih zvezkov, saj so ti dosegljivi na trgu; natančneje o tem govori 7. člen sporazuma) vzpostavlja tarifo 1,7 evra na učenca letno. Znesek pomeni nadomestilo za celoletno pravico šol, da neomejeno fotokopirajo (domače in tuje) avtorsko zaščiteno gradivo.
Kmalu po podpisu tega sporazuma se je SAZOR lotil pogajanj z univerzami. Pogovori so se (zaenkrat) hitro končali, saj je posebna komisija, ki jo je ustanovila rektorska konferenca, uradno ugotovila, da se na slovenskih fakultetah ne fotokopira. Zlobneži ugotavljamo, da gre verjetno za svetovni unikum.
Po pogajanjih, ki so trajala tri leta, je bil (6. 12. 2021) o fotokopiranju avtorsko zaščitenih del podpisan sporazum med SAZOR in Gospodarsko zbornico Slovenije. V njem je tudi tarifa, ki pravi, da gospodarske družbe (ki posedujejo fotokopirni aparat) z enim do deset zaposlenih plačujejo 4 evre na leto; rastoča tarifa se končuje z zneskom 1.365 evrov za družbe s tisoč in več zaposlenimi (na primer farmacevtske). Tarifa je oblikovana tudi glede na izobrazbeno strukturo zaposlenih. Ker bi bilo zelo težko ugotavljati, katera avtorsko zaščitena dela se v gospodarskih organizacijah fotokopirajo, nadzor pa bi bil zelo težak, je GZS predlagala, SAZOR pa sprejela, da je pravna podlaga za plačilo pavšalne tarife posest fotokopirnega stroja.
Ne glede na številna javna pojasnjevanja je tudi tu prišlo do slikovitih nasprotovanj; ena od področnih gospodarskih zbornic je svojim članom svetovala, naj pogodbe o plačevanju zavračajo s pojasnilom, da nimajo fotokopirnih strojev; neki podjetnik, ki je pisal protestna pisma in pridobil pravno mnenje, je končno prebral sporazum in potem izjavil, da se zaradi 4 evrov na leto pač ne bo razburjal; odvetnik (v tujini so odvetniške pisarne poleg farmacevtskih firm plačniki najvišjih zneskov) se je zgrozil, da SAZOR pošilja zahrbtne dokumente, saj da Odvetniška zbornica ni podpisala sporazuma … Piko na i je postavil Urad za intelektualno lastnino (URSIL), ki je na vprašanja nekaterih gospodarstvenikov o tem podal uradno tolmačenje (četudi za to ni pristojen), da je treba fotokopiranje avtorsko zaščitenih del plačevati in da posest fotokopirnega stroja ni podlaga za plačilo. SAZOR je takoj zatem v nekaj dneh prejela več deset odpovedi. Na URSIL sta v imenu ogorčenih avtorjev odšla predstavnika avtorjev v nadzornem odboru SAZOR, protestirala in pojasnila, da je bila posest fotokopirnega stroja izrecna zahteva GZS. URSIL svojega (škodljivega in nepristojnega) tolmačenja ni umaknil, je pa obljubil, da bo morebitne protestnike napotil na spletno stran SAZOR, kjer so zadeve nedvoumno pojasnjene (tako, kot so bile že ob podpisu sporazuma). Priliv odpovedi se je nato ustavil.
Zdaj je SAZOR v fazi pravnega reševanja problematike uvoza pametnih telefonov. SAZOR želi, po vzoru nekaterih evropskih držav, vzpostaviti tarifo tudi za uvoznike pametnih telefonov, saj se da tudi s temi aparati reproducirati avtorsko zaščitena dela (so nekakšni skenerji). Uvozniki so prvo izvedensko mnenje, ki ga je SAZOR poslala na sodišče, zavrnili in terjali drugega. Vsem približno informacijsko/tehnično izobraženim ljudem je sicer jasno, da pametni telefon je »skener«, uvozniki pa želijo s pomočjo močnih odvetniških pisarn proces kar se da otežiti in zavleči. Gre pač za velik denar, ki bi avtorjem in založnikom pomenil ogromno, bistveno več kot sedanji prilivi.
Z razvojem pridobivanja virov z naslova (foto)kopiranja intelektualne lastnine se polagoma spreminjajo tudi metode delitve zbranega denarja med avtorje in založnike. Pravila o delitvi avtorskih honorarjev in nadomestil so sprejeta na skupščini članov. SAZOR danes združuje približno 1.500 imetnikov in »pokriva« približno 220.000 varovanih del.
Sprva je bila formula precej preprosta: zbrana sredstva so se, po odbitku stroškov (ki jih prav tako potrdi skupščina), razpolovila med avtorje in založnike, znotraj teh polovic pa se je denar delil po številu varovanih del. Pozneje se je v skladu z evropskimi pravili pojavila zahteva, da se denar deli med imetnike avtorskih pravic. Avtorji namreč pri svojih delih založnikom prodajajo zelo različne pravice, zato je bilo treba urediti vprašanje, kdo je imetnik pravic za reproduciranje za vsa varovana dela. Ker bi pregledovanje pogodb za 220.000 varovanih del zahtevalo ogromno časa in bi predstavljajo nerazumen strošek, je URSIL dovolil, da SAZOR začasno odpre svoje podatkovne baze in pozove avtorje in založnike, da pri vsakem varovanem delu sami opredelijo imetnika oziroma odstotek, v kakšnem razmerju sta avtor in založnik. Nekateri avtorji in založniki so to storili, nekateri ne. Zato je SAZOR svojo podatkovno bazo letos znova odprla za vnos teh podatkov. Mnogi avtorji so ta zahtevek sprejeli z ogromno slabe volje in kot nepotrebno birokratiziranje, a nekdo tretji, v tem primeru SAZOR, pač ne more vpogledovati/posegati v pogodbeno razmerje dveh strank (avtorja in založnika).
Veliko težavo za SAZOR je pomenil tudi zahtevek URSIL, naj se izplačuje nadomestilo za dejansko fotokopirana avtorsko zaščitena dela. Kako natančno ugotoviti, kaj se dejansko fotokopira na šolah? Ugotavljanje tega bi stalo veliko več, kot je s tega naslova zbranega denarja, in avtorji in založniki bi ostali praznih rok. URSIL je po pogajanjih pristal na izvedbo anket, in sicer tako, da se dvakrat na leto na petih odstotkih šol z anketo ugotavlja, kaj se dejansko fotokopira. Drage ankete so dale slab rezultat: nekatere šole anket niso izpolnile ali pa so to opravile zelo površno, izkazalo pa se je, da na šolah pretežno fotokopirajo tisto, česar – po podpisanem sporazumu med SAZOR in MIZŠ – ne bi smeli (učbenike, delovne zvezke), s čimer kršijo sporazum. Poleg tega so avtorji, ki so jih na šoli slučajno fotokopirali v času anketiranja, prejeli bistveno več nadomestila kot avtorji z bistveno več varovanimi deli, ki pa jih v tistem času niso fotokopirali, saj je bilo treba podatke iz časovno omejenega obdobja pavšalno raztegniti čez celo leto. In dejanska raba, ugotovljena z vzorčenjem, zaenkrat pomeni kar 50 % zneska, ki gre avtorju oziroma založniku (20 % se razdeli pavšalno enako, 30 % pa po objektivni dostopnosti, se pravi po številu del, ki so na imetnikovem spisku v bazi podatkov).
Predstavnika avtorjev sta na že omenjenem sestanku na URSIL dosegla soglasje, da se delež anketiranja v strukturi prejetih zneskov omeji na kar najmanjšo mero. Na SAZOR zdaj pripravljajo nov predlog, ki ga mora URSIL najprej potrditi. Anketiranje se je izkazalo za drago, netočno in do imetnikov nepošteno.
Avtorji upajo/predvidevajo, da se bo delitev sredstev, ki bodo pridobljena iz gospodarstva, izpeljala na razumen način. Točno ugotavljanje, kaj se fotokopira v desettisočih gospodarskih družbah, stroškovno znosno preprosto ni izvedljivo.
SAZOR je vsem imetnikom – avtorjem in založnikom – v letu 2021 izplačala pol milijona evrov; leto pozneje pa 580.000 evrov (toliko, mimogrede, znaša letna bruto plača direktorja Nove Ljubljanske banke). Ocenjuje se, da bi v primeru korektne dinamike sodelovanja z gospodarstvom ta znesek polagoma potrojili.
Številke kažejo, da je urejeno plačevanje intelektualnega dela iz dodatnih virov (knjižnično nadomestilo, reproduciranje) za avtorje izrednega pomena, saj so neposredni honorarji nizki. Včasih se zdi, da se avtorji tega ne zavedajo dovolj in se premalo vključujejo v javna soočanja o potrebi po plačilu ustvarjalnosti. Nedavne razprave ob uveljavljanju evropske direktive o izobraževalni digitalni izjemi so prevečkrat pokazale željo uporabnikov, da bi kar na sploh za vse intelektualno delo uveljavili prost in brezplačen dostop, in avtorji, ustvarjalci novega, so se prevečkrat, najbrž zaprti med svoje štiri stene, vdajali prepričanju, da se bodo stvari po zdravi pameti uredile same po sebi. Ne bodo se. Tudi intelektualno delo je delo, ki družbi odpira nove razvojne možnosti in mora biti plačano. Narobe bi bilo, če glasu avtorjev v zvezi s tem ne bi bilo slišati.
[1] Z »avtorji« mislim tako ženske kot moške.