Miljana Cunta
Branje leposlovja: radost in napor
Ko mi je bilo petnajst let, mi je v roke prišla pesem. Ni bila prva, ki mi je prinesla veselje, bila pa je prva, ki me je prevzela. Tako se je glasila:
Od kroženja po kletki utesnjeni
njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.
Okorna hoja, polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena stoji.
Le včasih tiho vzdigne se zavesa
zenic. Pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napeti mir telesa –
in potemni, ko pride do srca.
Danes bi o tej pesmi lahko povedala marsikaj. Govorila bi o podobi živali, ki nemočna kroži po kletki in svet opazuje skozi goste rešetke. Izpostavila bi lenobni ritem, ki zrcali počasnost njenega gibanja. Poudarila bi dvoumnost simbolike, ki z opisovanjem ujetosti poudarja hrepenenje po prostosti, in razmišljala, kako pesemska oblika treh štirivrstičnic združuje mnoštvo asociacij v kompleksno, a kompaktno celoto.
A takrat, ko mi je ta pesem prišla v roke prvič, vseh teh besed ni bilo. Pravzaprav takrat ni bilo nobenih besed, ki bi pojasnile vznemirjenje. Pesem je nerazčlenjena zaživela v meni kot čudež. Kot nekaj novega in presenetljivega, za kar se je zdelo, da prihaja iz nekega drugega sveta, ki ga dotlej še nisem poznala in ki sem ga nenadoma želela spoznati.
Vse od takrat pesem raste z mano. Čeprav je vedno ista, imam občutek, da je je vse več. V različnih obdobjih življenja v njej razbiram drugačne poudarke in ji podtikam bolj ali manj samovoljne interpretacije. Včasih verzi priplavajo pred oči, da z lepoto zapolnijo dolgčas rutine, kdaj pojasnijo dotlej neznano razpoloženje, ki se prebudi v duši in išče izraz. Z leti je postala ena izmed mnogih, ki so me prav tako prevzele, pa tudi takih, ki sem jih prebrala samo enkrat in nanje v hipu pozabila. A te prve izkušnje nisem želela pozabiti. Zavestno se k njej vračam kot k dragocenosti, ki me vrača k začetkom – odraščanja, spoznavanja in k začetkom branja. Pesem Panter Rainerja Marie Rilkeja, ki jo je v slovenščini poustvaril Kajetan Kovič, je postala ključ, ki mi je odklenil vrata v svet knjig. Svet, ki se dotlej ni mogel kosati z igrami na prostem in druženjem s prijatelji, je postal nenadoma enako nujen in neodložljiv.
*
Od takrat je minilo štiriintrideset let. Vsa ta leta si eno za drugim sledijo v drobnem zvezku, v katerega si beležim prebrane knjige: ime in priimek avtorice ali avtorja, naslov in sem pa tja stavek ali dva kot hipni odziv na prebrano. V njem so knjige, ki sem jih brala kot šolsko ali študijsko dolžnost, vse, ki sem jih uredila ali prevedla, in tiste, ki sem jih prebrala iz golega veselja – po priporočilu prijateljev, po nasvetu poznavalcev, s seznama takih ali drugačnih nagrad, po srečnem naključju. Poezija, romani, esejistika, stvarna literatura; izvirna dela in prevodi; pravkar izšla in stoletja stara. Najljubše knjige s tega seznama so pristale na knjižni polici, najbolj nujne pa se izmenjujejo na nočni omarici.
Vzporedno s seznamom prebranih vsa ta leta raste tudi seznam še neprebranih del. Ta je bil že ob nastanku dolg, zdaj pa se iz leta v leto še podaljšuje. Na njem so klasiki, s katerimi bi morala opraviti že med študijem, sveže izdana dela, ki so deležna pozornosti strokovne javnosti, novi naslovi mojih najljubših avtorjev, vse tiste opevane knjige, ki jih ne bi smeli zamuditi … Če ob seznamu prebranih knjig čutim ponos, me ta druga evidenca spravlja v obup. V moji glavi prebudi predstavo gore potiskanih strani, ki z vsakim dnem sega višje proti nebu. Berem premalo in prepočasi, zaradi nezainteresiranosti za branje v otroštvu sem v nepopravljivi zamudi, branje iste knjige večkrat ne doprinese k uspehu, zaradi obdobij, ko od prenasičenosti z besedami ne preberem ničesar, izgubljam dragocen čas. Spomin na prebrano je včasih tako meglen, da se sprašujem o smislu vlaganja energije v to zamudno dejavnost. Vse bolj jasno postaja, da so možnosti, da bodo neprebrane knjige kdaj v mojem zvezku prebranih del, zanemarljive.
A bolj kot razočaranje ob neprebranih knjigah me zaskrbi moja vnema. Ko z nelagodjem primerjam oba seznama, se vse bolj jasno zavedam, da sem se ujela v zanko sodobnega časa. Časa, ki se je v zadnjih treh desetletjih močno spremenil. Pravijo, da spremembe nikoli niso bile tako hitre, nepredvidljive in daljnosežne. Vsak dan nas prebudijo v novo stvarnost, ki od nas zahteva sposobnost prilagajanja in vzdržljivost. Vrednote napredka, izobilja in učinkovitosti z nekakšno nonšalantnostjo usmerjajo naše korake skozi dan. Tako premočrtno in samoumevno, da na koncu dneva pozabimo na dolgo senco, ki se vije za njimi in vleče naša telesa k tlom.
Ko se ponašamo s tehnološkim napredkom, prezremo osamljenost in stisko, ki potujeta skupaj z njim. Ko se hvalimo z izobiljem, spregledamo, da je – z besedami mehiškega pesnika Octavia Paza – »obilje pogosto zavajajoče […], ustvarja lažne potrebe in ne zadovoljuje temeljnih«. Ko s stopnjevanjem učinkovitosti prehitevamo čas, pristajamo na nižjo kakovost izdelkov in izčrpanost.
»Površina namesto globine, hitrost namesto premisleka, zaporedje namesto analize, brskanje namesto poglobitve, komunikacija namesto izražanja, večopravilnost namesto specializacije, užitek namesto napora.« Tako je novo stvarnost zahodnega sveta povzel italijanski pisatelj Alessandro Baricco v zbirki esejev z naslovom Barbari.
Na videz nepovezane simptome, ki jih navaja Baricco, povezuje skupen vzgib. S pritrjevanjem novim vrednotam napredka, obilja in učinkovitosti stavimo na prav določeno predstavo o resničnosti, ki slavi njeno snovno, materialno plat. Ko se osredotočamo nanje, pa spregledamo krajine našega obstoja, kjer veljajo drugačni zakoni. Otroštvo in starost, ustvarjalnost in mišljenje, sanje in sanjarije so samo nekateri od obrazov duše, ki biva onkraj robov aktivnega obstoja v pasivnosti kontemplacije. V njenih krajih čas teče drugače, počasi in razpršeno, v vse smeri: naprej v upanje, nazaj v spomine, navzdol v slutnje in navzgor v vesolje možnosti. V te kraje ne vstopamo s stopnjevanjem učinkovitosti, pač pa z upočasnjevanjem, s premišljevanjem, s prisluškovanjem, z domišljijo. Besede, ki zorijo v njih, hranijo najgloblje potrebe in najtišje želje. Po lepoti, smislu in možnostih.
Kar spregledamo, pa ne neha obstajati. Še vedno in še bolj hlasta za pristno izpolnitvijo, le da se ob njeni trajni in boleči odsotnosti naposled zadovolji z nadomestki. Ti veliko obljubljajo, a malo dajo, za seboj pa puščajo lakoto in razdejanje – v odnosih in v človekovi intimi.
*
V svetu, ki stavi na napredek, izobilje in učinkovitost, živijo tudi knjige. Preživele so. Z veseljem ugotavljamo, da so še z nami. Na svoj tihi način vztrajajo in se prilagajajo. Stopajo v korak s časom, izkoriščajo priložnosti, ki jih nudi sodobna tehnologija, zrcalijo izzive vsakdanjika in se nanje odzivajo. Kljub zahtevnim razmeram na slovenskem knjižnem trgu vsako leto izdamo več tisoč knjig, ki so dostopne tudi v odličnem sistemu javnih knjižnic. Številne uspešne in dragocene kampanje, akcije, projekti in pobude na področju bralne kulture, novi in tisti z dolgoletno tradicijo, govorijo v prid visoki ozaveščenosti o pomenu branja pri nas v vseh obdobjih življenja. Zanje skrbijo ustanove na državni in občinski ravni, nevladne organizacije, neformalna združenja, založbe, knjižnice, knjigarne, predvsem pa navdihnjeni posamezniki, ki motivacijo pogosto črpajo iz lastne pozitivne bralske izkušnje.
Vzporedno z dogajanjem na terenu se vrstijo tudi študije o pomenu branja. Čeprav teoretiki branja poudarjajo omejitve znanstvenih kazalnikov in metodologij pri proučevanju bralskih kompetenc, svoje izsledke redno nadgrajujejo. Blagodejni učinki branja so nedvoumni.
Branje, posebej branje leposlovja, krepi kognitivne funkcije, sposobnost strukturiranega mišljenja in interpretacije, bogati besedišče in pomaga pri artikulaciji čustev, prispeva k razgledanosti, spodbuja radovednost, izboljša koncentracijo, osredotoča pozornost, umiri um; razvija smisel za kompozicijo, za skladnost oblike z vsebino, neguje občutek za lepo. Ko nas spodbuja k vživljanju v nam neznane položaje, bogati naše predstavne zmožnosti; ko nas sooča z izkušnjo življenja na robu, ustvarja pogoje za sočuten odziv v realnem svetu; ko nas pritegne z razreševanjem medosebnih zapletov, razvija socialne veščine. Ponudi nam možnost, da zagonetno situacijo vidimo skozi raznotere perspektive in v odnosu do nje pretehtamo lasten sistem vrednot. Ko prebrana knjiga postane izhodišče za razpravo, nas vzgaja za poslušanje in dialog. Bolj kot je knjiga zahtevna in večplastna, občutnejši so njeni blagodejni učinki, kar je izpostavil tudi Manifest o poglobljenem branju, ki ga je ob gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 podpisalo več strokovnjakov z mednarodnega področja.
Ob vseh spodbudah za branje in ob opozarjanju na njegove pozitivne učinke pa težko spregledamo, da se v govor o pomenu knjig, tako v znanstvenem diskurzu kot v javnem življenju, rad prikrade priokus apologije. Nizanje vedno novih dokazov, da bi upravičili njihov obstoj, snovanje domiselnih akcij, da bi si zanj izborili čas, gorečnost manjšine, da bi predramila otopelo večino – vse to lahko razumemo tudi kot zagovor knjige, njeno obrambo v odnosu do vsega, kar izrecno ali z namigi spodkopava njeno vrednost.
Kdor se je kdaj srečal s knjigo v samoti, v intimnem bralskem aktu, ve, kako težko je izkušnji branja določiti uporabno vrednost. Včasih se ta odstre čez čas, včasih pa postopoma in nevidno mehča povrhnjico priučenega, da se vanjo naselijo novi pomeni, subtilni miselni pregibi, sveži pogledi, ki bogatijo naš svet. V dobi, ki išče takojšnje učinke in otipljive rezultate, je zato samoumevnost branja postavljena pod vprašaj. Knjige so se znašle v sebi tujem svetu, v katerem se njihova vrednost meri s tujimi vatli.
Ko knjige, te kraljice brezčasja stopajo s prestola in se uklanjajo zahtevam storilnostno naravnanega časa, izgubljajo svoje dostojanstvo. Vejo, da bi lahko ponudile veliko več, če bi lahko spregovorile v svojem jeziku. Tako pa samo posnemajo na hitro priučeno govorico dosežkov in ciljev ter v zameno za dar, ki ga ponujajo, dobijo zadovoljstvo namesto prevzetosti in dopuščanje namesto hvaležnosti.
*
Kmalu po srečanju z Rilkejevim Panterjem sem doživela streznitev. V knjižnici, kamor sem se prvič podala po svoji volji, so me pričakale gosto popisane strani, nerazumljive besede, neznana občutja, nerazvidne misli, svet, ki je bil velik in tuj. Če sem se kljub zadržkom podala na pot branja, so bili potrebni dnevi, tedni, včasih meseci, da sem prebrodila deročo reko besed in prišla na drugi breg. In tudi takrat z več vprašanji kot odgovori. Iz tistega časa je pregovor v zvezku prebranih knjig, ki sem ga odkrila po naključju in se ga oklenila kot brodolomec, ki ga je prevelika vnema odvrgla na samotni otok: »Napor branja se premaguje z branjem.« Zvenel je prepričljivo in smiselno, zato sem ga sprejela kot smerokaz na neznanem terenu, na katerem sem se znašla pred goro neprebranih knjig in na pragu odraslosti.
Branje je ob radosti tudi napor. Branje je najprej napor, da lahko postane radost.
Branje je najprej napor misli. Meta Grosman v Zagovoru branja to dejavnost opredeli kot »eno izmed najbolj kompleksnih oblik človekovega družbenega obnašanja«. Branje, posebej branje leposlovja, je, »zapleten večstopenjski proces, ki poteka od začetnega zaznavanja, v katerem bralec iz grafičnih elementov kroga in premice, ki sestavljajo vse črke abecede, razbira besede in povedi ter z njihovim medsebojnim povezovanjem ‘proizvaja’ ali ‘tvori’ razumljiv pomen, ki ga psihologi opisujejo kot mentalno predstavitev besedila, besediloslovci in literarni teoretiki pa kot besedilni svet«. Ko opozori na pomen dejavne vloge bralca kot soustvarjalca pomena, se avtorica opre na številne teoretike in proučevalce branja. Po njihovem bralec zapolnjuje prazne lise v besedilu, pri tem pa se opira na lastne izkušnje, predstave, čustva in občutke, na lastno védenje o zunajliterarni resničnosti. Branj je toliko, kolikor je bralcev, saj vsakdo vstopa v besedilo na svoj način in ga dejavno soustvarja kot neponovljiv posameznik. Glede na vse raznovrstne in vzajemno prepletajoče se vidike bralnega procesa je nemogoče do podrobnosti obvladati celoto nekega leposlovnega dela brez znatnega napora, posebej če upoštevamo, da mora bralec, kot zapiše avtorica, »v končno interpretacijo vključiti vse sestavine besedila«. Številni zapleti, motnje in ovire pri branju po njenem le še potrjujejo, kako zelo kompleksna je ta dejavnost; koliko miselnih operacij je potrebnih, da prebrano razumemo.
Nadalje je branje napor domišljije. Izpostavi nas nameram in vzgibom, ki so nam tuji, razpoloženju, ki ga še ne poznamo, dilemam, ki na nas morda čakajo v nedoločeni prihodnosti. Izzove nas, da predpostavimo resničnost, ki še ni del našega realnega izkustva, in vanjo vstopimo po poteh imaginacije. Romantični pesnik Samuel Taylor Coleridge je v zvezi s tem razvil izraz »začasna opustitev dvoma« (suspension of disbelief). Ta nam po njegovem omogoči, da med branjem za hip opustimo sodbe in vnaprejšnja prepričanja ter se prepustimo fiktivnemu svetu, kot da je resničen. To je pogoj, da razvijemo »poetično zaupanje« (poetic faith) v literarno delo. Coleridge je svojo teorijo razvil v povezavi z nadnaravnimi pojavi v književnosti, a je ta pozneje prešla v širšo rabo. Ameriški psiholog Norman N. Holland je predstavil nevroznanstveno teorijo o začasni opustitvi dvoma. Ko se prepustimo fikciji, naši možgani, nevrološko gledano, preidejo v zaznavni način delovanja in se manj intenzivno ukvarjajo z ukrepanjem ali načrtovanjem ukrepanja; »poetično zaupanje« se izkaže za povsem samoumevno, prostovoljno dejanje, ki ga podpira vrednost pripovedi, v katero se vključimo. Coleridgeev izraz je bil pozneje deležen tudi kritik, češ da ukinja nujno potrebno distanco do imaginarnega sveta, ki je pogoj za psihološko varno vstopanje v izmišljene svetove, a v osnovi ostaja uporaben opis napora domišljije, ki je potreben, da z razumevanjem fiktivnega sveta in predpostavljanjem njegove verjetnosti širimo polje razumevanja in čutenja.
In končno – branje je napor duha. Ko je v moje mlado življenje vstopil Rilkejev Panter, to ni bila samo lepa bralska izkušnja, pač pa tudi preizkusni kamen za misel enega osrednjih pesnikov 20. stoletja Thomasa Stearnsa Eliota, ki je zapisal, da nas velika poezija nagovori, še preden jo zares razumemo. S tem spoznanjem Eliot odpira vrata dojemanju poezije in s tem vse besedne umetnosti kot globoko osebne izkušnje, v katerih se srečata razum in srce. Ko govori o razumevanju, Eliot meri na konceptualno védenje, ki temelji na idejah in pojmih, z nagovarjanjem, ki ga je sposobna poezija, pa nakazuje na predbesedno, intuitivno sporazumevanje in spoznavanje.
Prvo srečanje z umetniškim besedilom je vselej najprej táko – predbesedno in intuitivno. Preden ga razčlenimo, ga najprej doživimo. In najlepše je, ko ga doživimo brez napotkov in usmeritev, celo brez predhodnega poznavanja avtorja, njegovih namer in njegovega časa, kajti pomembno umetniško delo je vedno večje od avtorjeve namere in duha časa, v katerem je nastalo. Je živo izkustvo, ki je našlo sebi lasten, edinstven jezikovni izraz. Ko vanj kot v svežo vodo zaplavamo sami in pustimo, da pomeni in asociacije držijo telo na gladini, o njem izvemo največ. Takrat v njem razberemo natanko tisto, kar v danem trenutku osebne zgodovine zmoremo, znamo in potrebujemo. Knjiga postane priložnost za globoko oseben pogovor s samim seboj. Veliki argentinski pisatelj in ljubitelj knjig Jorge Luis Borges je dal svojim učencem pomemben nasvet: »Najbolj pomembno je brati, stopiti v neposreden stik z literaturo, potopiti se v živo besedilo, ki je pred nami, ne pa zapičiti se v kritične ideje in komentarje.« Bralska izkušnja, o kateri govori Borges, bo intuitivna, predkonceptualna in duhovna. Izkusili jo bomo, še preden bomo vse razumeli. Bo osebna, zavezujoča, sproščujoča in zapomnljiva, ker se bo dotaknila tistega v nas, kar živi pod povrhnjico videza kot naš najbolj avtentičen, skrivnosten in obnavljajoč se izvor. Analiza, ki bo sledila takemu doživetju, bo prepričljiva, ker bo v sheme uma pripustila sok živega izkustva.
Branje je napor misli, domišljije in duha, kot je vse to tudi pisanje. Da zapisano preživi kot živa priča izkustva, je potrebna veščina vrvohodstva med različnimi ravnmi doživljanja, mišljenja in ubesedovanja; da se v obliki razodene vsebina, je potrebna prava mera in vsak napačen korak lahko pomeni zdrs v nerazumljivo, ceneno in pogrešljivo. Razvrednotenje napora pisanja se danes kaže na številne načine. Eden od teh je povzdigovanje umetne inteligence, pri čemer pozabljamo, da umetnointeligenčni sistemi odkrivajo vzorce iz velike količine podatkov, ki jih je z naporom uma in zanosom domišljije ustvaril človek v tisočletjih svojega obstoja.
Opuščanje predstave o branju kot naporu ni naključno. Iz želje, da bi branje približali pričakovanjem preobremenjenih posameznikov, lahkotnosti, ki jo obljubljajo nove tehnologije, hitrosti, na katero nas naravnava sodobna družba, ta neljubi vidik pogosto utišamo. Ga omilimo, zmehčamo, prilagodimo, podobno kot prilagajamo, milimo, mehčamo vsakršen napor, ki ga ne moremo izmeriti, uporabiti in unovčiti. Ob misli na vse šibkejšo koncentracijo, vse trdovratnejše motnje pozornosti, vse več kradljivcev časa, šibko samorefleksijo, tesnobo ob soočenju s samoto, kar opažamo pri celotni populaciji, se nam napor vse bolj prikazuje kot nemogoč podvig in ovira na poti do branja kot radostnega udejstvovanja.
Dilema, kako daleč lahko gremo v prilagajanju zahtevam časa, je povezana z vprašanjem, kakšne bodo knjige prihodnosti in kakšni bodo njihove bralke in bralci? Bodo prve še ponudile hrano za najgloblje potrebe in najtišje želje ali bodo samo bolj ali manj uspešen odraz in obraz vse bolj plitve, poenostavljene, prilagojene realnosti? Bodo drugi še popotniki v svet neznanega, sposobni napora mišljenja, domišljije in duha, ali bodo v knjigah iskali zgolj potrditve prikrojenih, poenostavljenih, poznanih pogledov na svet?
*
»Veliko besed imamo za našo sijajno novo tehnologijo, kaj pa besede za stvari srca, za notranji kozmos?« Tako se sprašuje pesnica Kathleen Raine v eseju iz leta 1976, ki je s pojavom družabnih omrežij in umetne inteligence le še bolj aktualen. Tako nadaljuje: »Pozabili smo, da obstaja ‘znanje’ o nevidnih svetovih […]; znanje, ki ni nič manj natančno kot znanstveno znanje o svetu narave. Medtem ko torej dobro vemo, da moramo, če hočemo postati matematik ali kemik, proučevati zakone matematike ali kemije, smo pozabili, da obstaja znanje, ki je lastno duši.«
Kathleen Raine govori o krajini notrišnjega. Ta se razprostira v vsakem izmed nas. Je izvor občutkov, čustev, spominov, slutenj, vizij, pa tudi strahov in travm. Temeljni zapis, ki ga nosimo v sebi.
V krajino notranjega vstopamo skozi mnoga vrata: med sprehodom skozi gozd, ki utiša klepetavi um, na potovanju, ko se osvobodimo primeža rutine, v svetišču, v katerem se prepoznamo kot del večje celote, v pogovorih z ljudmi, ki vidijo onkraj očitnega v skrite možnosti, ki jih hranimo v sebi. Ob vsakem srečanju s tem zapisom občutimo sebe kot neponovljivo in nedoumljivo celoto, ki se nam razodeva po koščkih, v vsakem obdobju življenja drugače. A ko skušamo to samodoživljanje zajeti v besede, se nam izmuzne kot mavrica, ki jo zaman lovimo v pest.
Eden od načinov, kako osvetljujemo pokrajino notrišnjega, je tudi književnost. »Ko beremo dobre knjige, odkrijemo nerazložljivo prostranost duše in globino osebnega razvoja,« zapiše filozof Glenn Hughes. Z literaturo spoznavamo negotovost mladih zaljubljencev, užaljenost razdedinjenih hčera, zanos zasanjanih vitezov, dvoličnost zapriseženih človekoljubov, potujemo od pekla do nebes in se soočamo s skušnjavami, ki jih za nas hrani morje; smo na poti v obljubljeno deželo, se vračamo v požgani dom in razkrivamo grenko-sladki okus prijateljstva. Spoznavamo protislovja in dvoumnosti, stisko in strasti. »Morda je bila prav zato poezija eden ključnih predmetov kurikuluma v stari Grčiji,« razmišlja Octavio Paz in nadaljuje: »Pesniki so pomagali spoznati strasti in s tem tudi sebe: zavist, spolnost, krutost, hinavščino – skratka, vso kompleksnost človeške duše.«
Z oživljanjem zapisane besede v velikem umetniškem delu v nas zavibrira tisto najgloblje, ki diha enako resnično in živo kot fizično vesolje z materialnimi zakonitostmi. Kar kliče k občutenju, razumevanju in umestitvi v naš subjektivni svet.
Način, kako književnost osvetljuje globine človekove intime in strukturo družbene resničnosti, je edinstven. O tem pristopu je Borges povedal: »Spomnite se, kaj je rekel Emerson: argumenti ne prepričajo nikogar. Ne prepričajo nikogar, ker so podani kot argumenti. Nato si jih ogledamo, pretehtamo in jih zavrnemo. Ko pa je nekaj samo povedano [ali pokazano] ali – še bolje – ko se na nekaj zgolj namigne, nastane v naši domišljiji neke vrste gostoljubje. Pripravljeni smo to sprejeti.« Najboljše leposlovje je po njegovem tak gostoljuben kraj. Z močjo aluzij, simbolov, metafor, pa tudi z zvočno-ritmično kuliso jezika ne predava, ne daje napotkov, pač pa pokaže, odstira, namiguje, uprizarja, daje občutiti in vabi v dialog. V tem se leposlovje razlikuje tudi od danes priljubljenih priročnikov. Čeprav nam zaradi pomenske odprtosti morda zamaje tla pod nogami, nas tudi spodbuja, da na teh tleh, lastnih tleh obstanemo. Ne ponuja nam hitrih odgovorov, ki so jih obrodile drugačne življenjske izkušnje, ampak nam daje priložnost, da v polnosti začutimo lastna vprašanja.
Dobra knjiga nas vodi na odprto. Ko ob naporu misli, domišljije in duha dešifriramo označevalce na papirju, opustimo dvom in se potopimo pod gladino vidnega, nas pričaka večji svet. Napor branja ni napor kopičenja nepreglednih količin podatkov in informacij, ki prežijo na nas iz učbenikov, medijskega sveta in s svetovnega spleta. Gre za napor, ki je usmerjen v razumevanje in interpretacijo, selekcijo in strukturiranje, v razvijanje sposobnosti orientacije v novih okoliščinah in učenje ravnotežja – med mišljenjem in čutenjem, med analizo in sintezo, med jaz in ti. To je napor, ki je prisoten v popku, ko se razpoči v cvet. Napor rasti, ki nas povede na kraje, od koder so najlepši razgledi, in ki odpira, kot se je izrazil Glenn Hughes, »možnost polnejšega bivanja v bogatejšem svetu«. Napor branja je plemeniti napor, ki nas uvaja v napor bivanja; v njegovo zapletenost, minljivost in neredko tragičnost.
*
V praksi je težko. Psihiatrinja dr. Breda Jelen Sobočan je v članku ob dnevu duševnih bolezni izpostavila korelacijo med slednjimi in vrednotami, ki vladajo v današnji družbi. »Skrajno tekmovalno okolje, izrazit egocentrizem, vsesplošna neprijaznost in nezaupanje, pomanjkanje skupne vizije, pomanjkanje prosocialnega in socialnega mišljenja, vedenja, načrtovanja, ki je do konca preželo vsakogar in vse v naši maloštevilni in relativno mladi državi, je v škodo vsakega posameznika, od najmlajšega do najstarejšega.«
V takih okoliščinah, ki zahtevajo naš aktivni odziv in takojšnje ukrepanje, se zdi branje skrivanje glave v pesek. Zapravljanje dragocenega časa. A prav branje nas uči, da so izvori vedenja in delovanja v mišljenju. Šele ko smo v dialogu sami s seboj in z velikimi ustvarjalkami in ustvarjalci človeštva, se lahko rodi nova misel, razvije drugačna vizija, porodi resnična alternativa.
Kdaj smo torej bolj kot danes, v času samot in stisk, utrujenosti in izpraznjenosti, neizprosnih prangerjev in instant nasvetov, potrebovali knjige? Kdaj smo bolj kot danes potrebovali globino namesto površine, premislek namesto hitrosti, analizo namesto zaporedja, poglobitev namesto brskanja, izražanje namesto komunikacije, napor namesto užitka? Kdaj smo bolj kot danes potrebovali posameznike, ki so sposobni obrata vase? Ki niso najglasnejši, pač pa najbolj preudarni, ki vidijo širšo sliko in razberejo tudi njene podrobnosti, ki razumejo dejanja, a tudi vzgibe v ozadju, ki vzdržijo kompleksnost problema, ne da bi ga poenostavljali, grobosti pa se zoperstavijo artikulirano in z dostojanstvom.
Vzgajati za potrpežljivost in napor branja pomeni vzgajati celega človeka – takega, ki bo deloval iz ravnotežja med mišljenjem in čutenjem in ki bo razumel tudi to, kar je nemerljivo in pogledu nedosegljivo, a vseeno obstaja kot tiha krajina znotraj vsakogar izmed nas. Zato branje ni samo za introvertirane otroke, bodoče intelektualce, sanjave samotarje, pač pa samoumevna, vseživljenjska, formativna dejavnost in vrednota slehernika v civiliziranem svetu. Je pokazatelj razgledanosti, usposobljenosti in kultiviranosti, še posebej pri ljudeh na visokih položajih, o katerih običajno vemo vse, le tega, katere knjige berejo, ne. Človek, ki bere, tudi v skupni prostor vstopa drugače.
*
Z Rilkejevim Panterjem se je zame zasvetila zavest o lepoti in globini človeškega srca, v katerem prebiva veliko stvari. Bila je zrno, o katerem je William Blake zapisal, da v njem prebiva ves svet, veliko bolj prostran od tega, ki ga kot družba živimo danes, a ki je vedno, tudi danes, navzoč kot možnost v človekovi notranjosti.
Prav Rilke je bil tisti, ki je v odgovoru na pismo mladega pesnika, ki ga je prosil za nasvet glede pisanja, predlagal branje. »Živite nekaj časa v knjigah, učite se iz njih, kar se vam bo zdelo vredno učenja, a predvsem jih imejte radi. Za to ljubezen boste tisoč in tisočkrat poplačani, naj Vas v življenju doleti že kar koli, tekla bo, o tem sem prepričan, skozi tkivo Vaše rasti kot ena najpomembnejših niti med vsemi nitmi izkušenj, razočaranj in radosti.« Nasvet mlademu pesniku je nasvet vsakomur izmed nas. Čas, ki ga namenimo branju dobrih knjig, nikoli ni vržen stran. Čeprav bi lahko počeli kaj lahkotnejšega in manj zamudnega, bolj družabnega in lažje objavljivega, čeprav naši seznami prebranih del ne dosegajo pričakovanj in se nam zdi, da se nam zgodba ali pesem izmika, je dobra knjiga vredna vsakega napora.
Če je napisana z ljubeznijo in veščino, iz navdiha in uvida, bo prebudila v nas sprašujočega in razmišljujočega duha. Ob njej se bomo počutili manj sami, čeprav se bomo znašli sredi večjega sveta. In ko bomo tako knjigo odložili, bomo imeli nerazložljiv občutek, da se je s prostorom razširil tudi čas.
Če bodo dragocene pobude za spodbujanje bralne kulture v vsake roke – še čisto drobne in nerodne, mlade in zvedave, odraščajoče in hlastave, odrasle in iščoče, starejše in krhke – prinesle eno samo knjigo, eno samo pesem, ki bo predramila um in razvnela srce, so naša prizadevanja smiselna. Beseda, ki poteši najtišje želje in najgloblje potrebe – po lepoti, smislu in možnostih –, bo gotovo še kdaj v prihodnje odklenila tisočletno knjižnico človeštva. Spoznavanje z njeno pomočjo bo počasnejše, a temeljito, radostno in dolgoživo.
Dovolite, da zato svoje razmišljanje sklenem tako, kot sem ga začela, s pesmijo. Napisal jo je priljubljen slovenski pisatelj in pesnik Feri Lainšček, njen naslov pa je Čas.
Kaj vemo o času? Da gre in mineva.
Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni.
Nam gleda na ure, ne mara zamude
in teče prehitro, ko skupaj smo srečni.
Najboljši od časov so časi svobodni,
najlepši pa čas, ki porabiš ga zase.
Lahko ga po svoje deliš in sestaviš,
lahko le skomigneš pa rečeš: ne da se.
Zato si želimo več prostega časa.
Več časa za sanje, za ždenje, cartánje,
za urice, polne prijetne bližine,
in tihe trenutke za samost in branje.
Želimo si čas za otroško veselje,
za družbo, za igro, za noro zabavo,
za možnost, da včasih res gremo po svoje
in polni nemira se zleknemo v travo.
Vse želje so skupne in tudi posebne.
Vsak nosi kaj v srcu, kar drugi ne čuti.
Življenje je čudež in vse je mogoče,
ko ptica mladosti razpira peruti.
Naj bo branje kot napor in branje kot radost naš način, da si povrnemo čas za vse tisto, kar nas dela ljudi.
Citirana dela
Rainer Maria Rilke: Pesmi, Mladinska knjiga, 1968, prev. Kajetan Kovič.
Octavio Paz: La otra voz, Biblioteca breve, 1990, prev. M. C.
Alessandro Barrico: I barbari. Saggio sulla mutazione, Feltrinelli Editore, 2008, prev. M. C.
Meta Grosman: Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju, Sophia, 2004.
Jorge Louis Borges: Borges Oral, Bruguera, 1980, prev. M. C.
Kathleen Raine: The Wondrous Pattern: Essays on Poetry and Poets, Counterpoint, 2017, prev. M. C.
Glenn Hughes: Lepše vprašanje, KUD Logos, 2024, prev. M. C.
Breda Jelen Sobočan: Bolna je družba, ne vi, https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/bolna-je-druzba-ne-vi
Rainer Maria Rilke: Pisma mlademu pesniku, Pisma mladi ženi, Študentska založba, 2006, prev. Kajetan Kovič.
Feri Lainšček: Sanje so večne, Cankarjeva založba, 2025.
Besedilo je nastalo v sklopu Kulturnega bazarja in je bilo prvič predstavljeno na predavanju 21. 11. 2025 v Novi Gorici.