Milena Mileva Blažić
Vinko Möderndorfer: Jaz sem Andrej.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Odisej), 2018.
Novi mladinski roman Vinka Möderndorferja, ki ga poznamo po kakovostnih delih za mlade in odrasle naslovnike, ubira problemsko uglašene strune. Sestavljen je iz dvaindvajsetih poglavij ter spremne besede na temo adolescence in spolnosti doktorice medicine, Gabrijele Simetinger. Zgodba je pospremljena z ilustracijami Jureta Engelsbergerja.
Igor Saksida v članku Tabuji v mladinski književnosti, kritično branje in Cankarjevo tekmovanje (2014) piše o problemski mladinski književnosti kot vsebinski kategoriji in tabujskosti kot družbeno recepcijski oznaki. V problemski mladinski književnosti so pomembne naslednje kategorije: tema, perspektiva, zgodba, književna oseba, jezik, razpoloženje in subjektivne predstave. Po tematski plati pričujoči mladinski roman razbija iluzijo o idealnem otroštvu, družini in družbi. Prikazuje značilne mladostnikove stiske, bolečine odraščanja, razmišljanje o drugačnosti, v zgodbo so vtkani tudi motivi istospolnosti (»’Mislim, kako nekdo ve, da je gej?’ sem vprašal in takoj dodal, da si ne bi mama kaj mislila, ‘sošolko Sonjo zanima, ker misli, da je lezbijka.’«), prve spolne izkušnje, ločitev staršev (»Povedal sem že, da mama ni hotela več živeti v istem kraju kot oči s svojo novo ženo …«), selitev in težave pri vključevanju v novo šolsko okolje. Roman je seštevek značilnih vprašanj odraščajočega mladostnika, njegove družine in ožje družbe, ena izmed njegovih osrednjih tem sta prihodnost in z njo povezano iskanje identitete (»Potem sva šla še na umetniško gimnazijo. Ta mi je bila zelo všeč. … V resnici nimam pojma, kam naj grem po osnovni šoli. Težka odločitev. Najtežja.«). Junak po številnih negativnih izkušnjah pride do pozitivnih spoznanj, da življenje ima smisel – v ljubezni, ki bi jo Julija Kristeva (Tales of Love, 1987) imenovala vajo v nesmrtnosti.
Jaz sem Andrej tematizira različne medvrstniške, družinske in družbene konflikte, ki pa so pravzaprav zunanja scenografija za notranje konflikte in samospraševanja odraščajočega mladostnika. Prek »marginalne« literature za mlade »prikazuje« in »poučuje« splošno populacijo – odrasle slika kot nedorasle, ki imajo le »ljubezenske« probleme in gojijo vrednote, ki jih najdemo v žanru (televizijskih) limonad (soap opera), Andrej oziroma mladi pa so prikazani adultizirano; Möderndorfer glavnega junaka prikaže kot osebo na prehodu v odraslost, ki za razliko od staršev ne odlaša z vstopanjem vanjo in s sprejemanjem odgovornosti, kar lahko beremo tudi kot pisateljevo kritiko srednje generacije.
V romanu je pustila sledi tudi subverzivnost in estetika grdega, v ozadju se da slutiti celo tematizacijo Ojdipovega kompleksa: »Ko sem se vrnil iz šole, me je na kuhinjski mizi čakal listek: ‘Oprosti. Morala bi ti povedat, da moj Matjaž včasih prespi pri meni’. Napisala je moj. Še bolj sem bil jezen. Ne. Bil sem prizadet. Globoko.« Sin v materinem življenju nastopa bolj kot čustveni partner (»Z mamo sva bila srečna …«; »Zvečer sva se z mamo pogovarjala kot odrasla človeka.«), saj mu ta pripoveduje o svojem ljubezenskem razmerju v slogu ljubi–ne ljubi, me je pustil, me vara, pri čemer je njena materinska funkcija dejansko v ozadju. Junakovo pretesno navezanost na mater opaža tudi njegova sošolka Sonja.
Kriza staršev, čeprav je prikazana obrobno, je večja, pravzaprav temeljna, generacijska nesoglasja med starši in starimi starši so prikazana kot globoka, celo nepremostljiva. Starejši v domovih za ostarele so predstavljeni kot družbeno in družinsko izključeni, resnični dialog med generacijama je praktično na robu izumrtja, pri čemer je zanimivo, da je med generacijo babic in vnukov prikazano večje razumevanje kot med generacijo babic in hčera. Razmerje med materjo in očetom, ki ga je Möderndorfer postavil na dogajalni rob, je prikazano zgolj kot del celovite scenografije.
V problemskih delih prevladuje »perspektiva oporekanja«, ki upodablja značilno uporniško držo glavnega literarnega lika – tako je tudi v pričujočem romanu. /…/