Čuvaji v galerijah
Neopazni in pogosto čisto nepremični,
kot kakšen eksponat,
ali pa počasi premikajoči se iz ene sobane
v drugo, ali pa iz ene dobe v drugo,
skoraj na pamet vedo, kako pada svetloba
na obraz device Marije ali pa gospe s hermelinom,
na portrete kraljeve družine in na
caravaggiovske tizian sobe, na
tihožitja in klimtovske poljube v zlatu,
poznajo vse svetnike na freskah in
spopade črt na abstraktnih slikah:
vse to jim je že od nekdaj znano.
Zato pa si čisto vsak dan,
skrajno pazljivo in z nekakšno posvečenostjo,
ogledujejo obraze obiskovalcev,
kakor da človeška bitja vidijo prvič –
kako se premikajo po sledeh splošnega vzhičenja
ali pa iščejo čisto določeno sliko –
in s pogledom razstavljajo ta poltena platna
na enkratnost, neponovljivost in
nedokončanost
umetniškega dela, ki se imenuje
Človek.
Prevedel Uroš Zupan