Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Alenka Urh: Življenje ni pravljica, življenje je to, kar živimo

Sodobnost / Uncategorized  / Alenka Urh: Življenje ni pravljica, življenje je to, kar živimo

Alenka Urh: Življenje ni pravljica, življenje je to, kar živimo

Osamljenost ne izvira iz samote, ampak iz nezmožnosti sporočiti svetu tisto, kar nam je pomembno, ter iz posedovanja določenih mnenj, ki so za druge nedopustna.                                        

   Carl Gustav Jung

 

Flisarjev novi roman Poglej skozi okno tvori nov košček v sestavljanki celovitega pripovednega sveta, s katerim avtor skozi zgodbe svojih protagonistov raziskuje različne nivoje realnosti, od trenutno aktualnih tem do nadčasnih, tako rekoč večnih vprašanj. Zgodba o osamljenem petnajstletnem dečku, ki mu je »Nesrečni dogodek« odvzel možnost celovitega dojemanja sebe in učinkovitega presojanja pojavov v svetu, je navzven dinamična zgodba o odnosih v sodobni družbi in o prijateljstvu med različnimi, naj gre za razmerje med ljudmi ali med človekom in živaljo. V globini pripovedi – večplastnost je temeljna in prevladujoča značilnost Flisarjevih del – se odvija tragedija ob trku različnih nizov vrednot, ki so pogosto nezdružljive ali celo radikalno nasprotujoče, če ne zaradi takšne ali drugačne dogme, pa (toliko pogosteje) zaradi te ali one institucije. Flisar se v romanu podaja na spolzka tla praktične aplikacije moralnih načel, ki posameznikom kljub dobrim namenom ne zagotavljajo vedno tudi takšnega delovanja, pa naj gledamo s stališča moralnega monizma ali pluralizma. S spretnimi zgodbenimi manevri nakaže tudi na potencialne razloge za to – kompleksne matrice življenjskih situacij pogosto presegajo črke na papirju in kanonska razmerja, ki naj bi jih nevtralizirala. Razmerja med vrhovnimi postulati niso univerzalna in scela enoznačna že znotraj enega religioznega ali etičnega sistema, situacija pa postane še neprimerno bolj kompleksna ob trku različnih kultur in pojmovanj dobrega – v konkretnem primeru ob srečanju islamske religije z zahodno kulturno paradigmo, ki v sebi nosi tako krščansko miselnost kot tudi dolgo sorodstveno linijo emancipatornega humanističnega projekta. Roman skozi zgodbo subtilno razvija problematiko sprejemanja oziroma pripoznanja drugačnosti in tujosti, s katero kljub verbalnim izrazom dobrodošlice s strani evropskih liberalnih ureditev – te so jo dolžne izrekati vsaj na načelni ravni –  še vedno ne znamo ali ne moremo ustrezno ravnati. Avtor med drugim problematizira nasilje, ki ga kot neizbežni (stranski) produkt proizvajajo različne simbolne forme in ideologije, pa najsi imajo soteriološke ali zgolj praktično-utilitarne ambicije. »Osvoboditi se brezumne strasti do resnice,« rečeno z Ecom, se zdi enako smiselno kot nemogoče, kar jasno razodeva zgodovina, kot kaže tudi to, da od vere v posedovanje (absolutne) resnice ni daleč do tiranije. V ozadju romana se torej izrisujejo kompleksne in zahtevne dileme, odgovori nanje pa niso moralno nevtralni ali nezavezujoči. Kljub grenkim izkušnjam preteklega stoletja »tisočkrat mrtvi evropski človek« ne more skriti nestrpnosti in ksenofobije, ki ju še vedno najde v svojih vrstah, in videti je, da splošna duhovna in politična mentaliteta (evropskih in svetovnih) velesil počasi, a vztrajno drsita v smeri konservativnejših in ekskluzivnejših politik. Retrogradni pogled na sodobno begunsko krizo – še ena zevajoča rana aktualne družbene realnosti, ki jo Flisar vključi v tematski spekter romana –, bo nemara res razkril, da je šlo za veliko bolj temeljno krizo vrednot in idealov humanizma. Tudi ti pa niso povsem odporni na kritiko; postmoderni teoretiki so v podarjanju abstraktnega pojma univerzalne človeške narave in njene liberalne zavezanosti vrednoti avtonomije posameznika videli izgovor za razne oblike imperializma, orientalizma in drugih oblik dominance ob soočenju z drugačnostjo, sodobnejši bioetični utilitarizem pa ob bok rasizmu, nacionalizmu, šovinizmu  … postavlja specizem oziroma diskriminacijo na podlagi vrste kot temeljni antropocentrični madež humanistične zavesti, če omenimo le dva primera, ki najočitneje zasedata mesto v romanu Poglej skozi okno. Vsa ta idejna ozadja je avtor, preden jim je dovolil v zgodbo, seveda korenito ločil od abstraktnosti, jih spretno navezal na konkretne življenjske situacije in jih preobrazil v gonila napetega dogajanja, ki ga bodo z veseljem spremljali tako starejši mladostniki kot odrasli bralci.

٭

Neimenovani protagonist romana spada med tiste Flisarjeve like, ki jih zaradi zoženih mentalnih sposobnosti opredeljuje temeljna potreba po zapisovanju lastne zgodbe, saj bi bili sicer oropani privilegija preteklosti – s tega stališča je delo vsekakor blizu svojima romanesknima predhodnikoma Mogoče nikoli (2007) in Začarani Odisej (2013). Jetnikom lastnih omejenih miselnih prostorov sta tako jaz kot svet polje tujosti; ker je njihova komunikacija še radikalneje kot pri sleherniku odvisna od načina njihove samonaracije, so pogosto žrtve napačnih predstav, fantazem in manipulacij. Protagonisti na lastni koži spoznajo vse zadrege avtobiografskega pisanja in z njim povezanega »bremena reprezentacije«, ki sedimentira v vprašanje, kako iz vsesplošnega dogodkovnega drobirja izbrati in popisati tisto, kar jih najbolj dela to, kar so, ko pa vsakršna selekcija in naknadno podeljevanje celovitosti pisanje o sebi na neki način prelevi v pisanje o drugem. Osamljeni in v lastni zgodbi izgubljeni deček romana Poglej skozi okno si doživeto zapisuje v Knjigo seznamov, saj »je vse v življenju sestavljeno iz seznamov. Seznamov stvari in dogodkov. /…/ Ko dogodke povežeš, dobiš zgodbo. Lahko jih povežeš na različne načine in dobiš različne zgodbe. Glede na to, kako povežeš sezname dogodkov, se ti življenje prikazuje na sto različnih načinov. In dobiš občutek, da živiš sto različnih življenj hkrati. To te navda s tesnobo. Zato se ne zgodi pogosto, da bi sezname dogodkov povezoval v večje sezname, manjše zgodbe v večjo zgodbo. /…/ Ne povezuješ seznamov v popoln seznam, ki bi te prikazal takšnega, kakršen morda nisi.« Vsebinska premisa, ki deluje tudi na formalni ravni, zrcalno podobo najde v dinamičnem tempu pripovedi s hitrim nizanjem dogodkov, ki niso vselej povezani v »večjo zgodbo«, nekateri pa so tudi dejansko podani v obliki alinejskih zapisov. Flisar kor mojster premišljene in ekonomične rabe jezika pripoved gradi z učinkovitimi prijemi, ki poudarijo prepričljivo karakterizacijo protagonista. Fragmentarna pripoved marsikaj izda šele za nazaj, bralec pa lahko na podlagi različnih namigov sklepa, da so določeni dogodki na junakovi poti zabrisani ali celo povsem potisnjeni v pozabo, zato je deček nemalokrat presenečen nad lastnim ravnanjem oziroma védenjem. Če se je pri Miljani Samec iz romana Mogoče nikoli mentalna disfunkcionalnost na formalni ravni kazala skozi govorno motnjo, izraženo v zapisih, se tukaj junakov hendikep kaže v strukturi in dinamiki pripovedi – realnost junaka, katerega »jaz je vsota njegovih zaznamkov«, seveda ne more biti zgrajena drugače, kot je v romanu postavljena pred bralca.

*

Dečkov najboljši, po »Nesrečnem dogodku« pravzaprav edini prijatelj je pujs (z imenom Pujs), ki ga je podaril očetu za štirideseti rojstni dan in ki je kljub maminemu pikremu negodovanju vsaj toliko dregnil v očetovo prevladujočo pasivnost, da mu je ta izboril pravico do stalnega prebivališča. Da je fant prijatelja našel prav med predstavniki te, po splošnem prepričanju umazane živalske vrste, ni naključje in je zgolj eno v vrsti z Bogom ali kocko povezanih pripetljajev – tema usodnosti in naključja, ki jo prek paralelizma med (na videz nepovezanimi?) pripetljaji avtor tokrat še posebej zaostri, je nasploh pomembna stalnica Flisarjevih literarnih del. Ker pa bitij te vrste po prevladujočem družbenem nazoru ne gojimo zato, da bi bili z njimi prijatelji (ali vsaj ne predvsem zato), Pujs svoje življenje ( za junakov petnajsti rojstni dan) konča na krožniku. Opazovanje razkosavanja in uživanje prijateljevega mesa oziroma krvi je ominozno temeljno gibalo zgodbe, ki se po pričakovanem burnem dečkovem odzivu odvije v nepričakovane smeri. Petnajstletnik nenadejano pojedino doživi kot surovi kanibalizem (motiv nehotenega uživanja mesa bližnjih (sorodnikov ali prijateljev) ima sicer dolgo literarno zgodovino, spomnimo se na primer mitološkega Atreja, ki je iz sovraštva do brata Tiesta ubil dva njegova sinova in z njima obilno nahranil nevednega očeta), pri čemer je z njegovega stališča pripadnost drugi vrsti povsem (moralno) irelevantna. Kot je nepomembno tudi to, da se starša v svoji zaverovanosti vase sploh ne zavedata »zločinskosti« svojega dejanja. Zato se junak, ob hladni materi in pasivnemu očetu zdaj še bolj osamljen, odloči končati svoje življenje, a njegovo smrt prepreči nekaj let starejši sirski begunec Ahmed, ki ob pravem času na pravem mestu prečka Kolpo na poti v boljše življenje. Pri tem je za trdnost zgodbe bistveno, da si je deček med eksekucijo svojega samomorilskega načrta premislil, saj je pozneje toliko bolj razumljiva velika hvaležnost do prijatelja, ki marsikdaj zamegli njegov pogled in mu onemogoči orientiranje po kompleksnem labirintu etičnih vprašanj. Ahmed se je po tem, ko je v krvavi državljanski vojni v Siriji in kasnejši ameriško-britansko-francoski osvobodilni intervenciji izgubil trideset članov svoje družine, odpravil na tvegano pot v London, k edinemu preostalemu sorodniku, starejšemu bratu Irmanu. Naključno srečanje na obmejnem slovenskem ozemlju se izkaže kot enako ključno za oba, njune poti se namreč usodno prepletejo in združijo v doseganju zastavljenih ciljev. V kolikšni meri cilji opravičujejo sredstva in ali so sploh legitimni, pa je zgolj ena od dilem, na katerih je zgrajena zgodba romana.

Flisar se je v romanu lotil tudi vprašanja (osebne) vere oziroma religiozne pripadnosti v navezavi z oblikovanjem osebne in kolektivne identitete. Pot iz Kočevja v London je za oba junaka ahasverska pot iskanja vere: Ahmed se od zmernega svobodomiselstva glede določenih vidikov sveta in lastne religije pod bratovim vplivom vse bolj »deheretizira« in radikalizira, brezimni junak pa se pod vplivom Ahmedove gotovosti tudi sam vse pogosteje sprašuje o Bogu in vse pogosteje najdeva odgovore, dokler nazadnje ne prizna: »Nehali so me zanimati zakoni. /…/ Ker so v vsaki družbi, v vsaki državi, v vsakem sistemu drugačni. Prisegam samo še na zakone duše. Ki so večni,« in s tem nakaže, da je vero tudi našel. A tudi to je lahko nevarna vera, ki jo (kot kaže zgodba) vse premalo grabi dvom in v naročju katere so vrednote razporejene enako arbitrarno, kot v katerem koli drugem etičnem ali pravnem sistemu, čeprav junaku to ni dano videti, zato lahko spregleda stotino človeških življenj, izgubljenih v prijateljevem maščevalnem pohodu. Dečkova temeljna zmota je njegovo prepričanje, da je našel univerzalno, nekaj, kar je vselej nad ali onkraj arbitrarnosti posameznih pravnih sistemov, in da je to, kar je našel, Dobro. Tukaj Flisar ohranja izrazito dvoumje: po eni strani je res, da deček pravzaprav na nobeni točki ni ravnal zares narobe ali moralno sporno, saj se svojega sostorilstva v načrtovanem terorističnem napadu sploh ni zavedal in je sledil nareku zvestobe prijatelju, po drugi strani pa je navsezadnje v »večnih zakonih duše« prepoznal legitimacijo za stotine smrti, ki jih je zagrešil njegov prijatelj. Ne gre torej za preprost antagonizem med legitimnim in legalnim, zadeve so mnogo bolj zapletene in neprehodne. Srečanje Ahmeda pa je za junaka bistveno še iz enega vidika, njegova nesrečna usoda namreč nastavi zrcalo dečkovim težavam, ki se mu v novi luči zazdijo precej manj dokončne in tragične: »Zdaj pa čutiš, kot da se v tebi nekaj spreminja. Kot da si pogledal skozi okno in zagledal drugačen, resničnejši svet.« Takšno relativizirajoče zrcalo, ki vrže nov odsev realnosti na doživljanje protagonistov, smo pri Flisarju že srečali, a če so se junaki prejšnjih del za soočenje z deprivilegiranimi morali podati v oddaljene dele sveta, je tukaj pot ravno obratna; nesrečni in zatirani namreč prestopajo meje oddaljenih ali obrobnih prostorov ter znotraj ustaljenega družbenega sistema povzročajo nelagodje in negotovost.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar