Blaž Lukan, avtor pesniške zbirke za otroke Fantek in punčka, je gledališčnik, natančneje dramaturg, pisec gledaliških kritik in strokovnih razprav, avtor dram in radijskih iger. Je pa tudi pesnik. Njegova prva pesniška zbirka Pesem in pesmi je izšla leta 1977 (Mladinska knjiga). Enajsti pesniški zbirki za odrasle je v letošnjem letu dodal pesniško zbirko za otroke Fantek in punčka, za katero je prejel Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo 2021.
Že ob prvem branju sem imela občutek, da so pesmi nastajale v daljši časovni odmaknjenosti, da niso bile napisane v zadnjem času, in izkazalo se je, da je res tako – pesmi, zbrane v pričujoči zbirki, je Blaž Lukan začel pisati in objavljati pred četrt stoletja, kakor lahko preberemo založnikovi v predstavitvi knjige. Pesmi torej niso nove, nikakor pa niso zastarele, ravno nasprotno; Lukanova otroška poezija deluje sveže, toplo, domače, družinsko. Pesmi preraščajo čas pisanja, kar je pravzaprav ena glavnih lastnosti dobre literature – namreč, da njihova starost, kadar gre za kvaliteto, ni pomembna, tovrstna literatura v vsakem času na novo deluje sveže. Tako čutim in slišim tudi Lukanove pesmi za otroke, ki segajo vse do odraslih bralcev – to je pesniška zbirka za celo družino.
Pesmi so razdeljene v štiri sklope: Kakšna je razlika [spomladanska], Kakšna je razlika [poletna], Kakšna je razlika [jesenska] in Kakšna je razlika [zimska]. V vsakem sklopu je po sedem pesmi, v katerih pesnik išče in najde razlike med družinskimi člani, a jih ne problematizira, temveč jih obrne v povezovanje, sodelovanje, sobivanje, razumevanje – vrednote, ki so zagotovo najpomembnejše za dobro delovanje družine kot osnovne celice obstoja in bivanja fantka in punčke. Razlike so očitne, a jih preraščamo, opazimo jih, sprejmemo in z njimi dobro sobivamo, ker so bistveni ljubezen, spoštovanje, tudi svoboda v najbolj pristnem oziroma osnovnem pomenu človekovega sobivanja – gre za varno navezovanje.
Kadar začenjamo sprejemajoče govoriti o naših medsebojnih različnostih, teh razlik kar naenkrat ne prepoznavamo več kot meje, pač pa nas notranje povezujejo in bogatijo. Fantek in punčka se prepirata v otroški igri, a ko je potrebno, ko potrebujeta drug drugega, »ko nekje blizu glasno zaropota, se fantek in punčka / stisneta tesno drug k drugemu.« Pozornost in (mamina) ljubezen vedno pomagata oziroma sta nujno potrebni za fantkov zdrav razvoj: »Ko fantek pobrca / in zajoče ves jezen, / je edina tolažba / res vroča ljubezen.« To neobhodno nujno ljubezen v družini pesnik skozi celo zbirko prepleta kot zlato nitko – tudi zato je zbirka več kot primerna še za odrasle bralce, za novodobne mamice in očke, da bi odložili svoje pametne telefone in se posvetili svojim otrokom tako, da so ob njih prisotni.
Pesmi nočejo biti vzvišene, ravno nasprotno – med drugim tudi razbijajo tabuje, kot na primer v pesmi Kakšna je razlika [poletna]: »Fantek in ata / se z lulčkom bahata. / Punčko in mamo / pa po lulici spoznamo.« V pesmi Božanje pesnik našteva, koga vse fantek boža (kužke, muce, ponija po zobeh, opico v cirkusu …). Za punčko pa pravi tako: »Punčko pa je treba najprej pobožati in šele potem tudi ona / poboža vse za fantkom.« Deklice potrebujejo posebno pozornost. Moramo se ji smejati in jo poljubiti za lahko noč. »In potem moramo do polnoči za njo pospravljati.« Tudi tu »preberemo« pesnikovo brezpogojno naklonjenost do punčke oziroma hčere. V družini, kjer manjka kuža, zapiše pesnik, je vsak drugačen (»ata je blag in len in se rad včasih malo zlaže«), a imajo se radi, so povezani, kljub temu da živijo v majhni luknji in imajo eno staro limuzino. Družine pesnik ne idealizira, to ni podoba s sodobnih selfijev, kjer so vsi »polikani in srečni« in pretežno počenjajo stvari za javnost. Ne. To je družina, kjer je lepilo ljubezen. Vsak član je lahko tudi »nepoštirkan«, »nepriden«, otrok je lahko tak, kot je. Otrok. Ob tem se odraslemu bralcu poraja vprašanje, koliko so naši otroci v tem času in prostoru sploh še lahko otroci? Odrasla člana družine seveda otroka tudi pograjata ali ga opomnita (npr. v Nahodu in Muci), a to zanj ni travmatično doživetje, saj je v družini dovolj pristne ljubezni. Pomembni so tudi družinski spomini – fotografije v albumu, ki jih bodo pozneje spominjale na skupne, zanimive dogodke (Fotografije v albumu).
Pesnik znova in znova ponavlja, da sta zgodnja, prvotna navezava in mamina (tudi očetova) ljubezen za fantka in punčko najpomembnejša. Fantek zna plavati in se potapljati (Plavanje in potapljanje) – najbolje v maminem naročju. Punčkino žalost pozdravijo gosti mamini lasje, očetovi pač ne, ker je brez las – pesnik se zna lepo poigrati sam s seboj, a jasno je, da ljubezen ni v laseh, ampak v bližini, prisotnosti ali v poljubčku, ki ga skriva v dlani: »Fantek se zasmeje in odpre prazno dlan: / Poljubček zate, za punčko in za mamico!« Kako prvobitno, kako nežno, kako toplo in neopazno zna pesnik tako preprosto stvar spremeniti v pesem.
Besedišče v pesmih je preprosto, prvinsko, pomen pa je, kot rečeno, nov in svež. Posebna se mi zdita verza v pesmi Kakšna sta: »Punčka in fantek sta zglajena kamna, / ki se zaiskrita, če se trkneta.« Za pesem Male modrosti [narisane z rumeno], ki je tudi ilustrirana v pretežno rumeni barvi, se zdi, da je pesnik iz vsakdana vzel otroške pripombe in besede, ki se jih otroka v procesu učenja jezika še učita (npr. pihljača namesto pahljača, kaklica namesto kahlica), a ta vsakdan pesnik zapiše tako, da to postane poezija.
Ritem v Lukanovi pesniški zbirki ustvarja ponavljanje besed – v pesmi Fantek je bolan se besede fantek bi /…/ najraje ponovijo dvanajstkrat, ponavljanje pa nima zgolj pesniške funkcije, pač pa je tudi v funkciji otrokovega učenja jezika in ponavljanj v zgodnji dobi otrokovega razvoja. Ponavljanje je izrazito tudi v pesmi In mama se smehlja [uspavanka], v kateri se večkrat ponovijo prav besede iz naslova.
V pesmi Punčka in fantek se potožita, otroka izrazita, kako je njuni mami včasih težko ustreči, v ozadju pravzaprav slišimo glas/tožbo očeta/moža. Seveda, tudi odrasli del družine potrebuje objeme, postrežbo in to, da ji/mu domači povedo, da jo/ga imajo radi. V predzadnji pesmi Kaj imajo skupnega pesnik najprej našteva razlike med družinskimi člani, na primer »Ata in fantek rada gledata grozljive filme. / Mama in punčka se polulata, če gledata grozljivke.« V zadnjih dveh vrsticah pa poudari njihovo skupno lastnost: »Fantek in punčka in ata in mama pa se vsi radi / držijo za roke, ko se sprehajajo po Tivoliju.« V zadnji pesmi, Male modrosti [vseh barv], fantek in punčka razlagata različne stvari na zanimiv način, recimo: »Fantek reče, ko je konec risanke: zdaj ni več risanke, / zdaj je zbrisanka.« Zadnja verza v pesmi pa poudarjata, da majhni otroci ne komplicirajo, ne iščejo razlik, jih niti ne opazijo, zgolj so: »Punčka pravi: Jaz sem fantka in fantek je punček, / pa ni več nobene razlike.« Verza sta sporočilno močna za zaključek zbirke – gre namreč za vživljanje v drugega in spoštovanje drug drugega.
Lukanova pesniška zbirka je polna razlik oziroma različnosti med fantkom, punčko in njunimi starši, a te razlike niso prepreke, temveč so možnosti, da se medsebojno sprejemajo in spoštujejo ter da dobro sobivajo. Zbirko je ilustrirala Ana Zavadlav, likovno jo je uredila Tanja Komadina. Ilustracija se dobro vklaplja v pesnikov jezik, nam ga približa, pobarva, odstre, dopolni, razlaga. Mestoma ilustratorka posnema otroško risbo, ki se zlije s poezijo in otroško govorico ter otrokovim spoznavnim svetom. Tako besedno kot likovno zbirka Fantek in punčka deluje kot celota in pušča tople sledi v bralcih in bralkah vseh starosti.