Katja Štesl
Sebastijan Pregelj in Igor Šinkovec: Medo in Pujsi 2: Prosim in hvala.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024.
Medo in Pujsi kot par antropomorfnih živalskih literarnih junakov v svojih dihotomijah delujeta domačno in poznano: mali in veliki, mlajši in starejši, hitrejši in okornejši, živahnejši in mirnejši, navihan in preudaren – eden, ki ve, in eden, ki se mora še naučiti: o bontonu, skrbi zase, odnosih … Medo, ki hodi v šolo, veliko razmišlja, zato ima veliko glavo, Pujsi, ki hodi v vrtec, pa je radoveden, zato ima velik rilec. Vemo, da živita v mestu, v majhni hiški na vrhu bloka. Ali sta brata, prijatelja, sostanovalca ali vse od tega, se niti ne zdi pomembno, saj tovrstnim rečem ni namenjene veliko pozornosti in podrobnosti, lika nista posebej razdelana in sta oblikovana v skladu s kratkim formatom zgodb v seriji; osredotočeni smo predvsem na nekaj njunih ponavljajočih se lastnosti, ki najbolj izstopajo in ju določajo.
Kratke zgodbe sta pisatelj Sebastijan Pregelj in ilustrator Igor Šinkovec prvotno ustvarjala sproti za objavo v reviji Cicido. Kot zbirka so bile prvič izdane leta 2023 v obliki samostojne slikanice, nagrajene z zlato hruško, ki se ji je poleg lutkovne predstave v Ljubljanskem lutkovnem gledališču in animacij s prostim spletnim dostopom lani pridružil še drugi, enako zasnovani del, podnaslovljen Prosim in hvala po naslovu ene izmed vključenih zgodb. V primerjavi s prvim delom, kjer sta na začetku zabavna kratka opisa glavnih junakov, je v drugem delu uvodnih predstavitev več, zato o stranskih likih, ko se pojavijo v zgodbah, nekaj že vemo. Ježa Igor in Boris, Stara Miš, Golob Stanko, Golobica Vera, Želva Maruša in Ježevec Janko niso zaznamovani s stereotipnimi lastnostmi teh živali, kakor bi jih poznali denimo iz basni, ampak se zdi, da raznolikim vrstam pripadajo bolj zaradi razgibanosti in pisanosti druščine – in čisto prav je tako. Njihova narava je le tu in tam upoštevana za kak smešen učinek, npr. ko se Pujsi boji, da bi ga Ježa zbadala.
Humorju je v teh formalno anekdotičnih kratkih zgodbah iz vsakdanjih situacij določeno posebej pomembno mesto, prav gotovo oziraje se na ciljno publiko. Ta lahko svojo starost pokaže z eno roko, če gre za skupno branje, ali ji doda še kak prst, če gre za prve samostojne bralce – vsekakor pa je fizični nosilec že denimo z debelino listov ustvarjen z utemeljeno mislijo na to, da se jih bo listalo znova in znova. Vsaka zgodba se razteza na dveh dinamičnih soležnih straneh, kjer približno pol prostora zavzema besedilo, pol pa igrive risbe Igorja Šinkovca, ki je sicer poleg knjižne ilustracije domač tudi pri ustvarjanju stripov. Tanka črtna risba s preprostim senčenjem s šrafurami je digitalno barvana z uporabo toplih in živahnih, a ne pretirano nasičenih barv. Likom so pridani govorni oblački v prepoznavnem avtorjevem slogu, v njih pa so na črnih namesto na klasičnih belih podlagah večinoma enobesedni vnosi, ne manjka pa niti zvočnih kulis z rabo medmetov, kar skupaj knjigi dodaja dobrodošlo sproščenost in duhovitost.
Kot primarni namen vsebine se kaže njena poučnost, ponavljanje nekaterih struktur pa je pri revijalnih serialnih zgodbah skorajda nujno, prav tako kot je ponavljanje potrebno, da si katero izmed poant bolje zapomnimo. Kljub fiktivnosti delo izkazuje »učbeniškost«; gre za nekakšno »mehko didaktiko« in predvsem (družbeno) vzgojo – nekaj, kar se morajo otroci do prihoda v šolo naučiti doma v družinskem okolju in od okolja oziroma »cele vasi«. V obeh delih zbranih zgodb se ponavlja nekaj glavnih tem, ki se sicer prepletajo in bi jih lahko zvedli na primarne in sekundarne človeške potrebe, a je v posamezni zgodbi najpogosteje poudarjena ena, redkeje dve. Največje število zgodb nas uči o skrbi za lastno varnost, zdravje in okolje, pa tudi red in preudarnost, recimo Pogum, Varnost, Očala, Čistilna akcija, Čebele, Na bazenu, Pujsi se izgubi, Zima, Na cesti, Pospravljanje itn. O pomembnosti sodelovanja in vrednosti prijateljstva govorijo recimo zgodbe Telefon, Brezveze, Najboljša prijatelja ali Vedno samo po tvoje, o prijaznosti, pozornosti in dobrih delih pa na primer Obisk v bolnišnici in Novoletno presenečenje. Spoznavanju družbe so namenjene zgodbe Zakaj so prišli gasilci, reševalci in policisti, Ob dveh ali V muzeju, posebej simpatične pa so tiste zgodbe, ki tematizirajo premagovanje ovir, recimo Strah ali Želva Maruša.
Avtorja sta ustvarila prikladno nezahtevne in obvladljivo kratke prigode, ki starše in otroke urijo v lepem obnašanju in dobri skrbi zase. Kljub temu da so zgodbe premišljeno zasnovane in kvalitetno izpeljane, inovativnost in umetniška presežnost nista na prvem mestu. Morda vsaka nova generacija potrebuje eno tako posodobljeno poučno dvojico likov in Medo in Pujsi pri mladih bralcih, prav gotovo pa tudi pri knjižničarjih in učiteljih, žanjeta navdušenje. Sporočila so že po naslovih predvidljiva in lahko zapomnljiva, situacije pa iz vsakdanjega življenja zunaj in znotraj doma, zato se otroci z njimi zlahka poistovetijo in najdejo lastne primere, ko se je njim ali njihovim prijateljem pripetilo kaj podobnega, staršem pa služijo kot dodatna pomoč oziroma za ponazoritev, kadar njihova navodila in nasveti niso najbolje slišani in upoštevani. Medo Pujsija vodi, ga usmerja, vzgaja, uči – je kot pedagoška in moralna avtoriteta v tradicionalni hierarhiji in strukturi prenašanja znanja, kot »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve«, ki ga je za lastno dobro in dobro vseh treba brez prevelikega ugovarjanja ubogati: »’Nič ne sprašuj,’ je bil odločen Medo, ‘ampak naredi, kar je prav.’« /…/