Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič s takim veseljem prebral knjigo, ki je hkrati poljudna in strokovna, informativna in anekdotična, sistematična in ilustrativna. V mislih imam knjigo upokojenega rednega profesorja ljubljanske Pedagoške fakultete Edija Majarona, ki ni samo profesor teorije lutkarstva, ampak tudi glasbenik, animator, pisec strokovnih in poljudnih člankov in strokovnjak za zgodovino lutkarstva na Slovenskem. Več kot petsto strani dolgo delo s pomenljivim naslovom Vera v lutko je izšlo kot 168. zvezek znane zbirke Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega in nosi letnico 2017. Edija Majarona, teoretika in praktika ene od najstarejših, če ne celo najstarejše gledališke oblike, igre z lutkami oziroma igre lutk, ni treba posebej predstavljati. Sodi med tiste najbolj znane, najbolj uspešne in inovativne slovenske lutkarje, kot so bili Milan Klemenčič, Niko Kuret, Jože Pengov, Nace Simončič in številni drugi ustvarjalci, ki so slovensko lutkarstvo dvignili iz čistega ljubiteljstva na visok evropski, nemara kar svetovni profesionalni nivo, pri čemer so ves čas ohranjali izvirne posebnosti slovenskih lutk. A ob razvoju in številnih preobrazbah klasičnih oblik lutkovnega gledališča (ročne lutke in marionete) so slovenski lutkarji uveljaviti številne tehnike, ki so jih uporabljali pri predstavljanju domačih in tujih izvirnih del ter adaptacij, ustvarili so temeljne pogoje za svoje delo (ki so bili, vsaj kar se družbe tiče, skoraj po pravilu taki, da so delo in razvoj prej zavirali in upočasnjevali, kot pa ga spodbujali) ter se zelo živahno odzivali na zahteve, ki so jim bile postavljene v kulturnem kontekstu različnih družbenih konstelacij. Lutke so tako čisto poseben svet, posebna oblika predstavitvene umetnosti, a vendar tesno povezane z drugimi načini gledališkega izražanja, s katerimi si delijo nekatere temeljne elemente gledališke predstavnosti, čas, prostor, sceno, luč, glasbo, kostume in še marsikaj. In vsak lutkar je v svojem oblikovanju estetskega sveta, v svojem razmerju do lutk, izviren in neponovljiv v animaciji, naraciji, likovnem oblikovanju lutkinega kronotopa. O vsem tem izvemo veliko koristnega v prvih dveh poglavjih, Z lutkami po svetu in Mejniki slovenskega lutkarstva. Prvo poglavje, strnjena zgodovina slovenskega lutkarstva, je napisano z upoštevanjem mnogih, doslej manj znanih podatkov (recimo o t. i. sokolskem lutkarstvu, lutkovnih skupinah pri mnogih slovenskih sokolskih župah), ki pa vsi skupaj in vsak zase pričajo o tem, da se je lutkarstvo na Slovenskem pojavilo v 19. stoletju, svoj vzpon pa doseglo v 20., danes so lutke del mnogo bolj zapletene performativne scene, ki navdušuje sodobne lutkarje enako, kot so klasične lutke navduševale mnoge Majaronove predhodnike in učitelje ali vzornike.
Zato smemo med te neverjetne vztrajneže, raziskovalce čisto posebnega sveta, sveta lutk, ki jih iz mrtve stvari, negibnega predmeta človek oživi v nekaj, kar ga dopolnjuje in reflektira, brez slabe vesti prišteti tudi Edija Majarona, ki s svojo knjigo odpira veliko vprašanj, problemskih sklopov, estetskih in idejnih različic tradicionalnih in sodobnih estetskih pristopov, ki so del zgodovine in sodobnosti slovenskega lutkarstva, njegovega razvoja, teorije in prakse, a tudi razmišljanja, ki lutkovno gledališče v vsem njegovem bogastvu in z vsemi njegovimi različicami spreminja iz zabave za otroke in mladostnike v eno od pomembnih oblik performativnega prikazovanja sveta in človekovega položaja v njem. Res je, lutke so nekaj, s čimer se je večina od nas srečala v rosnih otroških letih, lutke so prvi korak v neizmerno bogat svet gledališke umetnosti, so prvi in nemara najpomembnejši vzgib, ki odpira pogled v svet iluzije in njenega neizbrisnega pečata. Spominjam se, s kakšnim neskončnim veseljem sem hodil z očetom ali mamo v tisto mini dvoranico Lutkovnega gledališča, stisnjeno med šolo in cerkev na Levstikovem trgu, in kako so me prevzele predstave, kot sta bili Žogica Marogica ali Lenuh Poležuh. Ko sem ne tako davno, na koncu svoje predavateljske poti na Akademiji za gledališče, v okvirih bolonjske prenove uvedel predmet Antropologija gledališča, sem pri eni od seminarskih ur povabil študentke in študente, naj mi povedo, kaj je bil njihov prvi in hkrati najbolj impresiven stik z gledališčem oziroma s predstavitveno umetnostjo. V en glas so odgovorili: Lutke. Iz razgovora smo izluščili dve zanimivi skupni lastnosti, ki sta se pojavili v spominih vseh udeležencev seminarja. Prva je bila fascinacija s tem, kar se je odvijalo pred njihovimi očmi in kar so opisali z besedami čarobno, nepozabno, skrivnostno. Druga lastnost lutkovne predstave pa je bila opisana kot nekaj, kar je bilo v prostoru in času prirejeno za otroško dojemanje predstavitvene umetnosti: dimenzije lutkovnega odra, same lutke in potek dogajanja so taki, da jih otroška percepcija lažje predela in vključi v svoj miselni in čustveni svet. Tudi potem, ko so prerasli otroško obdobje, ko so se seznanili s »pravimi« gledališkimi predstavami, so se še vedno z radostjo spominjali teh prvih stikov z gledališko umetnostjo in njeno vedno drugačno čarobnostjo.
In lutke so bile tiste, ki so začarale in očarale tudi Edija Majarona, da je svoje dolgoletno praktično in teoretično delo kronal s pričujočo knjigo, ki jo je skromno podnaslovil Razmišljanja o lutkovni umetnosti. Vsaka refleksija umetnosti zahteva od tistega, ki jo oblikuje, razvija in dopolnjuje z novimi spoznanji, ne samo odlično poznavanje teorije umetnostne panoge, o kateri želi spregovoriti, ampak tudi poznavanje in obvladovanje praktičnih vidikov, pogled v tiste, včasih močno zapletene mehanizme, ki oblikujejo specifiko izpovedi umetnostne panoge in njene povezave z drugimi, sorodnimi umetnostnimi področji. Takoj moram dodati, da je knjiga mnogo več od osnovnih informacij o lutkah in prav to bom skušal razgrniti v pričujočem zapisu, ki noče biti samo informativna recenzija, ampak želi bralca opozoriti na nekatere značilnosti in posebnosti, ki povezujejo živega človeka z lutko. Lutka je v bistvu mrtva stvar, narejena iz najrazličnejših materialov, vodena na najrazličnejše načine, a jo živi človek nenadoma s svojo animacijo spremeni v nekaj, kar se zdi, da je oživelo, postalo podobno pravemu igralcu človeku, s tem pa se odpre neverjetno globoko in široko področje možnosti, v katerih se človek in lutka začneta dopolnjevati. Ko gledamo katero koli lutkovno predstavo, se nam nenadoma zdi, da delita animator in lutka usodo estetskega razkrivanja skrivnosti, kakor jih zmore pred nas postaviti umetnost v svojem skrivnostnem in nikdar do kraja razumljivem pojavljanju. Še posebej takrat, kadar vidimo tistega, ki lutko oživlja in ji hkrati »posoja« glas, se odpre neznansko veliko vprašanj o statusu lutke, o njeni pravi in navidezni, fizični in estetski prisotnosti, o ustvarjanju imaginarnega prostora in časa, v katerem lutka »zaživi«, a hkrati živi tudi tisti, ki je njen animator. Lutka je prvi stik otroka z »drugim«, ki ni z otrokom tako organsko identitetno povezan, kot sta oče ali mati oziroma bratje in sestre ter vsi drugi sorodniki. Lutka – našli so jih tako rekoč v vseh kulturah kot eno od otroških igrač – je nekaj, kar oživi zato, ker se otrok začne zavedati, da je poleg njega in tistih, s katerimi se poistoveti, še neki drugi, drugačni, »zunanji« svet, v katerem so ljudje in predmeti, ki jih ne more obvladati tako, kot lahko tiste, ki tvorijo njegovo družino. Lutka, pa najsi bo narejena iz gline, organskih materialov, danes seveda prevladujejo množični industrijski izdelki, je vez med oblikujočim se jazom in svetom, ki živi na svoj način, največkrat brez posebnega posluha za razvijajočo se otroško psiho. Oživljena lutka nima samo estetskega, ampak ima tudi terapevtski učinek, saj ji otrok lahko zaupa to, česar ne more odraslim, hkrati lutke bogatijo njegovo domišljijo, razvijajo govorne kompetence in mu odpirajo poseben pogled, ki je drugačen od tistega, ki ga prinašajo tiskana beseda, film ali televizija, danes tudi videoigrice. Lutke so, in to je tudi rdeča nit pričujoče knjige, nekaj »živega«, »zaresnega«, vstopajo v naš svet, a tako, da hkrati ostajajo v svojem. To je njihova vedno prisotna skrivnost, magija in usoda.
/…/