Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Kristina Jurkovič z Nado Grošelj

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Kristina Jurkovič z Nado Grošelj

Pogovori s sodobniki: Kristina Jurkovič z Nado Grošelj

/…/

Jurkovič: Vašo takratno zimo, pravite, je zaznamovala Jesihova poezija, ob toplejših dnevih pa vas lahko vidimo na klopci v ljubljanskem Botaničnem vrtu, z listom papirja na kolenu in svinčnikom v roki. Večkrat prevajate pod vedrim nebom? Vam misli ne uidejo k sanjarjenju, opazovanju okolice? Morda kakšne prozne pasaže, verze, s kakšnimi kraji, mesti, okoliščinami povezujete še posebej? Zakaj kdaj pa kdaj raje ali lažje delate proč od lastne sobe?

 

Grošelj: Res je, posamezne prevode povezujem s kraji, kjer so nastajali: Yeatsova lirika v treh zvezkih je zame neločljivo povezana z zgodnjim poletjem v švedskem mestecu Visby, a tudi z visokim poletjem v Rogaški Slatini, prizorišču pesniško-kritiško-prevajalskega Festivala Pranger, s katerim sodelujem že deseto leto, in še marsičim. Klavdijanov epilij Ugrabitev Proserpine je zvezan s prvomajskim potovanjem na Sicilijo, Wildova Balada o readinški ječi z zimsko zasneženo Dobrno, Murnova poezija z jesensko-zimskim kopališčem Atlantis v Ljubljani … Ko se zatopim v prevajanje, me zlepa kaj resno ne zmoti. Tudi če se ozrem okoli sebe, me to pravzaprav ne raztrese. Opazila sem, da me sprememba lokacije in veliko gibanja spodbujata pri delu, verjetno že iz povsem fizioloških razlogov: boljši zrak, boljša prekrvavitev in zato več kisika … Sredi zelenja, rož in še ob kakšnem bajerju ali potoku se nam okrepijo in izostrijo vse funkcije, tudi možganske. Poučna je bila izkušnja s pripravljanjem na zagovor doktorata spomladi 2004: zadnji dan pred zagovorom sem jo z Društvom za antične in humanistične študije mahnila na izlet na vzpetino Ajdna nad Potoki, kjer so našli ostanke poznoantične naselbine. Z disertacijo se tistega dne torej nisem ukvarjala vse do poznega popoldneva, toda popoldne sem jo do konca pregledala in premislila dvakrat hitreje kot prejšnje dni, ko sem pretežno ostajala doma. Mislim, da sleherni stik z naravo – če so vremenske razmere naklonjene, seveda – zelo dobrodejno vpliva na nas. Nič manj kot za okolje velja to za živali. Nekaj let sva imeli z mamo doma polžka, ki ga je mama našla s polomljeno hišico v trgovini. Polžek si je pri nas doma pokrpal hišico, precej zrasel in se čez kako leto ali dve kot dvospolnik sam razmnožil, tako da sva imeli na koncu štiri terarije, v katerih je bilo skupaj štirideset polžev. Ogromno časa sva porabili za čiščenje terarijev ter hranjenje in nenazadnje opazovanje teh polžkov, ki nikakor niso bili nekakšni požrešni kupi sluzi, ampak prave osebice, samo če si imel dovolj potrpljenja, da si jih gledal. Pa vendar sem v tistih letih prevedla osupljivo veliko in celo prejela Sovretovo nagrado. Mimogrede, zgodba s polžki se je končala tako, da je mama izbrskala malakologa, strokovnjaka za mehkužce; ta je ugotovil, da naši pripadajo vrsti Eobania vermiculata, ki živi po vsem Sredozemlju blizu morske obale, in jih odpeljal v bližino opuščene njive pri Šibeniku. Še zdaj imam na računalniku fotografije njihovega novega doma.

 

Jurkovič: Najbrž lahko rečemo, da se najraje posvečate prevajanju poezije. Zakaj poezija? Ob naboru imen, kot so Dickinson, Yeats, Murn, Jesih, Prešeren: zakaj odločitev za rime in disciplino metruma, forme? Ali vas zven in pomen, ki sta v poeziji tesno povezana, še posebej zanimata? Malo namigujem tudi na vaše lanskoletno predavanje Simbolika glasov v jeziku v okviru mednarodnega simpozijskega festivala Topografije zvoka …

 

Grošelj: Zakaj se najraje posvečam poeziji? Verjetno ne toliko zaradi zvena posameznih glasov v besedilih, četudi znajo biti nadvse sugestivni, ampak zaradi očaranosti nad ritmom. Za ritmično fizično gibanje nimam pravega smisla, nasprotno pa živo občutim ritem v jeziku ali, kot se rado zgodi pri predobesednih prevodih poezije, njegovo motečo odsotnost. Prav s pomočjo ritma, morda še bolj kot rim, nam pesniški odlomki in cele pesmi ostanejo v spominu za vse življenje. Povrhu pa mi je ujetost v strogo formo celo v pomoč, ker mi onemogoči, da bi se ubadala s tisoč in eno parafrazo kake posebno povedne vrstice. Zanimivo je, da se sama sebi v mladosti – v gimnaziji in še pozneje na fakulteti – nisem zdela kaj prida nadarjena za verzifikacijo. Mislim pa, da sem sčasoma z izkušnjami in stalno prakso postala bolj suverena.

Na izrazno moč glasov me je prva opozarjala mama Andreja Grošelj, ki me je kot klasična filologinja doma učila latinščino in zato tudi poezijo v latinščini. Pri tem se je opirala na družinsko tradicijo, kajti zvočno razsežnost rimske poezije je pri literarnih seminarjih na Filozofski fakulteti in v prispevkih o antični poeziji izpostavljal že moj oče, klasični filolog in jezikoslovec Milan Grošelj, ki je bil tudi mamin profesor. Mene pa so že od nekdaj pritegovale psihološke plati jezika, načini, kako naše dojemanje sveta oblikuje naš jezik, in obratno: kako naš jezik kroji našo percepcijo. Medsebojno oplajanje med zvenom in pomenom me je tako navdušilo, da sem to temo izbrala za seminarsko nalogo na anglistiki in jo pozneje razširila na dvojno dolžino kot diplomsko – danes bi rekli magistrsko – delo. Nekaj časa sem jo še dodelovala v referatih in člankih, potem pa je zamrla vse do jeseni 2018, ko sem jo na pobudo Nine Dragičević, umetniške vodje festivala Topografije zvoka, spet izribarila iz naftalina.

 

Jurkovič: Pri psihološki plati jezika bi še malo postali. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar