Listje mavričnih barvnih odtenkov polni ulice Kjota in okrašuje rjave razvejane žile dreves, ki se dvigajo visoko proti nebu. Jutranja meglica pričara nekoliko melanholično vzdušje, a le za kratek čas. Ko se meglica razkadi, se izza goste in motno sivkaste zavese prikaže toplo jesensko sonce, ki mestu pokloni bolj živahno podobo. Sončni žarki pridušeno sivino mesta spremenijo v bogato platno oranžne, rdeče in zlate barve ter ga napolnijo z zvokom ptic in lesketajočih se vodnih kapelj. Sonce prijetno gladi moja hladna lica, greje pročelja lesenih stavb, osvetljuje radovedne potepuške mačke ter razkriva kamnite poti, ki vodijo v skrivne kotičke mesta. Stopim na dvotirno kamnito pot, Tetsugaku no Michi, za katero pravijo, da pripada pesnikom in filozofom. Obojim ta tihi, neobljudeni in z drevesi obdani prostor poklanja nežen spokoj, v katerem se njihov duh nemoteno sprehaja in odkriva skrivnosti življenja. Med hojo opazujem listje na drevesih, ki se v lahnem vetru nežno pozibava. Vetru dovolim, da mi mrši lase in mi, obdani s padajočim listjem, na obraz nariše nasmeh. Med hojo preštevam leta, ki so za menoj, obraze, ki so še vedno ob meni, in spomine na vse tisto, kar sčasoma zbledi. Kakor moji spomini tudi jaz za seboj ne puščam sledi. Vse dokler ob mojem desnem ušesu ne zabrenči čebela, ki s tihim brnenjem prebudi moje zavedanje o poti, po kateri hodim.
V tistem trenutku za seboj začutim stopinje, ki so tako drobne in tihe, da ne morejo pripadati človeku. Obrnem se in opazim črno-belo mačko, ki mi zvesto sledi in me opazuje prav tako radovedno, kot jaz opazujem njo. Prehiti me, nekoliko pospeši korak in hodi pred menoj, kakor da me želi voditi. Vsake toliko se obrne, da bi videla, ali ji še sledim. Opazujem njeno spretno hojo, ko opazim, da se približujeva oznaki za konec poti. Mačka še nekoliko pospeši hojo, nato pa skoči na večjo skalo, ki stoji ob poti. Na njej sedi vzvišeno in elegantno, kakor da bi bila tudi sama del tega okamnelega obličja. Ob mačjem repu, ki pada po skali, opazim napis, ki vzbudi moje zanimanje. Da bi lažje videla, kaj piše, se skali nekoliko približam, umaknem mačji rep in s prsti pogladim globoko vklesane linije črnih črk. Ko jih preberem, začenjam razumeti. Vse tisto, kar sem v življenju že doživela, ter vse to, kar je v tem trenutku tukaj z menoj, je popotnica za vse tisto, kar šele prihaja. Besede, vklesane v skalo, sprejmem v spoštljivi tišini. Globoko se priklonim mački, ki me je vodila do njih, ter skali, ki je tako pogumna, da te besede razkriva vsakomur, ki vztraja do konca filozofske poti. Mačka le nemo opazuje mojo spoštljivo ponižnost, nato skoči s skale in izgine v bližnjem grmovju. Ker se najina skupna pot tako hitro konča, se v moje srce za hip prikrade žalost, ki sicer spremlja vsako slovo. Zavedam se, da so vse naše poti okronane in prepletene tudi s potmi tistih, ki presegajo čas in prostor. Včasih je to mačka, drugič reka, tretjič pesem, včasih pa se na poti pojavi nekdo, ki ga pošlje sam veter. Prav veter je tisti, ki življenjskim potem poklanja nekaj več kot le gola naključja in predvidljiva srečanja. Pomislim, da niso srečanja tista, s katerimi je težko, ampak razhodi, ki sledijo vsakemu srečanju. Načrtovanemu ali nenačrtovanemu. Razhodi, za katere vem, da so dokončni, so najtežji sopotniki, ki me vsakič znova opomnijo, kako pomembno je hoditi svojo pot. Vem le, da kdor hodi spoštljivo, vedno doseže cilj. S tem prepričanjem se podam na pot, da srečam starega pesnika, ki živi v osrčju tukajšnjega stoletnega cedrovega gozda, v mislih pa mi odzvanjajo besede, zapisane na skali.
Naj drugi počnejo, kar hočejo,
jaz sem, kar sem.
Kakor koli že, hodil bom po poti,
ki si jo sam ustvarim.
*
Iz Kjota z vlakom odpotujem proti mestu Fukui, kjer me na postaji pričakajo nekoliko zastrašujoče podobe robotiziranih dinozavrov, ki brezsramno in suvereno nadomeščajo ljudi. Japonska je tehnološko tako zelo razvita, da se moj duh v večjih mestih skorajda ne znajde. Mesta postanejo le vmesne postaje, ki me vodijo do vasi, rek in ljudi, za katere pravijo, da v sebi nosijo samostan tišine. K njim sem namenjena. Iz mesta Fukui se z vlakom podam proti še manjšemu mestu Eiheiji, nato pa se z avtobusom odpeljem proti »deželi bistrih potokov«, kjer stoji starodavni zenovski tempelj. Tam, pravijo, prebiva duh ars meditandi, duh meditacije. V trenutku, ko se pred menoj razprostre mogočen stoletni cedrov gozd, ki v objemu rahlega jesenskega dežja deluje še nekoliko bolj skrivnostno in iskrivo, se spomnim začetka pesmi Nikolaja Gumilova: iz mest sem pobegnil v gozd. Točno tako se počutim. Kakor da bežim iz visokotehnoloških, obljudenih mest, kjer je hrup neizbežen, v neokrnjeno deželo miru, jesenskega dežja in skrite samote.
Ko izstopim iz avtobusa, začne še močneje deževati. Na glavo si poveznem kapuco rumenega plašča, si popravim črn nahrbtnik in se podam do vznožja hriba. Hodim po temni asfaltni cesti, ki v jeseni še bolj poudari kontrastno barvitost pokrajine. Mojo samoto prekine zvok vozila, ki se ustavi tik ob meni. Na njem piše Zen car, ob čemer se nasmejim. Vozilo brez voznika, ki ga poganja napredna tehnologija, mi ponudi prevoz. Moj nasmeh je prekinjen v trenutku, ko spoznam, da svet okoli mene postaja vse bolj brezoseben, zaradi česar povabilo vljudno zavrnem. Zdrznem se ob tem, ko odgovorim napravi, ne človeku. Kakšna tragedija človeštva, pomislim – za ceno toplih dlani in pristnih srečanj se nam ponujajo jeklena srca. To spoznanje me le še utrdi v prepričanju, da sem na pravi poti, na kateri bi rada srečala življenje, ne pa umetnih iluzij, ki se razblinijo v trenutku, ko zmanjka elektrike. Življenje ni nekakšen kričeč, plitek spektakel, temveč nekaj zelo preprostega, lepega in neizogibnega.
Nekaj kilometrov pozneje prispem do prve hiše v majhni vasi. Potrkam, da bi videla, ali je kdo doma. Zaslišim počasne stopinje, ki se približujejo vratom. Odpre mi zelo stara ženska, imeti mora vsaj devetdeset let. Pogleda me s prijaznim, skorajda otroškim obrazom, ki ga nosijo le tisti starejši, ki se v življenju kljub vsem tegobam in oviram predajajo iskreni prijaznosti. Za njenim hrbtom opazim, da to sploh ni stanovanjska hiša, ampak manjša in zelo prijetna čajnica, v kateri je prostora le za nekaj ljudi. Starka me vljudno povabi naprej in mi postreže z močnim zelenim čajem, ki ga nisem vajena piti ob večerih. Sedem na majhno blazino ob oknu in pogledujem proti gozdovom, ovitim v večerno dežno meglico, kar me spomni, da si moram najti prenočišče. Starka, kakor da bi prebrala mojo namero, vpraša, ali me že kdo pričakuje s posteljo, kar je nekoliko neobičajno vprašanje. Odgovorim, da ne, in brez besed mi v sosednji sobi na tatami iz bambusa razgrne futon, nanj pa položi makura, ajdov vzglavnik. Čajnica v tistem trenutku postane bolj podobna tradicionalnemu ryokanu, kjer tišino prostora osvetljujejo pridušene luči. Futon, na katerem spim, je tako tanek, da imam občutek, da spim na tleh, vendar se ne pritožujem. Ajdov vzglavnik ob vsakem premiku zašumi in občutek imam, da spim ob reki.
*
Naslednje jutro sem ob zori pripravljena, da nadaljujem pot, vendar še malo odlašam. Zdi se mi, da je to dobra priložnost, da starko povprašam po starem pesniku, ki živi nekje tu. Zanj mi je povedal menih Ittetsu, ki v mestu Gifu vodi zenovski samostan, v katerem sprejema ljudi, ki razmišljajo o samomoru. Pomaga jim, da se izognejo samodestruktivnim mislim in se vrnejo v polnost življenja. Ittetsu mi je ob srečanju povedal, da ob templju Eiheiji živi star pesnik, ki bi ga morala srečati, kajti tako kot jaz si tudi on prizadeva opustiti stvari tega sveta. Dosti več mi o njem ni govoril, rekel je le, da bom pesnika našla globoko v gozdu ob starem templju.
Obrnem se k starki, ki stoji za lesenim pultom, in začnem pogovor.
»Slišala sem, da med temi hribi živi star pesnik. Pravijo, da so njegove pesmi tako nežne, da jih ptice nosijo s seboj na let, ko obiskujejo nebo,« rečem, medtem ko mi starka v globoko leseno skodelo naliva topel čaj.
»Aaaa, Itsuki Yoshida,« odgovori, nežno prikima in mi s tresočimi rokami poda skodelico čaja, nato pa na manjši lesen krožnik položi sladico wagashi v obliki kostanja, ki deluje tako resnično, kakor da bi ga pravkar našla na gozdnih tleh.
»Tja pojdi,« reče in z ukrivljenimi revmatičnimi prsti pokaže proti gosto zaraščenemu gozdu, ki se razprostira nedaleč nad vasjo.
Pogledam proti gozdu, nato pa vzamem čaj in sladico ter sedem k oknu, kjer sem sedela že prejšnji večer. Iz žepa vzamem beležnico in vanjo z nalivnim peresom zapišem pesnikovo ime. Itsuki Yoshida. Ob njegovem imenu zapišem: človek, ki si prizadeva opustiti stvari tega sveta. Pogledujem skozi okno in v prijetnem vzdušju občudujem ročne spretnosti, ki so bile potrebne za oblikovanje sladkega kostanja, ki se zelo prileže h grenkemu zelenemu čaju.
Po krajši hoji prispem do slovitega zenovskega templja večnega miru, ki se zaradi včerajšnjega dežja prijetno lesketa v jesenskih barvnih odtenkih, obdanih s kapljicami rose. Osupla zaradi njegove veličine opazujem skale in kamenje, ki so prekriti s starim, temno zelenim mahom. Kamnite stopnice, ki vodijo do skritih oltarjev, so zaradi maha skorajda neopazne, okoliška cedrova drevesa pa so še višja od najvišjih dreves, ki sem jih doslej videla.
Za hip obstanem in se zavem, da stojim na mestu, kjer je bil rojen japonski zen. Pred natanko sedemsto dvainosemdesetimi leti. Takrat se je mojster Dogen, filozof, pesnik in menih, vrnil iz Kitajske in je zenu na čast postavil ta tempelj. S tem je za vedno spremenil duha japonske kulture in tradicije, ki nas vedno znova opominja, da se vse okoli nas nenehno spreminja in da se v tem spreminjajočem se življenju ni pametno ničesar oklepati.
/…/