Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Matej Bogataj: Kam je sreča šla

Sodobnost / Uncategorized  / Matej Bogataj: Kam je sreča šla

Matej Bogataj: Kam je sreča šla

Nejc Gazvoda: Tih vdih. Mestno gledališče ljubljansko. Režija Nejc Gazvoda. Ogled predstave v okviru spremljevalnega programa Tedna slovenske drame v organizaciji PG Kranj, april.

 

Sinoči ob prihodu z gostovanja belgijske plesne skupine Rosas in njihove s Coltrainovo ploščo navdihnjene in, enako kot glasba, delno improvizirane predstave A Love Supreme v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sem občutil nekakšno olajšanje, ko sem prebral, da je letošnji Grumov nagrajenec Gazvoda s Tihim vdihom.

Ne zato, ker bi poznal vsa na natečaj prispela besedila ali tiho navijal – z gojenjem pričakovanj in tihimi stavami s sabo sem ob nagradah že zdavnaj nehal, vsaka odločitev ima dovolj lastne sence in je včasih presenečenje celo za tiste, ki jo sprejmejo – recimo ravno za Gazvodovo ali ker bi prepoznal Tih vdih kot takšno dramsko besedilo, ki bi predstavljalo nujno modernizacijo ali aktualizacijo domače dramatike ali ker bi mislil, da se je domača dramatika končno pobrala … Ne, nič od tega, prej me je zbodel nabor nominirancev, med katerimi se je Tih vdih znašel. Festival Teden slovenske drame ima v naslovu dramo, torej dramatiko; zadolžil se je za izvedbo izbire Grumovih nagrajencev, nagrada je podvojena, ob ‘veliki Grumovi’ je še nagrada za mladega dramatika, da je vsaj videti, da koga še briga in zanima tako dramatika kot mladi, ki bi se z njo ukvarjali. Med nominiranci so bila tri besedila od petih, ki ne zadoščajo kriterijem dramskega besedila – ali pa jim zadoščajo vsaj slabše –, in s tem širijo razumevanje dramatike na področja, ki so bila do zdaj v domeni preddramskega nabiranja gradiva in njegove montaže za uprizoritev. Nekaj podobnega so uprizarjali včasih na malih odrih; izbor Kosovelovih pesmi, izbor Cankarjeve korespondence, korespondenca taboriščnikov, vojakov s fronte, zakoncev Vuk z ulice Rossetti in podobno.

Dve od nominiranih besedil sta pripadli predlogam za angažirano in udarno dokumentarno gledališče; Hlapec Jernej in njegova pravica in 6 sta nastali z zbiranjem gradiva na terenu (natančneje sem o obeh predstavah v režiji Žige Divjaka pisal, zato samo par faktov), prvi med prekarnimi delavci v Luki in snažilkah in šoferjih, ki morajo goljufati predpise o vožnji brez počitka, če hočejo obdržati službo, se pri tem prilizovati luškim šerifom in jih podmazovati, ali pa uporabljati jedka čistila, da dosegajo normo; druga predstava pred-stavi reakcije vpletenih na odločitev vodstva dijaškega doma, da sprejme šest (zato naslov predstave 6) mladoletnih migrantov brez spremstva. To gradivo je seveda dramaturško urejeno, pri Hlapcu poteka po panogah, pri uslužbencih dijaškega doma in njihovi okolici pa v valovih s stopnjevanjem (dvoma in pritiskov), kjer je vsak obrat samo zaostrovanje retorike in z opravičevanjem zavrnitve nastanitve dodatno kopičenje demagogije. Ker je Hlapec nastal med študijskim procesom, je njegovo avtorstvo večglavo, verjetno bi morali biti podpisani še mentorji, pri 6 pa besedilo avtorsko podpisuje celotna ekipa. Ne samo disperzno avtorstvo, tudi naštevanje mentorjev (vsaj za režijo in dramaturgijo) ob podelitvi Grumove ne bi zvenelo najbolje – morebitna dodelitev nagrade bi nujno povzročila premislek o avtorstvu in kondiciji dramatike. Sprožila pa bi seveda tudi vprašanja, zakaj je iz pritrjevanja takšnemu načinu montaže, zdaj prepoznanemu kot dramatika, izpadlo besedilo za Divjakovo uprizoritev Ob zori, pri katerem gre za kompilacijo izvlečkov iz Cankarjeve kratke proze – ali dejstvo, da gre za ready mades (za najdenčke iz sveta literature, način lepljenja in združevanja pa je isti), res zmanjšuje dramatičnost ali domet takšne lepljenke nasproti nizanju brutalnih dejstev o izkoriščanju in zavračanju Drugega?

Realisti Jureta Karasa – in ekipe – so predloga za kabaret. Gre za niz skečev, ki se začnejo z ohlapnim priklicevanjem Hamleta kot občega, če ne celo stereotipiziranega gledališkega mesta, kakor se kaže ne preveč brihtnemu študentu igre, sledi pa slej ko prej rinfuzen, kabaretu primerno slabše fokusiran in včasih ohlapno spet niz sicer mestoma duhovitih zafrkancij na temo nacionalnega značaja in (med)generacijskih zagat.

Vsi, ki smo se kdaj vsaj na hitro sprehodili po zakulisnem delu gledališča, verjetno poznamo dva pregovora. Prvi je običajen zagovor režiserjev, da je njih obisk predstav drugih analogen početju strojevodje, ki hodi po službi gledat, kako prestavljajo vagone na ranžirni predstavi – kar dobro zadene avtorski narcisizem in vzvišenost, ki sta pogosto naglavni hibi ustvarjalcev, režiserjev prvih. Drugi se nanaša na vlogo dramskega besedila: v trenutku, ko se je gledališče izvilo literarnosti, ko je nehalo sloneti na besedilu – Veno Taufer, takrat eden redkih, ki je bil spoznan s svetovnimi trendi, z ‘londonskega gledališkega poldnevnika’ je pisal ob svojem službovanju na slovenskem dopisništvu BBC in na podlagi ogledanih off predstav, je ta trenutek v slovenski gledališki zgodovini prepoznal kot zakol kure v predstavi Papa Pupilo in Pupilčki gledališke skupine Pupilije Ferkewerk v režiji Dušana Jovanovića –, se je pojavila krilatica, da lahko predstava nastane tudi po telefonskem imeniku. Da je torej lahko nekaj tako monotonega in nedramatičnega, nepoetičnega kot niz imen in števil lahko osnova za uprizoritev, saj kvaliteta te ni več odvisna od (literarnosti) predloge, temveč od režijske imaginacije, igralske transformacije, prepričljivosti in očarljivosti odrske iluzije, kakor jo čarajo luč in scenografija, projekcije … Če lahko polno uprizorimo telefonski imenik – ali to tudi že pomeni, da je telefonski imenik dramsko besedilo? Nikakor, je moj provizorični odgovor.

Verjetno so se tu nekje ujeli žiranti. Bolj stavili na praktično uporabnost besedil in manj preverili njihovo pripadnost dramatiki. Z izborom nominirancev je žirija sicer morda res opozorila, da najprovokativnejše in najudarnejše predstave nastajajo na podlagi raziskav stanja na terenu in da se razumevanje dramskega besedila zaradi takšnih praks širi – vendar na račun dramske pisave, katere varuhi so, kolikor so izvajalci vsebine festivala, ki si je za nalogo zadal promocijo dramske pisave. S takšnimi stališči žirij bi festival lahko postopno izgubljal dosedanjo identiteto in postajal zatočišče vsega, kar se ni izgubilo s prevodom, torej nekakšen nacionalni festival tipa Borštnikovo srečanje, samo zožen glede na pripadnost avtorjev uprizoritvenih predlog. Z izgubljanjem fokusa na dramatiki (kot posebni literarni vrsti), sem prepričan, kranjski festival izgublja prepoznavnost – ali vsaj svoj dolgoletni naboj pri spodbujanju izvirne dramske pisave.

/…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar