»Stop! Stooop!« kriči režiser. Ta kolerična togotnost ni toliko stvar karakterja, kot je posledica vaje. V letih gledališke prakse se je izmojstril v tovrstnem despotstvu. Nenazadnje že od študija posluša hvalospeve genijem, ki besnijo na igralce, mečejo v glave tekste, pljuvajo v direktorje in klofutajo kritike. To so tiste prave zvezde. Očitno se tako dela. Z zmerjanjem začne vsakič, ko začuti negotovost. Itak. Zlajnana zgodba. Dramaturginja, ki je princip »napad je najboljša obramba« videla že prevečkrat, da bi jo še zanimal, vstaja. Gre na WC. Treba se je ograditi od toksičnih ljudi, piše v knjigah, ki jih požira pred spanjem in katerih branje bi kot deklarirana intelektualka priznala le pod grožnjo s smrtjo. Ali z izgubo službe. Težko se je pririnila do redne zaposlitve. Štiri leta na svobodi so bila več kot dovolj, da ji je postalo jasno, da največjo svobodo občuti vsakega 15. v mesecu, ko je plača. Čeprav ima tudi ta svojo ceno.
Rekviziter. Lahka tarča. Čeprav jih upravičeno posluša, prikimava režiserjevemu rohnenju igralka, ki je zaman iskala tisto jebeno pismo po odru. Rekviziter stoično prenaša žaljivke. Če jih sploh sliši. Mogoče je čisto preveč zaposlen s tem, da se sploh obdrži na nogah. Alkoholik. S predzgodbo klasične socialne drame: foter pijanec, on pijanec, foter nasilnež, on nasilnež. S to razliko, da njega žena ne bo negovala, ko bo umiral za cirozo jeter. Šla je. Ona in deklici, ki ga menda nočeta več videti. Od takrat ni trezno zvozil dneva. Šiht začne s kozarčkom viljamovke in kratko kavico v baru čez cesto. V teatrskega ne stopi več. Vstop prepovedan! Kaj točno je bilo, vejo samo on, lastnik in študentka, ki je tam kelnarila.
»Dobro, a lahko gremo naprej?« vpraša globok glas visokega igralca. Lačen je. Ženo ima v bolnici – nič resnega, operacija kolka – rutinska stvar, so rekli zdravniki. Ampak brez nje ne gre. Ne znajde se. Zjutraj je jedel prepečenec in pašteto namesto omlete in tiste zelenjavno-sadne packarije, za katero on trdi, da mu povzroča slabost, ona pa, da je eno samo zdravje. Njun zajtrkovalni ritual. Očitno ga pogreša tudi želodec, ker še nikoli ni tako kruleče zavijal, kot to počne zdaj. Nujno mora nekaj pojesti!
Zdaj bi moral biti na vrsti monolog igralca, ki ga večina še vedno naslavlja z »mladi kolega«, čeprav je star krepko čez trideset in je član ansambla že tri sezone. Zanj je to prva velika vloga. Kaj velika! Mounteverestovska – to je povedal v intervjuju za časopis. Je bil kar ponosen na svoj izmislek. To je njegov trenutek, da zasije, da presune, da zareže. Moral bi biti vrhunec predstave, pa je bolj en … zdriz! To mu je režiser rekel na kontrolki. In da ga sploh ni hotel imeti v zasedbi. Mati pa ne bu ne mu. Kot da ni slišala, da so ju pravkar obtožili nepotizma. Saj ima prav; osredotočiti se mora nase in …
»Jaz bi vseeno rad šel še ta prizor čez!« se pritoži režiserju, ki samo odmahne z roko, iščoč tarčo za novo puščico jeze. Kleveta čez teater in zaposlene, ki jih – ne glede na spol – naslavlja z izrazi za žensko spolovilo.
Šepetalka, ki bo čez štiri mesece prinesla Mercatorjev narezek in dve vrsti peciva domače proizvodnje – eno sadno, z vaniljevo kremo, ki ga obožuje njen najljubši igralec, vsaj tako je enkrat rekel, in čokoladne kocke, manj nerodne za pripravo in konzumacijo – v počastitev svoje zadnje predstave, ker odhaja v penzion, reče: »Kaj se spet dere? Ne slišim ga.« Tukaj ne gre za ironijo, subverzijo ali konfrontacijo, ki sicer ne pritičejo nekomu na njenem mestu hierarhične lestvice, čeprav zgodovina gledališča pozna tudi izjeme, ampak za fizično hibo. Šepetalka je namreč naglušna. Dejstvo, za katerega sta navkljub nenehnim pritožbam gluha tudi direktor in tehnični, ostaja čudežno spregledano na zdravniških sistematskih pregledih. Hčerka šepetalkine sosede ve, da so invalidske penzije majhne, in tako že leta piše, da je vse ok. »Saj zaradi tega ne bo nihče umrl, a ne?«
Zdaj poskrbi za vrhunsko etudo ogorčenja starejša igralka. Pardon! Igralka v najboljših letih. V zenitu kariere, ko lahko igra vse, kurbe in matere. In če bi kdo od teh idiotov znal prepoznati njen silni talent, bi ji dal za igrati tudi mlade device. Torej – diva gledališča, najsvetlejša zvezda umetniškega neba – stoji na rampi, odmerjeno gestikulira in podtika pavze med replike o profesionalizmu. Njen pamflet o poslanstvu gledališča je dober. Zelo dober. Res obvlada svoj posel. Čeprav si pričujoči ne morejo pomagati, da ne bi v njenem nastopu zaslutili še nekaj. Nekaj grenkega. Trohnečega. Jalovega. »Kuzla stara si ne zapomni teksta, kriva sem pa jaz!« reče šepetalka. Tokrat sama sebi, čeprav so glave nekaterih igralskih kolegov, režiserja in celo dramaturginje, ki se je vrnila s stranišča, misleč, da se je vihar že polegel, polne podobnih misli. Primadona monolog zaključi s pričakovano nepričakovanim obratom: »Rabim čikpavzo!« Nihče ji ne ugovarja.
Trije ducati ljudi, vpreženi v današnjo vajo – ne vštevši vratarja, potopljenega v Frommovo knjigo Imeti ali biti – se porazgubijo v garderobe, obrekovalnico, na WC ali v interca. V dvorani obsedijo režiser, dramaturginja, ki kmalu reče, da mora lulat, in scenograf. Slednji je vsled včerajšnje generalke in celega hudiča okrog scene, ki ne funkcionira tako, kot bi morala, danes tukaj, da vidi – da nič ne vidi! Kar se njega tiče, vse štima. Dobro, razen zavese, to bo treba popedenat. Nič tako dramatičnega, da bi bila potrebna vaja na dan premiere. Ampak pri tem režiserju je tega vajen. Dolgo se že poznata. Dolgo že delata skupaj. In vedno je več drame v parterju kot na odru.
Med pavzo se večina ukvarja s telefoni. Preverjajo sporočila, vračajo klice in berejo novice. Nekateri, kot recimo lučkar, ostanejo v svojih komorah in tam naredijo trideset sklec. Spomladi gre na prvi triatlon in zato, visoko motiviran, vsak trenutek izkoristi za mini trening. Spet drugi glodajo jabolko v kakšnem kotu ali mrmrajo tekst ali poizvedujejo za dodatnimi gratis kartami za premiero.
Interni gostinski obrat dela s polno paro. Lastnik in kelnar v eni osebi šviga med gosti kot duh. Vse pozna. Uslužbence gledališča, zunanje sodelavce. Medtem ko sam nekako spada k inventarju in čisto mogoče je, da ga še nikoli nihče ni vprašal, kaj počne, kadar ni tukaj. Mogoče ima kakšen zanimiv hobi ali nenavadno življenjsko zgodbo. Mogoče se mu prav zdaj dogaja kaj zelo prelomnega, umiranje matere ali poroka sina edinca. Ampak saj sploh ne vemo, ali ima sina. To, da ima mamo, je jasno, ampak ali je še živa? Ne vemo. Vemo pa, da pripravi dobro kavo. Kaj več nas trenutno res ne zanima.
Kadilnica za šest ljudi – to jasno piše na vratih – je naphana čez dovoljeno mero. Tako to je pri velikih predstavah. Ogromno vlog, ogromno tehnike. Kombinacija obojega je zdaj moderna, posebno pri uprizoritvah klasikov. Diva, ki je tako vehementno zahtevala odmor, kadi počasi, z meditativno posvečenostjo. V milni mehurček njenih misli ne uspe penetrirati niti pol metra oddaljenemu kolegu, ki zborčku dim puhajočih igralcev in igralk B-kategorije govori vse, kar bi sicer povedal režiserju ali celo direktorju teatra. Če bi si upal, seveda. Korpus kima. Eni bolj zagreto, drugi manj. Ene briga, drugih ne. Z nezadovoljivo pozicijo znotraj tropa se različno spopadajo: cinizem, eskapizem (predvsem v alkohol, občasno pa tudi v mehke droge) in nadutost so najpogostejši obrambni mehanizmi.
/…/