Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Maša Ogrizek: Abecednikova 25

Sodobnost / Uncategorized  / Maša Ogrizek: Abecednikova 25

Maša Ogrizek: Abecednikova 25

Živjo! Jaz sem Andrej, Andrej Žigon. Čeprav sem star že skoraj enajst let, me vsi kličejo Mali. Živim na Abecednikovi ulici 25 v najbolj kul bloku na svetu. Tja sva se z očkom preselila pred dobrim letom, ko naju je zapustila mami. No, ona pravi, da ni zapustila naju, ampak da mora najti sebe. Ne vem, zakaj je morala zato prepotovati pol sveta, saj je Ameriko odkril že Krištof Kolumb!

Preden smo se izgubili, smo skupaj živeli v majhni hiši zunaj mesta. Ko je mami odšla raziskovat sebe in svet, se je očka na vsak način hotel preseliti, saj ga je v starem domu vse spominjalo nanjo. Prijavil se je za hišnika v bloku, da bi dobila stanovanje, in začuda je bil izbran! Kot kaže, jim je napisal res dobro pismo. Očka je namreč pisatelj in o hišnih popravilih nima pojma. Na srečo namesto njega vse postori gospod Hladnik iz drugega nadstropja. A o tem kasneje.

Naš blok je star in nima dvigala. Ima pet nadstropij in v vsakem so štiri stanovanja, na terasi pa sta si gospod Zidan in gospod Žužek sezidala majhno hišico. Midva z očkom živiva v pritličju, v dvosobnem hišniškem stanovanju. Očka v svoji sobi pogosto lista stare albume in obuja spomine na srečne čase. Ponoči pa čaka, če mu bo mami poslala kakšen sms iz Amerike, kjer je takrat dan. Zato je čisto neprespan in vstane šele, ko se jaz že vrnem iz šole.

Zdaj že dobro poznam vse stanovalce našega bloka. Skoraj pri vseh sem že bil na obisku, pri več kot polovici sem že jedel kosilo ali vsaj malico, pri družinah Cerovski in Vrabič sem večkrat tudi prespal. Očka pravi, da je naš blok moja razširjena družina. Meni je to všeč. Če je eden od mojih »sorodnikov« tečen, jih še vedno ostane cel kup, s katerimi se lahko družim. In če očka speče ribe, ki jih ne maram, lahko pozvonim tam, kjer diši po pici ali potici. In koliko zanimivih stvari izvem, ko klepetam s sosedi! Nikoli več si ne želim živeti v hiši.

Očka pravi, da imam družabnost po mami. On je najraje doma in bere ali piše. No, malo sem pa tudi po njem. Obožujem besede, sploh take bolj posebne. Kamor koli grem, prisluškujem, če bom slišal kakšno, ki je še ne poznam. Zato me ljudje pogosto oštevajo, da vlečem na ušesa. Potem na telefonu ali računalniku detektivsko poiščem njihov pomen.

Tale zvezek mi je podaril očka. Odločil sem se, da bom vanj zapisoval vse, kar se mi zanimivega dogaja v šoli ali doma. Pa še kakšne nenavadne besede za povrh. Kadar pišem, se mi zdi, kot bi misli, ki mi podivjano poskakujejo glavi, spravil v red. Kot bi bile otroci v vrtcu, ki se primejo za roke in gredo na sprehod.

Ni komentarjev
Objavi komentar