Spodbuda za razmislek o vlogi in pomenu jezika in v njem utemeljene kulture za ohranitev slovanske skupnosti na širšem območju poselitve območja poznejših slovenskih dežel ter za postopno oblikovanje najprej kulturne in nato še narodne zavesti (in državotvornosti) Slovencev in za slovensko nacijo po osamosvojitvi Slovenije je vsakoletno nekajkratno množično in v mnogih primerih papagajsko ponavljanje fraz o zaslugah slovenske kulture za slovenski narod in osamosvojitev Slovenije in zdaj še za obstanek države oziroma nacije. Zlasti v dneh okrog 8. februarja in, malo manj množično, okrog 3. decembra, 31. oktobra ter 8. junija te fraze ponavljamo skoraj vsi, najglasneje seveda politiki, ki si, razumljivo, želijo biti čim večkrat in čim bolje slišani. Skladno s tem je Skupščina RS 21. novembra 1991 ob sprejemanju zakona o državnih praznikih in dela prostih dneh takoj po osamosvojitvi med državne praznike in dela proste dni uvrstila 8. februar kot slovenski kulturni praznik ter, s podobnimi argumenti, še 31. oktober (dan reformacije). Praznovanje 3. decembra, Prešernovega rojstnega dne, in 8. junija, domnevnega rojstnega dne Primoža Trubarja, ki nista dela prosta dneva, se je uveljavilo pozneje in 8. junij je bil tudi umeščen v zakon. Priznati je treba, da je Slovenija po tej plati domala edinstvena. Kot državni praznik praznuje dan nacionalne kulture samo še Japonska, res pa je, da na tak ali drugačen način obeležuje dneve kulture, deloma tudi kot proste dneve, še nekaj držav in nenazadnje OZN, ki 21. maj praznuje kot dan kulturne raznolikosti. Omembo si zaslužijo tudi Surinam, ki 9. oktobra praznuje dan domorodcev in njihove kulture, ter latinskoameriške države, ki so kot proste dneve omogočile dneve karnevala v teh državah. Rusija kot praznika obeležuje dan kulturnih delavcev in dan ruskega jezika.
Slovenska država je potemtakem v poosamosvojitvenem zanosu, ko je bil spomin na prispevek kulture, zlasti na prispevek Društva slovenskih pisateljev v prizadevanju za uvedbo demokracije in osamosvojitev Slovenije, še zelo živ in nesporen, kulturi tudi formalno priznala pomembnost prispevka in spodbud k oblikovanju narodne zavesti ter tako tudi naroda in njegove državotvornosti oziroma volje po uveljavitvi pravice do samoodločbe ali ustanovitve lastne države oziroma ohranitve te države. Po drugi strani pa nas izkušnje zadnjih desetletij in nenazadnje številne izjave bolj ali manj istih politikov ter seveda podjetnikov in predstavnikov drugih interesnih skupin o ključni vlogi in pomenu gospodarstva ali nacionalne politike, morda znanosti in tehnologije ali tudi športa za uspešnost in obstanek države, prepričujejo, da večina te vloge in pomembnosti kulturi in zlasti umetnosti v poosamosvojitvenem času ne pripisuje več enako iskreno in zares. Kot da ta večina meni, da je z osamosvojitvijo »naloga« kulture izpolnjena in da je morda celo moteče, če si kultura še želi prilaščati to vlogo in pomen ali vsaj enakopravnost in enakovrednost z drugimi, že omenjenimi dejavnostmi in pripadajočimi družbenimi podsistemi ali celo zahteva poseben status glede na druge dejavnosti ali družbene podsisteme, privilegirani položaj, kar zadeva financiranje ipd.
Zato se je smiselno vedno znova spraševati, ali so ocene vloge in pomembnosti kulture za razvoj nacionalne zavesti in državotvornosti naroda in za nacijo verodostojne in točne, kako je bilo s tem v preteklosti in kako je zdaj, ko državo imamo in naj bi narod ne bil več ogrožen. So to le izmišljije kulturnikov? Ali, če že je ta ocena utemeljena, ali je res, kot je tudi slišati, (bila) ključnega pomena samo za Slovence in Slovenijo ali velja to tudi za druge narode in države? Opaziti je, da so tudi številni Slovenci skeptični, da te ocene dojemajo bolj kot ljubeznive fraze in praznične poklone kulturi ali morda kot še upravičene sodbe, ki veljajo za preteklost (do osamosvojitve), poslej pa je pomembno zlasti gospodarstvo ali politika, oboje skupaj, morda znanost in tehnologija itd.
Sam menim, da te ocene so pravične in verodostojne. O tem pričajo zgodovinska dejstva, in ne le v slovenskem primeru. Trditev velja tudi za Nemce in Nemčijo, Italijane in Italijo in še za vrsto drugih evropskih narodov in držav; tudi za Norvežane in Norveško, Makedonce in Severno Makedonijo; razen seveda za narode in države, ki so se kot nacionalne države razvile iz fevdalnih držav, na primer Francija, kjer si je močno frankovsko jedro (po letu 840 Zahodno frankovsko cesarstvo) postopoma podredilo in asimiliralo številna druga ljudstva, jezike in kulture.
A ne gre le za kulturo v ožjem pomenu besede; ne samo za umetnosti, kot pogosto razumemo ta pojem, temveč za kulturo v širšem pomenu besede, v prvi vrsti in vključno z jezikom. Jezik je izhodišče! Je polje in humus vse kulture, kolikor koli široko jo razumemo; kajti v jeziku temeljijo in ga hkrati sooblikujejo mitologija, ki jo ustvarja in se z njo (tudi) utemeljuje ljudstvo, običaji in najširše sprejeti pozitivni in negativni predsodki, »nacionalno« specifične posebnosti religioznega čustvovanja in dojemanja sveta (npr. običaji ob cerkvenih praznikih, posebnosti v dojemanju boga, prerokov, svetnikov, obredov ipd.) … Vse posebne značilnosti dejavnosti in odnosov oziroma razmerij med posamezniki in skupinami znotraj skupnosti in skupnosti s širšim okoljem po eni strani izhajajo iz jezika in v njem zamejenih posebnosti dojemanja sveta, značilnih za govorce jezika, a se hkrati tudi spet odražajo v njem in vplivajo na njegov razvoj. In tako se tudi svet, ki ga jezik imenuje, opisuje in omogoča govorcem razumevanje ali vedenje o njem, nenehno spreminja, če tako parafraziramo in interpretiramo Wittgesteina. Je pa najbrž nesporno, da pojmi z načelno istimi pomeni oziroma poimenovanja istih dejstev, pojavov, občutij v različnih jezikih v mnogih primerih izražajo in merijo na deloma različne čustvene in pomenske naboje teh pojmov in različne odnose pripadnikov različnih skupnosti do najpomembnejših vprašanj. Vzemimo poimenovanje območja, kjer živi jezikovna skupnost! Najbrž ni dvoma, da skupine pojmov, kot so domovina, homeland, Heimat ali fatherland, Vaterland, očetnjava in otadžbina ali motherland ter Mutterland, pričajo o razlikah v čustvenem in pomenskem dojemanju tega območja in četudi, zlasti v novejšem času, vsaka skupnost praviloma pozna več različic teh pojmov, je za vsako skupnost ena od njih prvobitna in ima največkrat prednost pred drugimi. Seveda tudi Slovenci poznamo pojem očetnjava, a zdi se, da ima za nas pojem domovina že dolgo prednost, medtem ko besede, s katero bi lahko neposredno prevedli pojem motherland, kljub pomembnosti, ki jo tradicionalno pripisujemo liku matere, (še) nismo uspeli iznajti.
Jezik je (tudi kot vir, humus in spodbujevalec razvoja kulture) v dolgotrajnem procesu razvoja od plemena ali povezave več plemen do naroda najpomembnejši dejavnik in kohezijsko vezivo, o čemer pričata tudi ohranitev in razvoj skupnosti naših prednikov od poselitve sprva precej širšega območja od območja današnje Slovenije, ki pa je ves čas v bistvu osrednje območje, ki so ga predniki najbrž tudi najgosteje poselili, čeprav deloma skupaj z Avari, katerim so, kot kaže, bili do neke mere podrejeni. Gre za zelo dolgo obdobje, dolgo vsaj 1.100 let, če kot končni mejnik vzamemo osamosvojitev Slovenije in Slovencev, pa 1.300 let. V vsem tem času je jezik bil ne edini, vsekakor pa najpomembnejši dejavnik kohezije slovenske skupnosti, kar še zlasti velja za obdobje do reformacije in renesanse, kajti procesi, ki so pripeljali do nastanka naroda in države, so se začeli že pred tem. Prav gotovo, čeprav tedaj še nihče niti ni mogel razmišljati ne o narodu v današnjem pomenu besede in ne o nacionalni državi in četudi sta še vsaj do 9., 10. stoletja bili močna vzgiba zavedanja o skupnosti plemenska identiteta in pripadnost plemenu (skratka manjši, a močno povezani skupnosti), je zaradi jezika gotovo že obstajala tudi zavest o (širši slovansko govoreči) skupnosti, ki jo je sredi 16. stoletja kot tako nagovoril Trubar. Pomemben pogoj za to je bilo dojemanje območja, na katerem skupnost živi, kot tedaj že »naše« očetnjave ali domovine, in tudi že istovetenje očetnjave/domovine z deželami, ki so postopno pridobivale vse bolj izrazito politično identiteto in subjektiviteto, kljub delitvi na fevdalna gospostva, ki so načeloma pripadala vrhovnim fevdalnim gospodom ali vladarjem. Tem bolj to velja še pozneje, že po reformaciji, ko se utrdi zavest o celotnem območju »slovenstva«, razdeljenem na pet, od 19. stoletja celo šest dežel. O narodu in narodni zavesti pa skoraj do konca 18. stoletja še ni mogoče govoriti.
Kako so se torej oblikovale kulturna in pozneje, z več težavami, tudi politična identiteta in zavest od poselitve ozemlja do že glasnih zahtev po uveljavitvi in priznanju slovenskega naroda in prvih zahtev po oblikovanju slovenske države oziroma priznanju državnosti, četudi znotraj širše povezave Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda, nato Avstrije, Avstro-Ogrske in kasneje SHS in Jugoslavije do osamosvojitve 1991?
/…/