Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Sodobna slovenska proza: Cvetka Bevc: Prelet galebov

Sodobnost / Uncategorized  / Sodobna slovenska proza: Cvetka Bevc: Prelet galebov

Sodobna slovenska proza: Cvetka Bevc: Prelet galebov

Prelet galebov

 

»Ne!« zatulim, ko se za trenutek odmaknem od slike, da si ogledam ustvarjeno.

Slika je slaba. Kaj slaba. Zanič je! Lahko bi jo kvečjemu prodal kot scenografski dodatek za televizijsko limonado. Ne morem gledati tega zmazka.

 

Robert White vzame nož in zareže. Počasi para platno, sprva pazljivo uničuje dokaz svojega neuspelega truda, da bi ustvaril sliko, ki bi bila resničnejša od življenja. Tako pravi, kadar ga kdo vpraša, zakaj rad slika pejsaže, čeprav zanje redko najde naročnika. S potegi čopiča poskuša oživiti vse vrste pokrajin, obrežje reke z umirajočim trsjem, razkuštran gozd s hribovjem, ki ga prebadajo veje, mestni trg s prhutajočimi golobi, pokopališče s cipresami ali staro vasico. Kot da hoče v naslikani pokrajini pokazati odsev svojega videnja, ponuditi poznejšemu ogledovalcu umetnine tisto, kar je v pokrajini skrito in kar lahko razkrije le igra slikarskih barv. Taka pokrajina pripoveduje resnično zgodbo. Nobene laži ne prenese.

Robert je redkokdaj zadovoljen z nastalim. A tolikšnega besa zaradi neuspeha ni občutil še nikoli. Potegi noža postanejo vedno bolj siloviti, platno se cefra, izginja podoba nacionalnega parka v Yorkshiru. Zaman se je mesec dni sprehajal naokoli s stojalom in platnom, dopustil, da mu je pokrajina dan za dnem lezla pod kožo, napravil brez števila skic, preden se je lotil pravega dela, upal, da je podoba kamnitega mostu s travnatim okolišem tista, ki se bo v njegovi upodobitvi lahko merila z Van Goghovo Zvezdnato nočjo ali vsaj kakim približkom Cezannove Ceste pri Mont Sainte-Victoire. Namesto tega pa to.

 

 Najraje bi te ostanke sežgal na vrtu. Ne, tega ne smem. To sem storil zadnjič, ko sem uničil sliko londonskega parka. Vonj zažganih barv je ogaben, cela ulica je smrdela, sosed je pozvonil in vprašal, kaj se dogaja. Še malo, pa bi poklical gasilce. Raje bom vse skupaj zatlačil v koš in odnesel v smeti. Kaj pa je na dnu koša? Reklama za potovanje? Kakšno nenavadno mesto je na fotografiji. Prav zbodlo me je v oči, mene, večnega lovca pravih motivov. Pravzaprav morja v resnici še nikoli nisem slikal. Ja, to bo ta pravo. Bonifacio, belo mestece na jugu Korzike. Hm, kot da mi je od nekje znano. In tu piše, da je, kljub temu da je turistična sezona končana, pozno jeseni odprt privatni penzion, kjer lahko najamem sobo.

 

Odpotuje naslednji dan. Srečo ima z direktnim letom iz Londona do letališča v Figari. Med vožnjo skicira portrete potnikov. Starejši gospod, ki opazi njegovo početje, ga prosi, naj ga nariše. Robert ga namenoma polepša. Pozabi na navado iz mladosti, ko je obraze previdno motril, ali bo nemara na njih odkril kakšno domačo sled, nekaj, kar bi v njem predramilo globoko zakopan spomin na starše. Mama je umrla ob porodu, očeta menda nikoli ni bilo na spregled. Vsaj tako mu je zatrdila rejnica.

Gospod je zadovoljen in odkupi portret, Robert si s šopom bankovcev prežene nadležno misel, da je navadna slikarska prostitutka. Saj se bom odkupil s pravo sliko, si obljubi. Nestrpno čaka, da letalo pristane, zgrabi prtljago in nerodno opleta z veliko potovalko, v katero je spravil slikarsko stojalo. Kot je bilo dogovorjeno z lastnico penziona, ga na parkirišču pričaka živo rdeč peugeot z mladim šoferjem, ki mu navdušeno razlaga o lepotah kraja.

 

»Ustavite, sami peljite naprej, jaz bom šel peš do penziona!« zavpijem fantu, ki kar ne neha brbljati. Ne potrebujem razlage o tem, da je mesto dobilo ime po Bonifaciju II. Toskanskem, ki je v srednjem veku vodil odpravo proti Saracenom v severni Afriki in po vrnitvi iz boja zgradil neosvojljivo trdnjavo. Pa saj me ne zanima mesto, ki je razdeljeno v dva dela, mene zanima ta sedemdeset metrov visoki klif. Zlagoma jo ubiram po poti in s pogledi švigam levo in desno. Fantastično je! Prav sem imel, da sem se odločil za severni del, kjer je kredni apnenec zamenjal granit. V daljavi že vidim hišo na samem, to je najbrž moj penzion. Zdajci zaslišim krik galebov, razločno ga prepoznam med zavijanjem vetra, čeprav ptičev ni videti. Mogoče se skrivajo pred mojim pogledom. Začutim vznemirjenost. Stapljam se s pokrajino, brišem mejo med sabo in svetom, da bi začutil zbodljaj, ki bi mi porinil čopič v roko, a se nič ne zgodi. Prezgodaj je še, se tolažim, ko vstopim skozi vrata majhnega penziona. 

 

Lastnica, ki se predstavi kot Matilda Foster, Robertu nejevoljno poda ključ. Odkrito mu pokaže, kako zelo ji je odveč, da mora izven sezone gostiti edinega gosta.

»Slikar sem, « reče Robert, kot da bi ji s tem razkritjem hotel izbrisati zlovoljnost z obraza.

Gospa se zdrzne.

»Tudi moj mož je bil slikar. Slikal je morje. In ptiče. Galebe, čeprav jih na tem koncu ni kaj dosti.«

»Toda saj sem jih slišal, ko sem mimo pečin pešačil do penziona,« ji Robert oporeka.

»Ali vas zaradi vožnje muči slabost? Ta lahko povzroči prisluhe,« gospa suho odvrne in pritisne na hotelski zvonec. »Moja hčerka Vera vas bo pospremila do vaše sobe,« reče in izgine.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar