Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Urša Zabukovec: Čista alkimija

Sodobnost / Uncategorized  / Urša Zabukovec: Čista alkimija

Urša Zabukovec: Čista alkimija

»A veste,« mi je nenadoma dejal moj sogovornik, ki ga je njegova ideja povsem očitno že davno in globoko pretresla, »veste, da ne glede na to, kaj bi napisali, kaj bi upodobili, kaj bi pokazali v literarnem delu, nikoli ne boste kos resničnosti. Kar koli boste upodobili, nič ne bo tako močno kot v resničnosti.« Sam sem to vedel že leta šestinštirideset, ko sem začel pisati, morda pa celo že prej – in to dejstvo me je večkrat presunilo in vzbudilo dvome o koristnosti umetnosti, če je tako nemočna. Res, kar pretresite kakšen na prvi pogled sploh ne kričeč pojav resničnega življenja – če le zmorete, če imate oko, boste v njem odkrili globino, kakršne ne najdete niti pri Shakespearu. A ravno za to gre: čigavo je oko in kdo to zmore? Ne le za ustvarjanje in pisanje literarnih del – tudi za uzrtje pojava moramo biti svojevrstni umetniki.

F. Dostojevski: Dnevnik pisatelja

Vidno in tekoče

 

Pred leti v Krakovu, v Kinu pod baranami, so me med počasnim prerivanjem proti izhodu presenetile izjave, sploh žensk, ki so se bolj ali manj glasno utrinjale z vseh strani: »Ženska ne bi nikoli naredila česa takšnega.« To naj bi bila vrednostna, kritiška (ob)sodba filma Izgnanstvo (ru. Изгнание, ang. The Banishment) ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva. Film je bil po njihovem mnenju slab zato, ker je neverodostojen. Ker (ženski) liki v njem storijo nekaj, česar v resničnosti menda ne bi storili nikoli.

Če na hitro povzamem vsebino Izgnanstva: na počitnicah na gluhem ruskem podeželju Vera reče svojemu možu Aleksu, Aleksandru, da pričakuje otroka, a da »ta ni njegov«. Za Aleksa je kocka padla: otroka, fanta in punčko, pošlje k prijateljem prespat, sam pa pokliče mazače, da opravijo splav, med katerim žena Vera in nerojeni otrok umreta. Pozneje, v retrospektivnem delu filma, izvemo, da je bil nerojeni otrok Aleksandrov, Verina izjava, da otrok »ni njegov«, pa je pomenila zgolj to, da je otrok Božji, od Boga – kot smo pač vsi v nekem smislu Božji otroci. A Aleks je izjavo razumel dobesedno vsakdanje – da ga je Vera prevarala in da pričakuje otroka drugega moškega.

Izjave razočaranih krakovskih gledalk so bile, se mi zdi, vezane na za zdravo pamet absurdno vztrajanje Vere v molku, v nepojasnjenju možu tistega, za kar ji je v izjavi šlo. Vera se namreč moževemu načrtu ne upira, prepusti se njegovi volji, kar pripelje, kot že rečeno, do dvojne smrti. Če bi možu povedala, kaj je s svojo izjavo mislila, bi ta morda ravnal drugače – in prav to so od nje pričakovale, od režiserja pa zahtevale ogorčene krakovske gledalke.

Dostojevski v nadaljevanju zgoraj navedenega dnevniškega zapisa pravi takole: »Seveda pa je jasno, da nikoli ne bomo izčrpali vsega pojava, se dokopali do njegovega začetka in konca. Dostopno nam je le vsakdanje vidno in tekoče, pa še to le v neposredni navzočnosti, konci in začetki pa so za človeka še vedno nekaj fantastičnega.«

V resničnosti nam je torej do neke mere dostopno le »vsakdanje vidno in tekoče«. S tem pravzaprav ni nič narobe: gre za integralni del tako imenovane conditio humana, bi se lahko reklo. Težava se začne, ko s tega hudo ukrivljenega zornega kota sodimo o »začetkih in koncih«. Ko večnost in globino, ki prežemata vsakdanjost, poškropimo z urinom svojega (končnega) razuma, potem pa se, zadeti od znanega smradu, čutimo upravičene soditi. Od tod namreč mnoge kritike in očitki o neverodostojnosti umetnosti, v našem primeru omenjenega ruskega filma.

Umetnost je v čudnem odnosu z resničnostjo. Umetnost ni manj od življenja – ni njegova reprezentacija, okamnela podoba »vidnega in tekočega«. A umetnost tudi ni »več« od življenja, saj je brez življenja ne bi bilo. Umetnost, vsaj po Dostojevskem, ne dohaja »vidne in tekoče« resničnosti v njeni spremenljivosti, in prav zato njena naloga ni gola reprodukcija, poustvarjenje življenja, temveč nekaj drugega. Poimenujmo to kar ukvarjanje z »začetki in konci« vsakdana, s »fantastičnostjo« tekočega.

Izgnanstvo Zvjaginceva je film o »začetkih in koncih« odnosa, a ne v časnem, temveč v ontološkem smislu: je film o tistem težko dostopnem »fantastičnem« v odnosu med moškim in žensko, med človekom in Bogom, med človekom in svetom. A ker je bil Dostojevski – poleg Andreja Tarkovskega in nekaterih evropskih filmarjev – tako rekoč glavni vir navdiha Zvjaginceva, smo z njim tudi začeli, zdaj pa se ustavimo še pri njegovi kratki zgodbi Krotko dekle, ki se v Dnevniku pisatelja pojavi tik za uvodoma navedenimi razmišljanji o odnosu med resničnostjo in njenim umetniškim odzrcaljenjem.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

3 + 14 =