Alenka Urh
Jakob J. Kenda: Apalaška pot. 3500 kilometrov hribov in Amerike.
Ljubljana: ISPO, 2018.
»Dolge poti so res dolge. Na tisoče kilometrov daleč gredo. Na večini se nabere krepko prek sto kilometrov skupnega vzpona. Desetine kilometrov potrebuješ, da jih prehodiš.« Takšna je tudi ameriška Apalaška pot, ki jo je kot prvi Slovenec prehodil Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved, urednik in prevajalec (ja, tisti, ki je prevedel Harryja Potterja, a še mnogo drugega) in o svojem podvigu napisal zanimiv literariziran potopis. Slednjega je tudi sam izdal in tako približno leto dni po zavidanja vrednem podvigu prehodil še njegovo zadnjo etapo. Na pot, ki se s svojimi tri tisoč petsto kilometri in sto dvainštiridesetimi kilometri skupnega vzpona vije skozi štirinajst ameriških zveznih držav, se človek navadno ne poda nepremišljeno – avtor se je z idejo poigraval nič manj kot tri desetletja, ves ta čas se je, čakajoč na pravi trenutek, po malem pripravljal in zbiral informacije o različnih poteh, dokler ni našel prave zase.
Vprašanje o motivih hodca se pri tako osupljivi razdalji ponudi samo po sebi, na »krepak sprehod« takšnih razsežnosti se človek vendar ne poda kar tako. A je možno tudi to; Kenda namreč pri opisovanju svojih vzgibov ostaja previdno stvaren – ne gre mu denimo za popolno osamitev, sublimacijo ali iskanje z asketstvom spodbujene izkušnje presežnega, v kateri naj bi se korenito izoliral od profanosti vsakdanjika, niti ne vzpostavlja radikalne zareze med jazom domačega ognjišča in jazom poti, ki bi bila na takšni razdalji vsekakor tudi legitimna in možna. Njegovo popotniško vodilo je skladno z Navodilom za hojo Kajetana Koviča: »iti hoditi, / ne ker to hočeš, / ne ker je treba, / ampak ker tukaj, / razen te hoje drugega ni.« Idejne markacije njegovega podviga so tako speljane vzdolž metafore življenja samega, ki si jo je avtor zadal izpolniti v čisto dobesednem smislu. In ker se v nasprotju z velikim številom pohodnikov, ki se na pot podajo s ciljem najti se (mladi) ali ponovno najti se (nekoliko starejši, razpeti nad čermi takšne ali drugačne življenjske prelomnice), ni odpravil s takšnimi ambicijami na grbi (s strani samega sebe je bil, kot pove, namreč najden že prej), je lahko to Kovičevo vodilo tudi izpolnil.
Kenda se je torej morebitnih soterioloških ali emancipatornih ambicij svoje poti otresel že v začetku, vseeno pa je moral na hrbtu ves čas nositi deset- do petnajstkilogramski nahrbtnik, ki že s svojo težo najbolje pove, kako se evropsko pohodništvo razlikuje od ameriškega – ker slednje ne pozna koncepta planinskih koč, morajo pohodniki s seboj nositi spalnico, kuhinjo in shrambo. In, seveda, nekaj garderobe.
Apalaška pot se začne tako rekoč in medias res, po kakšnem mesecu hodá, v samotni nočni uri, ko (tedaj) neznana divja zver renče mlati pisateljevo zalogo hrane – napeti dogodek bralca, zdaj primerno vznemirjenega in polnega pričakovanj, prepričljivo vabi v pustolovščino. Krajša poglavja, ki sledijo (poimenovana po krajih, osebah ali dogodkih, ki se jih avtor v svojih refleksijah loteva), so pretežno podrejena kronološkemu ključu in koordinatam na zemljevidu, mednje pa so umeščeni splošnejši premisleki in popisi različnih vtisov s poti.
Pripoved potuje po nekaterih v planinski literaturi pogostih temah, kot so pohodniški izzivi, težave, podvigi in znameniti pohodi po ikoničnem ameriškem gorovju (zgolj za ilustracijo: najstarejši pohodnik, ki je v celoti prehodil Apalaško pot, je bil star 82 let, najhitrejši jo je premagal v dobrih 45 dneh, največkrat jo je isti človek prehodil kar sedemnajstkrat), hkrati pa bralca po zvijugani poti pelje skozi gozdove, doline, ravnice ter urbane predele ameriških mestec in mest, predmestij in nekdanjih industrijskih središč. Nekako na polovici pohodne avanture je pot prekinjena z družinskimi počitnicami, ki ponudijo možnost za refleksijo še ene plati ameriške stvarnosti – (vele)mestnega utripa ob vzhodni obali Amerike. /…/