Valentina Smej Novak
Založniki in njihovi sejmi
Leta 1997 sem se prijavljala za prvo študentsko delo v založništvu. Tako kot vsakih deset let poprej in poslej so tudi tisto leto, spričo prvih zamahov interneta, knjigam in branju napovedovali konec. Kolegi, ki so imeli dostop do zmogljivih računalnikov na Institutu Jožef Stefan, so mi pomagali z internetnim iskanjem materialov za pripravo naloge, ki je bila kriterij za izbor za delovno mesto sodelavca za marketing in komunikacije. Ko sem Frankfurtski knjižni sejem prvič obiskala leta 1998, so prekaljeni založniki razlagali, da ni več pravih uspešnic … Mnogi med njimi so imeli sicer na mizah neprebran rokopis o nekem mladem čarovniku. Že leta 1999 je bilo povsem drugače. Čarovniška vročica je zajela knjižni trg. »Mi je žal, pravice za Slovaško so že prodane,« je odgovoril nestrpen agent. Užaljeni zaradi geografske nemarnosti nismo več poizvedovali za knjigo, za katero smo se odločili po prigovarjanju izkušenega norveškega kolega, ki nas je le nekaj mesecev prej prepričal za neko drugo veliko zgodbo, ki pa se na slovenskem trgu ni potrdila. Koga danes še zanima, da je bila na zadnji platnici izvirne izdaje Harryja Potterja napaka? Danes ima prav ta izdaja med zbiralci neprecenljivo vrednost.
Nekje drugje je prav v tistem času podjetnik razmišljal, kako bi zajahal val prvega internetnega balona in je iskal ime svoje spletne trgovine; »Na A naj bo, da bo visoko v brskalniku,« je oblikoval svojo rudimentarno SEO strategijo. »Knjige; praktične so za logistiko,« tako bo lahko implementiral bazični ERP-sistem.
To so »samo« zgodbe. Toda založništvo so zgodbe. Zgodbe o ponosu avtorja, natančnosti prevajalca, navdihu oblikovalca. O stiski urednika, ki zagleda tipkarsko napako na platnici sveže natisnjene knjige. O pritisku prodajnika. Omahovanju kupca. Logističnih izzivih. Klicu digitalizacije. Polovici marketinškega budžeta, ki je vržena stran, vendar še zmeraj ne vemo, katera polovica je to. In zmeraj ponavljajoča se zgodba o poti knjige do bralca.
Tista leta smo na hodnikih Cankarjevega doma v klinično osvetljenih preddverjih z ročno narezanim krep papirjem ovijali sejemske stojnice bližajočega se knjižnega sejma pozno v noč; lepilni trak se ni hotel oprijeti brezosebne polakirane kovine, tako ali tako pa smo se spraševali, čemu sploh sejem? Namenjen je bil zgolj razstavljanju knjig, literarnih agentov, ki so kot jastrebi krožili po svetovnih sejmih, na tapisomih Cankarjevega doma ni bilo, je pa res, da je bilo živahno ob točilnem pultu, okoli katerega so pisatelji, pesniki in uredniki postajali v grozdih, obdanih s kolegi in občudovalci, ter debatirali pozno v popoldan, ki se je zavlekel v noč. V naslednjih letih smo se tudi mi aktivneje vključili v sejem, desetletja sem ga nato programsko soustvarjala tudi sama, postal je živahno sejmišče knjig z bogatim, včasih celo prebogatim kulturnim programom, ki je kipel čez hodnike in sprejemno avlo v dvorane Cankarjevega doma. Pozneje je bilo očitno namenjeno, da se sejem spet preobrazi, preseli, kadrovsko prelevi; takšna je pač začasna narava sejmov, razvijajo se, selijo, spodbujajo kupčije, vzhičenost, zdrahe, kramarstvo, popuste, novce, leta suhih in debelih krav.
Slovenski knjižni sejmi se v vseh svojih pojavnih oblikah, ki vznikajo v različnih konstelacijah, po arhetipskih vzorih umeščajo nekje med dobre stare proščenje in semanje dneve Francke, ki teče za vozom, pa vse do visokega ideala frankfurtskega Olimpa. Založniki temu ustrezno premeščamo svojo naperjenost in lego: od No ja, nekaj se je prodalo. do Lani je bilo boljše. in Letos ni ljudi, vreme je slabo., Ne splača se., Kolikor koli se je prodalo, se komaj pokrijemo, ker so taki stroški., Ne vem, če bomo naslednje leto še sodelovali. in No, moraš biti zraven. in Se vsaj vidimo.
Zgodovina
Sejem kot institucija je starejši od tiskane knjige. Že v srednjem veku so sejmi predstavljali vozlišče trgovskih poti, prostor srečevanj lokalnega in globalnega. Vzpostavitev sejmov je po Braudelu pomenila sistematično mrežo trgovskih, kulturnih in družbenih vozlišč, ki so oblikovala evropsko gospodarstvo. Sejem nikoli ni bil le prostor menjave dobrin, ampak tudi prostor zaupanja, srečanja in gradnje dolgoročnih vezi. Na stojnici sejemskega prostora se pogosto konča trg in se začnejo osebni odnosi. Pogajanja za pravice, stiski rok, priporočila kolegov in tihi nasveti izkušenih agentov pogosto odločijo, katera knjiga bo izšla in kje. Sejem je prostor, kjer konkurenca prehaja v sodelovanje, kjer se v toku številk pojavijo obraz, glas in zgodba. To je tudi razlog, zakaj sejmi še vedno obstajajo: knjiga kot zgodba in projekt potrebuje neposreden stik, trenutek osebne izmenjave.
Knjižni sejmi so se iz tega konteksta razvili v Frankfurtu, Leipzigu, kasneje v Bologni in so bili sprva prostori trgovanja z rokopisi in knjigami, prav tam pa se je začela izkazovati tudi moč knjige, da preseže lokalne okvirje in potuje čez meje držav, jezikov in kultur.
Če so bili srednjeveški sejmi vozlišča trgovskih poti in mesta osebnih srečanj, so se v 18. in 19. stoletju, z razvojem industrijske družbe, preoblikovali v sistematične in institucionalizirane prireditve. Zgodovinarji industrijske družbe opozarjajo, da sejmi v tem obdobju niso bili več le kraji menjave, temveč manifestacije napredka, tehnologije in nacionalnega ponosa. Velike svetovne razstave, kot je bila londonska razstava leta 1851 v Kristalni palači, so bile zasnovane kot monumentalni sejmi: prikazale so dosežke industrije, znanosti in umetnosti, hkrati pa so utrjevale zavest o tehnološki in gospodarski moči narodov.
Knjižni sejmi so v tem kontekstu dobili novo dimenzijo. Če je bil v zgodnjem novem veku knjižni sejem še predvsem prostor trgovanja z rokopisi, je v industrijski dobi postal simbol nacionalne kulture in dokaz vitalnosti jezikovne skupnosti. Frankfurt in Leipzig sta v 19. stoletju utrdila status knjižnih sejmov kot mednarodnih središč izmenjave avtorskih pravic, medtem ko so v posameznih nacionalnih državah knjižni sejmi dobili tudi funkcijo kulturne reprezentacije: pokazati, da ima narod lastno knjižno produkcijo, lastno literaturo, lastno identiteto.
Sejmi so torej v industrijski dobi odigrali dvojno vlogo: po eni strani so bili del globalne logike kapitalizma, standardizacije in množične proizvodnje, po drugi pa so postali ritualni prostori, v katerih so se utrjevale kulturne razlike in posebnosti. Prav zato jih zgodovinarji razumejo kot enega izmed značilnih fenomenov modernosti, kot križišče med trgom in kulturo, med ekonomijo in simbolno reprezentacijo.
Slovenski kontekst: sejem kot kulturni znak
Podoben razvoj je mogoče zaslediti tudi v Sloveniji. Slovenski knjižni sejem, ki je svojo institucionalno obliko dobil v osemdesetih letih, je bil več kot le prostor prodaje knjig: postal je simbol kulturne identitete. Za mnoge obiskovalce so bile knjigarne takrat kraj, kjer so knjige kupovali z občutkom, da kupujejo nekaj več kot zgolj predmet: kupovali so simbol kulturne avtonomije in intelektualne samobitnosti. Prav tako pa so osemdeseta leta v luči premišljevanja nacionalne identitete knjigam prinesla naboj »svetih« objektov nedotakljivih, onkraj posvetne tržne vrednosti. Tudi zato se je najbrž takratnim snovalcem sejma zdelo, da naj bo v osrednjem kulturnem hramu prostor vzvišenosti, kjer se knjige zgolj ogledujejo in občudujejo. »Ah, to me pa res ni nikoli zanimalo,« je nekoč v družbi odgovoril sloveči urednik, ko so ga vprašali, kako se kaj prodajajo knjige zadnje leto. V tem smislu je slovenski knjižni sejem vstopil v isti register kot evropski industrijski sejmi 19. stoletja, postal je ritual nacionalne reprezentacije, ki je presegal zgolj gospodarsko dimenzijo.
Ta zgodovinska vloga sejma v slovenskem prostoru razloži, zakaj ima dogodek še danes posebno simbolno težo in zakaj ga javnost pogosto dojema bolj kot kulturni praznik kot pa gospodarsko prireditev. A hkrati pokaže tudi na napetost: če je sejem v industrijski družbi predstavljal nacionalni ponos, v sodobni Sloveniji pogosto ostaja nadomestek za manjkajočo transparentno knjigotrško mrežo.
/…/