Ideja ali zgolj možnost otoka (kot bi rekel Michel Houellebecq) ali, še podkrepljeno, južnega otoka (kot bi zapisal Kajetan Kovič) v nas samodejno sproži nekakšen arhetipski odziv, občutje drugačnega sveta, proč od celine vsakdanjega jaza. Z veliko simbolno težo je obložena tudi modra barva; modri oziroma sinji cvet je bil na primer osrednji simbol romantike, dobe, ki je kot svoj najvišji ideal povzdignila fantazijo, domišljijo. Sinji cvet ima konkretno podlago v Novalisovem romanu Heinrich von Ofterdingen, v katerem junak na kresno noč doživi sanje o modrem cvetu – kot privid svojega hrepenenja, želje po ljubezni in metafizičnega stremljenja po neskončnosti. Zanimivo je, da se Novalisov koncept povsem prilega vlogi, ki jo v romanu Irene Androjne igra pojmovno-simbolna sintagma modri otok, saj tudi ta razodeva hrepenenje, spoznanje, iniciacijo in védenje; otok je torej, tako kot cvet, iniciacijski arhetip. To potrjujejo tudi otvoritveni stavki romana: »To je bil otok in ni bil samo otok. (…) Tako ali drugače se je Modri otok dotaknil vsakega obiskovalca, ga prevzel in mu spremenil življenje, povsem nepredvidljivo in za vedno.«
Če se v Novalisovem romanu (tudi Heinrich se mora, da bi pridobil izkušnje in novo znanje, tako kot junaki Modrega otoka, odpraviti na potovanje) modri cvet ob koncu sanjskega videnja spremeni v privid lepega dekleta, junakove bodoče žene, imamo v Modrem otoku najprej opraviti z obračanjem nazaj, kot da se morajo za to, da bi mlad človek lahko kot zdrava osebnost vstopil v prihodnost, najprej pozdraviti poškodbe iz preteklosti. Pomenljivo je, da gre pri Modrem otoku – tako kot že pri Seliškarjevi Bratovščini Sinjega galeba (spet sinjina!), po kateri je elitna zbirka romanov za mladino pri založbi Mladinska knjiga dobila ime – pretežno za »problem očeta«, očetovske figure, bodisi odsotne bodisi čustveno pomanjkljive ali škodljive – kot bi bil prav oče, in ne mati, ključen v obdobju prehajanja iz otroštva v odraslost. Tako je pri dveh od štirih protagonistov romana, Marisi in Leni, Adrijan se sooča s hromečim občutkom krivde, pri četrtem, Ernestu, pa travma ni povsem določena, izpostavljen je le njen simptom: stalna misel na hrano (tudi sicer je lik Ernesta najmanj dodelan, kar je pravzaprav škoda).
Kot v Bratovščini Sinjega galeba – in v skladu s pogosto konstelacijo, že kar konvencijo mladinskega romana – se tudi v Modrem otoku oblikuje zavezniški krog mladostnikov, ki bodo v nekem trenutku skupaj razrešili skrivnost, preživeli in odvrnili nevarnost ter hkrati naredili nekaj dobrega za celotno skupnost; skupaj bodo torej doživeli globoko, prvinsko in preobražajočo izkušnjo, iniciacijo, po kateri ne bodo več isti kot prej, in se prek nje nepovratno dotaknili sveta odraslih – čemur iniciacija tudi služi. Tako kot je Tone Seliškar svojo zgodbo umestil na fiktivni Galebji otok (galeb je eden najpomembnejših simbolov v Modrem otoku, ena od njegovih mitoloških vlog pa je povezovanje sveta živih in mrtvih), je tudi Modri otok čista fantazija, a zelo določne in pomenljive kozmogonične želvje oblike, domnevno nekje na Jadranu, domnevno del (izmišljenega) Kasilenskega otočja, poimenovanega po Kasilih, nekakšni veji Ilirov, ki naj bi tu živeli pred Rimljani. Kljub temu da je vse od začetka nedvoumno, da gre za izmišljijo, besedilo otok izriše tako plastično, da dobesedno vonjamo njegove borovce in slišimo škripanje kamenčkov na potkah, po katerih stopajo glavni junaki napete, večplastne, pustolovske, aritmetično uravnotežene, domiselno strukturirane in vrtoglavo tempirane zgodbe – v kateri pa je fokus kljub izjemno skrbno zgrajenemu zunanjemu pripovednemu ogrodju ves čas na duhovni in psihološki razsežnosti. Roman priteguje z izjemno učinkovito fabulo in avtorica dinamično, v skorajda filmski tehniki, alternira in prepleta različne pripovedne pramene, od katerih je vsak še bogato preplasten s presenetljivimi preobrati, uvidi, indici ali zanimivimi razmišljanji in opisi, k vsemu pa stalno dolaga še netivo vznemirljive skrivnostnosti in pričakovanja. Tako v visokem tempu zlagoma izoblikuje razgiban, zanimiv, sodobnim najstnikom popolnoma prilagojen recepcijski okvir, komunikacijsko školjko, skozi katero diskretno in nevsiljivo pretoči cel slap temeljnih psiholoških, duhovnih, življenjskih in modrostnih sporočil, ki se zdijo končna intenca besedila oziroma telos romana.
Modri otok, kjer se trije slovenski trinajstletniki, Adrijan, Lena in Ernest, udeležujejo raziskovalnega tabora, je zaradi oddaljenosti in nedostopnosti eden poslednjih pristnih, slabo raziskanih in turistično neomadeževanih biotskih, ekoloških in etnoloških habitatov na Jadranu. Počitniški tabor poteka tako, da udeležence razdelijo v več skupin, in Adrijan, Lena in Ernest so edini, ki se prijavijo v etnološko skupino, katere naloga je raziskati posebnosti življenja otočanov. Prijazna kuharica Verica jih že prvi večer, dvoumno namigujoč, napoti k svoji prijateljici Milvi, zeliščarki, umetnici in poznavalki otoške preteklosti. Skupinica, ki mora vsak večer javno poročati o svojem dnevnem delu, se nemudoma napoti k stari gospe, a zgreši pot in se nenadoma znajde pred zapuščenim svetilnikom, obsijanem z nezemeljsko oranžno rožnato svetlobo. Tam srečajo nenavadnega svetilničarja Stiborja, ki jim brez ovinkarjenja pove, da se tu niso znašli po naključju, ampak ker so »izbrani«. »Ker je čas. Portal se odpira. Skozenj lahko vstopijo le najdojemljivejši, tisti, ki se sprašujejo, in kar je še pomembneje, tisti, ki lahko prenesejo odgovor.« Ko otroci vprašajo, kam vodi portal, jim Stibor razloži, da seveda v Kraljestvo neskončne zarje, v vzporedni svet, »kjer lahko spoznaš, kar moraš vedeti, da lahko živiš naprej. Popraviš, kar je narobe. Spremeniš, kar je treba.« Ob odhodu Stibor Adrijanu v roke potisne alabastrnega oranžno rožnatega morskega konjička. Na poti nazaj na nenavadni črni pečini ugledajo dekle, ki z dvignjenimi rokami stopa proti skrajnemu skalnemu robu, kot da se želi vreči v globino. Vsi stečejo, ko pa se vzpnejo do vrha, dekleta ni nikjer več, izginilo je brez sledu, v višavah kroži le nenavadna črna ptica … Dekle s pečine pozneje prepoznajo v lokalni trgovinici in v pogovoru se izkaže, da ji je ime Marisa in da je vnukinja gospe Milve. Adrijan želi priti do dna skrivnosti njenega izginotja (ali preobrazbe?) na pečini in tako v zgodbo vstopi še ona, prav tako ranjena, razbolena zaradi očetove smrti, razpeta med svetom mrtvih in živih (kot rečeno, simbolna vez med obema svetovoma je galeb) – in ker Adrijana teži krivda zaradi prijateljeve smrti, sta si z dekletom v tem sorodni duši in privlačna. V svoji ranjenosti in bolečini (stanju, ki ga Stibor manipulativno poimenuje »izbranost«) je celotna skupinica idealen »material« za Stiborjev eksperiment, s katerim jih želi poslati v Kraljestvo neskončne zarje: »Stibor je imel odgovor prav za divjo reko, ki ni našla poti. Stibor je zanjo ponudil strugo, v katero se lahko razlije, nebrzdano in neomejeno, on je poznal vklenjene duše in moč obeta odprtih vrat, ki jo je ponujal.« Vstopnica v Kraljestvo neskončne zarje je alabastrni morski konjiček, brez njega ni mogoče prestopiti portala, konjiček je starodavni magični šamanski pripomoček in deluje na vsakogar, ki se ga dotakne. Marisina babica Milva jim pove, da je konjiček v Stiborjevih rokah izjemno nevaren in da je v davnih časih Kraljestvo neskončne zarje res obstajalo; Stibor ga hoče priklicati nazaj, vendar je to pradavna moč, o kateri danes nihče nima dovolj znanja, zato se kakršno koli ukvarjanje z njo prav lahko konča tragično, s smrtjo, izničenjem ali norostjo. Vendar je Stibor vmes postal že izjemno močan, napeljane ima vse niti in za to, da bo priklical Kraljestvo in vstopil skozi portal, čaka le še ugodno zvezdno konstelacijo, ki nastopi enkrat na leto, na dan, ko se »zemlja odpre nebu in nebo zemlji«. Zato mora zdaj z vso močjo in modrostjo nastopiti tudi Milva, ki čuti, da se nad otok zgrinja zlo. V napeti protiigri dobrega in zla, bele in črne magije, prek očiščevanja in prerajanja, zorenja in rezanja vezi s preteklostjo, bolečino in strupenimi odnosi najstniki na presečišču realnega in duhovnega sveta, trdno na zemlji, vendar polno zroč v višje sfere bivanja in zavesti doživijo usodno osebnostno premeno oziroma iniciacijo.
Tako lahko roman (med drugim, saj ga je mogoče uvrstiti v več kategorij) beremo kot alegorijo o odraščanju, o pasteh, ki prežijo na mladega človeka – še toliko bolj, če v sebi nosi rane iz primarne družine –, ter o poti, na kateri srečuje dobre in slabe duhovne učitelje, na kateri je vsak trenutek prav blizu tudi smrt (čeprav se nam ta zdi karseda oddaljena od mladih), na kateri je treba prerezati vezi s primarno družino in na kateri se (tako kot pri Novalisovem Heinrichu) od daleč že nakazujejo obrisi odraslih ljubezenskih odnosov. Vendar roman ni le izjemno tenkočutna umetniška študija mladostniške psihe, ob kakršnih lahko starši bolje razumejo svoje otroke, ti pa sami sebe, ampak tudi nostalgična skica in hvalnica mitološkega izročila, pozabljenih staroverskih praks in izgubljenega sožitja človeka, narave in vesolja.