Maja Murnik
Uprizarjanje družbenih aktualnosti
Tin Grabnar in Ajda Rooss: Transport: Odhod. Režija: Tin Grabnar. Lutkovno gledališče Ljubljana. Ogled marca 2025.
V zadnjih letih me bolj kot dramsko gledališče pritegnejo t. i. lutkovne predstave. Naj poudarim – tako imenovane, kajti s pridevnikom »lutkovni« merim na vse kaj drugega kot zgolj na premikanje lutk in figur(ic) sem ter tja po odru v okviru bolj ali manj preproste zgodbe ali pa na sinonim gledališča za otroško publiko. Festival Lutke, ki na dve leti poteka v prestolnici, recimo že nekaj let kljub svojemu skromnemu naslovu predstavlja sodobnejši koncept lutkovne umetnosti (tudi za odrasle), ki se vse bolj odpira raznovrstnim izraznim oblikam in postopkom. V takem razširjenem pojmovanju lutkovnega gledališča (zanj se včasih uporablja poimenovanje gledališče animiranih form) lutka pogosto sploh ni več v ospredju; skozi eksperimentiranje in nekonvencionalne pristope ustvarjalci raziskujejo odnos med predmeti, med človekom in predmeti, uporabljajo različne animacijske tehnike, vpletajo tudi igro, zvok, digitalne tehnologije, performans itd. Meje med žanri so v takšnih predstavah pogosto zabrisane; ustvarjalci se včasih navdihujejo pri vizualni umetnosti, pri sinkretičnosti in eksperimentiranju avantgard, rezultat, se pravi predstava, pa je pogosto precej vizualen, multimedijski in – preprosto – zanimiv, kompleksen in subtilen.
Zdi se, da je na tem področju še ogromno živo razprtega prostora za inovacije, raziskovanje in svežino, s tem pa za tisto krhko in neizrekljivo čarobnost teatra – morda celo mnogo več kot v dramskem (repertoarnem) gledališču, ob katerem se mi včasih dozdeva, da se je v nekem smislu znašlo v slepi ulici … Uvajanje inovacij v tovrstno gledališče je težavno in skorajda fizično naporno; odvisno je od niza dejavnikov, ki se morajo med sabo ujeti, premakniti pa jih je težko kot naložen voz navkreber.
Predstava Transport: Odhod, ki je bila premierno uprizorjena 9. novembra 2024 v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, je del širše zastavljenega projekta z naslovom Transport. Gre za mednarodni projekt Ustvarjalne Evrope, ki povezuje šest gledališč iz petih držav: Slovenije – poleg Lutkovnega gledališča Ljubljana je v projekt vključeno še Lutkovno gledališče Maribor –, Estonije, Litve, Češke in Poljske. Pod vodstvom režiserja mlajše generacije Tina Grabnarja (roj. 1992) in dramaturginje Ajde Rooss, ki je z njim soavtorica predstav, je načrtovanih šest samostojnih uprizoritev, ki jih povezuje skupna krovna tematika: trajnostni razvoj in možnosti sobivanja z naravo. Odhod je druga predstava, prva, Tovor, ki je bila premierno uprizorjena 19. septembra 2024 v Lutkovnem gledališču Maribor, je naslavljala problematiko naraščajočega tovornega cestnega prometa.
Podnebne spremembe, globalizacija, pospešen gospodarski razvoj, okolje in trajnostni razvoj so žgoče teme, ki so v zadnjem času pogosto v obtoku. Tudi v družboslovju in humanistiki ter skozi sodobne umetniške prakse se pojavljajo novi razmisleki o onesnaženju, segrevanju planeta, okoljskih katastrofah in grožnji izginjanja vrst, tudi človeške. Pojavljajo se nove filozofske, družbene in politične paradigme – ena takih je premišljevanje o antropocenu kot s klimatskimi spremembami in okoljskimi katastrofami opredeljenem dogodku. Ob pojmu antropocena se pojavlja tudi koncept kapitalocena (izraz je leta 2009 skoval švedski ekolog Andreas Malm), ki poudarja vpliv kapitalizma na okoljske spremembe.
Zavedanje, da družbeni procesi neizogibno posegajo v ekosisteme, je vpisano tudi v cikel predstav Transport. Njihovo skupno izhodišče je problematika transporta kot enega glavnih temeljev globalizacije, ki jo poganja nenasiten gospodarski razvoj. Prekomerno izkoriščanje naravnih virov vodi v porušenje ravnovesja ekosistemov. Narava odgovarja s podnebnimi spremembami, z ekstremnimi dogodki, kot so suše, poplave, vročinski valovi, gozdni požari, topljenje ledenikov … Antropocen se tako vzpostavlja kot točka streznitve, ko lahko začne človeštvo kritično opazovati prehojeno pot in postaviti antropocentrično pozicijo človeka pod vprašaj.
Gibanje, premikanje, prehajanje je nekoč, v modernosti, veljalo za sinonim svobode, danes pa se vse bolj krepi zavedanje, da te prakse lahko škodijo okolju. Sredi 20. stoletja je recimo osebni avtomobil predstavljal sredstvo udejanjanja osebne svobode (Blue sky, green lights!), potovanje z njim pa dejansko širjenje posameznikove zavesti in duha. Danes, ko pomislimo na podobe stoječih avtomobilov v prometnih konicah, ki jih vračajoči se iz služb spreminjajo v začasne mobilne pisarne, s tem ko telefonirajo, pišejo SMS-sporočila in mejle, deskajo po spletu itd., bi lahko rekli, da avto postaja omrežena ter navzven odprta celica. Ni več izolirana, v fizične daljave potujoča in v duhovne dalje zazrta enota; da ne govorimo o svobodi, o kateri je res težko razpravljati, ujet v morje pločevine, ki se le po polžje premika. /…/