Ilustriral Miha Hančič.
Dob: Miš, 2022.
V svoji najnovejši knjigi za otroke z naslovom Štirinajst o treh pisatelj v svojem značilnem hudomušnem, včasih zbadljivem, predvsem pa poučnem tonu niza kratke pripovedi o dogodivščinah treh prijateljev. Nekoliko zagoneten naslov ima čisto preprosto razlago. Knjižica namreč vsebuje 14 zgodb o treh prijateljih, o Tarasu, Galu in Varji. Z eno nogo so še v otroško nedolžnem svetu, a se že spogledujejo s tegobami in radostmi najstništva. Črno-bele stripovsko in humorno zasnovane ilustracije Mihe Hančiča pričarajo simpatično podobo junakov, značajske poteze te vedre in radovedne trojice, ki jo bodo mladi bralci zlahka sprejeli za svojo. V na videz preprostih in minimalističnih potezah ilustracije izrišejo različna prizorišča in spretno ponazarjajo vzdušje zgodb. Skozi prigode in doživljaje Taras, Gal in Varja spontano pridobivajo najrazličnejše veščine, na primer zapeljevanje in osvajanje, srečajo se tudi z zvitostjo, preračunljivostjo in manipulativnostjo, pridobivajo – in v praksi preizkušajo – pa tudi vrednote, kot so držanje besede, pomoč v nesreči, pomoč starejšim in mlajšim od sebe, pogumno zagovarjanje lastnega stališča in ravnanja, tudi pred mnogo večjim in celo grozečim nasprotnikom.
Knjiga je povsem sveža, a vendar se na prvi pogled zdi, da govori o neki drugi generaciji otrok, o otrocih preteklega časa, o otrocih, ki so ne le brali Dečke Pavlove ulice, temveč tudi podobno živeli in odraščali. Veliko so bili zunaj, si izmišljali igre, otroške obrede in praznovanja, se obiskovali in imeli možnost tudi kaj prikriti, narediti čisto po svojih zamislih in zase samostojno izbrati soigralce in zarotnike, dogodivščine so se jim zgodile tako rekoč same od sebe. Danes, ko so otroci pogosto zgolj statisti na zabavah, prirejenih zanje, so vse ideje in domislice prepuščene plačanim ter bolj ali manj veščim animatorjem. Otroci danes v varnem okolju stanovanja, morda celo samo svoje sobe, pogosto čakajo, da se iz službe vrneta starša, da jih lahko razvažata od ene do druge »prostočasne/popoldanske aktivnosti«, in to po tem, ko so imeli že v šoli do zadnje minute načrtovane vse obveznosti. Tako strukturirani dnevi so kot oklep, ki duši sleherno iniciativo. Toda da junaki pričujoče knjige ne živijo v preteklosti, temveč tukaj in zdaj, neizpodbitno dokazujejo najnovejše elektronske naprave, ki jih uporabljajo in se z njihovo pomočjo zatekajo tudi v virtualno resničnost. Še najbolj suhljata Varja, novinka v razredu, ki zavoljo slušalk v ušesih in nenehnega buljenja v svoj pametni telefon spregleda marsikaj iz resničnega sveta. Zato je tukaj sošolec Taras, vztrajen, pa malce zaljubljen vanjo, da jo – tudi s prijateljevo pomočjo – prikliče v svet, ki si ga z Galom že od nekdaj delita. Ko na šolski prireditvi Varja razkrije svoj pevski talent, jo prijatelja še z večjim veseljem sprejmeta v svojo družbo. Ne le Varja, tudi Tina, ki jo z avtom pripelje na obisk njen oče, je tako zazrta v telefon, celo med izstopanjem iz avtomobila, da spričo tega nerodno pade in potem prestrašeno sprašuje Varjo, kaj da se je vendar zgodilo. Taras ji zajedljivo odgovori: »Nič posebnega, iz telefonskih zgodbic si padla na resnična tla. To se je zgodilo.« Čeprav Taras tudi sam uporablja telefon in na njem igra igrice, modro očita Varji: »Pogovarjaš se na daljavo in ves čas mučiš telefon … Zakaj pa kot ves normalen svet ne rečeš, živijo, kako si, se vidiva jutri …« In zdi se, da je avtorjev namen prav to; vrniti otrokom živ, neposredni pogovor, jezik, vrniti jih na dvorišča in ulice, k vrstnikom, k nedolžnim pobalinstvom, k potolčenim kolenom, napačnim presojam in tveganim odločitvam na poti v odraslost. K igram, ki jih je poznal sam in jih je poznala njegova generacija, saj so pomenile razvoj kreativnosti in inovativnosti, spodbujale so domišljijo in radoživost ter preizkušale meje mogočega. V otroškem svetu seveda. In prav o tem pripovedujejo zgodbe. Neizčrpen vir Preglovih uspešnic je tudi njegovo lastno otroštvo, ki ga je slikovito popisal v svoji avtobiografiji Srajca srečnega človeka. Odraščal je med vrstniki v Šentvidu, tedanjem ljubljanskem predmestju, njihove igre je poganjala živahna domišljija.
V njegovi knjigi Štirinajst o treh so oče, mama, babica in dedek v ozadju, prisotni, a ne vsiljivi, pridružijo se igri, se včasih sprenevedajo, da ne vedo, kam pes taco moli, včasih diplomatsko, ob kakšni nerazrešljivi otroški dilemi, ponudijo tudi kakšno rešitev. Tako se na primer Galov dedek ponudi za učitelja ribolova kot darilo vnukovemu prijatelju Tarasu za rojstni dan. »Dedek je v prostem času od vseh stvari na svetu najraje lovil ribe … Takrat so imele najrazličnejše misli veliko časa, da so rojile tudi po njegovi glavi … In vsi dedki za svoje vnuke želijo, da bi se kar najbolje naučili vseh stvari, ki gredo tudi njim najbolje od rok. To včasih velja tudi za njihove prijatelje. In Taras je pač Galov prijatelj.« Stari starši, ki se v otroke lažje in bolje vživijo in imajo zanje več časa, postavljajo manj pravil in se v igrah v resnici zabavajo in celo malce pootročijo. Toda šalo na stran. Biti otrokom zgled in jih česa naučiti je pravzaprav njihovo naravno poslanstvo. Ko babica na Tarasovo željo skuha slivove cmoke, se dedek takoj pridruži ideji o »svetovnem prvenstvu«, tekmovanju, kdo jih bo pojedel več. V Preglovem svetu odraslih je manj predsodkov, sebičnosti in povzdigovanja prestiža najrazličnejših vrst. Odrasli odprto sprejemajo prijateljice in prijatelje svojih otrok.
Slavko Pregl je izkušen avtor z bogato bero izdanih knjig, ki natanko ve, kaj in kako ponuditi mladim bralcem. Njegove zgodbice so ravno prav dolge, jezik razumljiv, prepreden z besednimi inovacijami, ki strnjeno in zelo posrečeno povzemajo dojemanje otrok in usmerjajo njihovo pozornost. Za ravnateljev govor na obveznih in obrednih šolskih prireditvah tako na primer zapiše, da »je bil malo ravnateljski in malo jesenski«, pri čemer zasije prepoznaven »pregljevski« humor.
K bralni kulturi in razširjenosti branja največ pripomorejo dobri avtorji. Slavko Pregl mladih bralcev k branju ni spodbujal le kot pisatelj, temveč tudi kot urednik, založnik in predsednik bralne značke. A bolj kot vse našteto je pomembno to, da je ohranil iskrivo in radoživo otroško dušo, ki se toliko lažje približa mladi generaciji in se vanjo uspešno vživi. Le zaželimo lahko še, da knjiga Štirinajst o treh bralcev ne bi le zabavala, temveč jim pokazala pot k lastni avtentičnosti, pristnosti, solidarnosti in zmožnosti, da sami uvidijo lastne napake in pokončno prenesejo neuspehe svojih bolj ali manj posrečenih zamislil. In da jih znajo tudi sami začiniti s humorjem in dobro voljo.