Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Upravičeni ste do brezplačne dostave!

Tina Arnuš Pupis: Nad gozdom se nekaj svetlika (Recenzira Sabina Burkeljca)

Ilustrirala Tanja Komadina.
Dob: Miš (Miškolinke), 2022.

 

Tina Arnuš Pupis (1982), pisateljica in socialna pedagoginja, je pisateljsko pot začela leta 2016 na literarnem natečaju Spirala. Že njen prvenec, zbirka kratkih zgodb o živalih Za devetimi drevesi, se je uvrstil med Bele vrane. Pri založbi Miš sta nato luč sveta ugledali še dve njeni knjigi kratkih zgodb o živalih, Na gozdni južini (zlata hruška za leto 2020) ter Nad gozdom se nekaj svetlika; vse tri je ilustrirala Tanja Komadina. Pri isti založbi sta izšli še njeni knjigi Božo in Vili ter Zebra v ogledalu, obe z ilustracijami Marte Bartolj, Celjska Mohorjeva družba pa je letos izdala še knjigo Podganca Franca iz Podklanca, ki jo je ilustrirala Evgenija Jarc Zaletel.

Tina Arnuš Pupis piše na neki način klasično, hkrati pa sodobno in prepoznavno drugače. To, kar pisateljico loči od drugih (mladinskih) pisav, se kaže skozi več elementov njenega pisanja; vtkano je v zgodbe na način, da jih prepoznavamo kot izvirne in zanimive, pritegnejo nas k vnovičnemu branju, zajemamo njihovo sporočilnost, posebno preprostost, toplino, humor, domislice in vragolije, predvsem pa medsebojne odnose, ki gradijo (ali pa podirajo) živalski svet. Gotovo bodo zgodbe o živalih, zbrane v knjigah Za devetimi drevesi, Na gozdni južini ter Nad gozdom se nekaj svetlika, našle svoje mesto tudi pri učiteljih v razredu, saj so na ravno pravšnji način poučne in ponujajo nova spoznanja, hkrati pa ne moralizirajo, so igrive in bralce razbremenjujejo.

Živali so v literaturi (predvsem) za prvo in drugo triletje zelo pogoste glavne literarne osebe – prek njih se namreč zrcalijo človeški medsebojni odnosi, ki bralcem odstirajo značaje ljudi. Mladi bralci se lahko z njimi identificirajo, razumejo tudi interakcije med njimi. Zaradi pogostega pojavljanja in tudi klišejskosti lahko živalske zgodbe marsikdaj  utrjujejo stereotipe in ne prinašajo bistvenih novosti, toda pri  Tini Arnuš Pupis ni tako. Že v prvi knjigi Za devetimi drevesi njene zgodbe prežemajo izvirnost, toplina, poseben optimizem, zelo naklonjen odnos do narave, zdrava poučnost, jezikovna gibkost, pa tudi igrivost (v knjigo Na gozdni južini pisateljica posrečeno vključi tudi narečje in sleng). Izvirnost in aktualizacija se v knjigi Za devetimi drevesi na primer kažeta tudi takole: »Na tej veji je, z glavo navzdol, visel zajec in doživel razsvetljenje. Poizkusite še sami. Zajec vam to izkušnjo toplo priporoča.« V tretjem razredu smo na začetku šolskega leta prebrali zgodbo Lesička se nauči pisati, ki otrokom sporoča, da besede niso zgolj besede, pač pa mnogo več. Z eno samo besedo/črko se lahko rešimo iz jame. Lisica na lastnih napakah spozna, kakšna je razlika med pomahajte in pomagajte, saj ji sprva nihče ne pomaga iz jame, vsi ji le mahajo. Otroci, ki se bodo v tretjem razredu do konca opismenili in usvojili tekočnost branja in razumevanja (literarnega) besedila, so s pomočjo dobrega primera razumeli, kaj pomeni zamenjava ene same črke. Zgodbo so nadgradili še z risanjem luknje, v katero je padla lisička, in jo tako še bolj ponotranjili  ̶  njihov besedno-vizualni spomin na zgodbo je zagotovljen.

V drugo knjigo Na gozdni južini pisateljica bralca vpelje z radiem Gozd 1 – izvemo, da je »zajec vse bolj pogumen, lisička še bolj zvita, a tudi preudarna, sova bolj učena in medvedu je pognalo nekaj sivih dlak«. Zgodbe gozdnih živali se torej smiselno nadaljujejo oziroma nadgrajujejo, čeprav je vsaka tudi zaključena enota, medtem ko je zadnja knjiga Nad gozdom se nekaj svetlika členjena na sedem poglavij s skupno zgodbo. Pisateljica vanjo vpelje še živali, ki pridejo z Gozdnega planeta; te imajo posebna imena (Zvita Li, Hitri Za in Veliki Me), smrčki jim rdeče (in boleče) utripajo . Mlade bralke in bralce ta element izredno pritegne, sprašujejo se, kdo so te vljudne živali (zelo lepo se namreč predstavijo). Medved prišlekom odzdravi: »Pozdravljeni. To je naš gozd. In jaz sem medved, največji medved.« Rdečenosi medved Veliki Me se na to in na druge trditve odziva s preprostim vprašanjem »Zakaj?«, ki na bralce vpliva različno. Meni je najprej deloval humorno, in ko sem brala tretješolcem, so se muzali in čudili. Če se vprašamo, zakaj pravzaprav medved trdi, da je največji in da je to njihov gozd, lahko odgovorimo, da pisateljica bralcu nastavi ogledalo. Gozd je namreč od vseh, da pa je medved največji – no, to je kar (pre)velika samozavest.

Živali z Gozdnega planeta so na skrivni misiji. Iz druženja lisičke in Zvite Li izvemo, da živita na zelo različnih planetih; večino življenja na Gozdnem planetu urejajo zakoni in predpisi, že z obrazci je veliko dela pove Li, lisice, na primer, pa večino dneva nabirajo hrano za prepelice. Lisice na Gozdnem planetu so torej nabiralke, kar je skregano z njihovo naravo – postale so nekdo drug, niso več plenilke. Njihova nrav je torej zatrta. Izkaže se, da na tujem planetu sicer živijo precej lagodno, a so omejeni na predpise in zakone, ki jih oddaljujejo od življenja in od njih samih. Ježem je na primer prepovedano imeti bodice in medved mora obvezno spati od 15. novembra do 15. februarja, »če se medved slučajno zbudi prej, potem mora izpolniti obrazec, ga odnesti sovi in lahko koristi preostanek dni v naslednjem letu. Če spi preveč, je pa naslednje leto v minusu.« Li skoraj ponosno večkrat ponovi, da je vse to le v njihovo dobro.

Tudi v zajčevi družini je postalo zelo pestro: njihov rdečenosi gost Hitri Za ves čas nervozno šviga naokrog in v družino vnaša napeto razpoloženje. Vso noč se prebuja v obupanih vzklikih in v šapah stiska fotografijo prikupnega polha. Veliki Me, ki s svojim vedno istim vprašanjem »Zakaj?« v bralcih sproža ugibanja, čudenje, v medvedjo družino prav tako kot preostali prebivalci z drugega planeta vnaša nemir. Njegov nenehni »Zakaj?« nima prav veliko opraviti s komunikacijo v sedanjosti, ampak je povezan z nečim, kar se je medvedu zgodilo v preteklosti, je pravzaprav izraz bolečine. Očitno so živali z Gozdnega planeta doživele neko travmatično stvar, ki jim ne pusti živeti in dihati v sedanjosti. Velikega Meja nazadnje peljejo k sovi, češ da bo ona že vedela, kako in kaj. A tudi sovi se nazadnje povesi kljun in Meja označil za »brezupen primer«. Pisateljica zelo dobro napne pripovedni lok, zdi se, da se ves čas zaveda prisotnosti mladega bralca, ki ga mora dovolj motivirati, da bo sledil zgodbi in si želel brati naprej.

V poglavju, podnaslovljenem Resnica skazica, se vse živali zberejo pri lisički: »No, sedaj pa že izkašljaj tisto vašo skrivnost in nehaj tarnati. Saj te bo drugače še požrlo …« Skrivnosti, travmatična doživetja/občutja je zares treba izreči, podeliti, jih nasloviti, da se sploh lahko začnejo reševati. Mentorji branja se na tem mestu lahko z otroki pogovorimo, kaj pomeni, da spregovorimo o lastnih težavah. In zvita Li pove zgodbo prebivalcev Gozdnega planeta … Poseben razlog tiči za njihovimi rdečimi smrčki, presenetljivo pa se Li zaveda, da je tisti, ki nasilje opazuje, enako odgovoren in sokriv, saj ni naredil nič, da bi ga preprečil. Tudi to je izhodišče za pomemben in gotovo potreben pogovor z mladimi.

Zanimivo je tudi zadnje poglavje V pričakovanju pomladi (ali medvedovo razsvetljenje). Medved se zbudi iz zimskega spanja mokrih lic in hiti preverit, kako so jazbec, jež in polh. Vsi se čudijo, od kod njegova skrb – je medved obiskovalce z Gozdnega planeta le sanjal? Pravzaprav pa to ni tako pomembno – pomembno je, da cenimo življenje, kot je. Medvedu se namreč gole drevesne krošnje naenkrat zazdijo čudovite in morda je, kot pravi pisateljica, le našel odgovor na tisti neskončni »Zakaj?«.

Ilustratorka Tanja Komadina je vse tri knjige ilustrirala v jesenskih barvah, ki zažarijo kot pisano jesensko listje (oranžna, zelena in rjava naslovnica). Radovedne oči mladih bralcev bodo srkale toplino krasnih podob, ki bodo skupaj s pripovedjo Tine Arnuš Pupis ogrele srce in dušo tudi starejšim.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart