Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Nika Mušič z Ido Mlakar Črnič

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Nika Mušič z Ido Mlakar Črnič

Pogovori s sodobniki: Nika Mušič z Ido Mlakar Črnič

/…/

Mušič: Osrednja junakinja slikanice Tu blizu živi deklica je deklica, ki je neslišna, ki ne stopa v ospredje, ki je drugim neopazna. Bi rekli, da so te lastnosti opredeljene oziroma pogojene z dekličinim družbenim položajem, ali je mogoče v okviru slikanice govoriti tudi o otrocih, ki so po naravi zaprti vase in jih družba tako potiska na rob?

 

Mlakar Črnič: Glavna junakinja zgodbe Tu blizu živi deklica (Sodobnost International, 2019, z ilustracijami Petra Škerla) v knjigi sploh ne nastopi. O njej se ves čas samo govori, ugiba, sodi, a v resnici, razen v izjavah ene izmed njenih sošolk, sploh ne stopi na prizorišče. Pripoved se odvija v obliki vase zagledanega sošolkinega monologa, ki ostane ves čas brez enakovrednega sogovornika, brez srečanja. Gre za načrtno zavračanje drugega, prezir, s katerim smo se, na tak ali drugačen način, kdaj v otroštvu srečali tudi sami. To je občečloveška izkušnja. Vprašanje je, ali mladi bralci verjamejo vsemu, kar pravi o deklici njena naduta sošolka. Ali verjamejo govoricam, opravljanju? Kaj je res in kaj je fikcija, je temeljno vprašanje literature. No, morda je deklica res begunka, lahko je prišla iz drugega okolja, morda samo s podeželja, morda je samo tiha deklica iz sosednje ulice, iz stare hiše, v kateri stanujejo podnajemniki, ki se pogosto selijo. O tem tudi mi kot bralci zgolj ugibamo, saj se dekličina podoba sestavlja iz pripovedi njene sošolke. A to ni poanta te pripovedi. Gre za tematizacijo nevidnosti, ki ima lahko veliko obrazov. Najbrž na enak način nastajajo tudi govorice o tujcih, priseljencih, drugačnih, revnih, bolnih, ostarelih, mladih. Naša družba jih ne pozna in jih niti noče poznati … Kdo je nevidna deklica, se sprašuje tudi njena vrstnica na koncu zgodbe, opogumljena s stališčem odraslih, ki tihi in neprepoznani deklici šele takrat, ko odide, priznajo njeno človeško vrednost. Zato so odrasli ob takih »govoricah« še kako pomemben dejavnik pri ustvarjanju sodb, ki lahko ranijo druge. Otroci se samo zgledujejo po njihovih odzivih.

 

Mušič: Obe slikanici, ki ju je ilustriral Peter Škerl, O kravi, ki je lajala v luno in Tu blizu živi deklica, govorita o nerazumevanju, nesprejemanju in posledično zavrženosti tistih z margine družbe – starejših, revnih, priseljencev, beguncev … Od kod ideja za ubeseditev te teme? Kaj bi rekli, kakšen je danes pri nas status problemske literature?

 

Mlakar Črnič: Sodelovanje z ilustratorjem Petrom Škerlom, ki je zelo samosvoj in razmišljujoč ustvarjalec in odličen ilustrator, je bila zame zelo spodbudna izkušnja, predvsem v utrditvi prepričanja, da so naša branja zelo individualna in da je ravno ta raznolikost bogastvo ter izhodišče za pogovor o prebranem.

Vsekakor številne družbenokritične teme v literaturi za mlade odpirajo boleča poglavja naše  družbene stvarnosti, recimo problem odsluženosti ali odrinjenih skupin, starejših in mladih, ki nimajo pravih priložnosti. Vsakdo je lahko kdaj odslužen ali spregledan. S takimi občutki se zlahka poistovetimo. Kot bibliopedagoginja in knjižničarka sem prepričana, da je prostočasno branje, še posebno branje problemske literature, branje za življenje. V splošnih knjižnicah obstajajo različne bralne skupine, ki se redno sestajajo in soočajo svoja mnenja o prebranem. Tudi v šolskem polju obstaja precej priložnosti, ob katerih so lahko aktualne, družbenokritične teme del ustvarjalnega procesa, npr. za učitelje neobveznega izbirnega predmeta umetnost, saj je kakovostna in sporočilna zgodba lahko osnova za filmski, gledališki, literarni, bralni krožek, za mentorje kulturnih skupin, ne nazadnje za mentorje bralne značke. Mladi se ob pogovoru z vrstniki in mentorjem branja, ki tak pogovor vodi, soočajo s stališči drugih in razmišljajo o prebranem. Problemska literatura ni nujno recept za rešitev problema mladih, lahko pa spreminja stališča, stereotipe in odpira dodatna vprašanja, radovednost. Odlično bi bilo, če bi problemsko literaturo za mlade več brali odrasli, zlasti starši, da bi bolj razumeli svoje otroke.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar