Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Sodobna slovenska proza: Anja Mugerli: Mala žalovanja

Sodobnost / Uncategorized  / Sodobna slovenska proza: Anja Mugerli: Mala žalovanja

Sodobna slovenska proza: Anja Mugerli: Mala žalovanja

Mala žalovanja

 

– Slika –

Pričakovala je nekaj velikega, v nebo vpijočega, fanfare, a njun vstop skozi zadnja vrata je daleč od tega. Po kamnitih stopnicah se obotavljivo vzpneta do preddverja v polmraku, kjer edini vir svetlobe prihaja iz malega prostora v obliki kubusa, znotraj katerega sedi uslužbenka. V odgovor na vprašanje jima pokaže proti hodniku za vrati iz mlečnega stekla, na katerih piše Klinika za reprodukcijo – besede imajo kovinski zvok, kot bi se po ploščicah razsulo orodje …

Šele takrat jo zagleda. Ogromna je, gotovo dva metra krat meter in pol. Zaradi mraka so podobe na njej zasenčene, a slikar je, kot bi vedel, da tu nikoli ne prižgejo luči, sliki podaril bogate, žive barve: ženske – v lahnem drncu drsijo čez platno, kot bi se sprehajale po promenadi ali nakupovalnem središču. Seveda je bilo nakupovalno središče, kar je imel slikar v mislih, kajti ženske v pisanih oblačilih, z rutami okrog vratu in nasmehi na obrazih v rokah nosijo prozorne plastične vrečke, v njih pa nasmejane dojenčke z brcajočimi nogicami in ročicami, stisnjenimi v male peščice. Pomisleke je imela že prej, a ob pogledu na sliko jo prvič oblije nekaj gostega in rjavega, česar nočeš imeti na sebi, kar ti zamaže obleko, zdrsne pod ovratnik in curlja po goli koži. Kdo bi naslikal nekaj takega? In zakaj so tako sliko obesili sem, kamor prihajajo hrepeneči in upajoči? Zgrabi ga za roko in ga zasuka, ne, noče mu je pokazati, hoče mu reči, pojdiva od tod, on pa jo tolažeče objame. Deloma opogumljena se obrne stran od slike, kakor ko si zakriješ oči pred resnico, in odrine vrata iz mlečnega stekla.

Hitrost, s katero pozabi na lastno telo, ko leže na posteljo, prekrito s papirjem, jo vsakič znova preseneti. Zaslon ultrazvoka je obrnjen stran, ne vidi ga, zato strmi v strop. Cevi ob steni, okrušena rumena barva, izpod katere leze siva, benjamin, ki steguje veje proti oknu, zakritemu s težkimi zavesami, in potem spomin na neke druge zavese v neki drugi sobi, veliko prijetnejši in lepši od te, podobe šumijo kot papir pod njenimi nogami … Zbodljaj in pritisk v nožnici jo prisilita, da se znova zave golote in razkrečenih nog. Roke prekriža na prsih, položaj, ki ga je prvič zavzela ob prvem ginekološkem pregledu v dekliških letih (celo življenje stran), kot bi ji lahko iz prsi iztisnil strah, in ga obdržala vse do danes. S pogledom oplazi zdravničin obraz, majhni so še, nadaljujmo terapijo, reče, in to je edino, kar sploh razume ali si dovoli razumeti, vse ostalo, podatki, ki določajo število in velikost njenih foliklov, ji ne povedo ničesar. Terapija pa razume. Terapija pomeni injekcije, zvečer ob sedmih, pred Dnevnikom, ko zatisne oči in z napetim telesom posluša vremensko napoved, sončno bo, na Primorskem bo pihala burja, igla ji prebode kožo, ona pa tenko izdihuje skozi razprte ustnice in si želi, da bi bilo že konec, še ena injekcija – opravljeno, jutri naslednja …

Spet v kabini nase tako hitro navleče hlače, da se ji po nesreči odtrže gumb, odbije se od stene in izgine pod vrati v ordinacijo. Stene so tako tanke, da lahko razločno sliši zdravničin glas, ki napoveduje usodo naslednji. Ne počaka, da bi slišala do konca. Z odpetim gumbom na hlačah gre mimo dolge vrste žensk, se vidimo pojutrišnjem, pomisli, ko si torbo, napolnjeno z zdravili, oprta na ramo.

Dvigne ji majico in ji poljubi trebuh, po sledeh vbodov, nekaterih komaj vidnih, drugih zaradi podkožnih krvavitev marogastih. Ljubkovanje, preden gresta v službo, je postalo rutina, odkar so večeri rezervirani za injekcije – po njih ne prenese nič drugega kot sedenje na kavču pred televizijo, sem ter tja izrečene besede, ki se vedno znova vračajo k isti temi, vroči kot sveže spečene žemljice: ali nama bo uspelo?

Zgodb je malo morje, brala jih je na forumih, v časopisih, slišala iz ust drugih žensk. Zbira jih, te zgodbe – poklicna deformacija pač –, vendar pri tem goljufa, kajti zbira le tiste s srečnim koncem, nedokončane zavrže. A kdaj se sploh konča? Medicina pravi: šest poskusov je meja. Ali zmoreta šestkrat? Slišala je za par, ki je poskusil petkrat in obupal, šla sta na dolg dopust v tople kraje, morda na Karibe ali Sejšele, vrnila pa sta se z bitjecem v njenem trebuhu – pravi čudež. Čudeži se dogajajo vsak dan, je rekla njegova mama, ko sta ji povedala – besede ženske, ki veruje tako, kot ne more verovati nihče, ki se znajde v tej situaciji. Pozneje je razmišljala o taščinih besedah in lesku v njenih očeh, skoraj solzah, in se spomnila na neke druge besede o tem, kako lahko živiš življenje le na dva načina, kot da nič, kar se ti zgodi, ni čudež, ali kot da je čudež vse. Čudeži se dogajajo – zakaj se ne bi nama? On leži tesno za njo, roke na njenih prsih, zamudila bosta v službo, a saj ni važno, pomemben je le ta trenutek in vse, kar pride zatem, kajti prišlo bo, zagotovo bo, ji zašepeta v uho.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar