Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Andrej Pleterski z Anjo Štefan

Sodobnost / Arhiv člankov  / Pogovori s sodobniki: Andrej Pleterski z Anjo Štefan

Pogovori s sodobniki: Andrej Pleterski z Anjo Štefan

Pogovori s sodobniki

Andrej Pleterski z Anjo Štefan

 

Pleterski: Pred kakšno uro ste izvedeli, da ste letošnja prejemnica večernice za leto 2017. Čestitke! V vaši karieri nagrade že dolgo niso novost, že leta 2001 ste prejeli Levstikovo nagrado za Melje, melje mlinček. Če torej upoštevava številne nominacije in nagrade, kakšen je vaš vtis – ali priznanja večinoma prejemate za tista dela, ki se tudi vam zdijo najboljša, ali je to v določenem nesorazmerju?

 

Štefan: Ni vedno v sorazmerju. Včasih so nagrade in nominacije potrditev lastnega dobrega občutka, včasih se dogaja drugače. Pri nekaterih svojih knjigah sem bila presenečena, da so bile nominirane ali nagrajene, in obratno. Knjiga Iščemo hišico je na primer šla čisto mimo strokovne javnosti, čeprav je v njej nekaj mojih najboljših pesmi, nekatere so čisto ponarodele, npr. Čisto, čisto tiho stopajo copatki ali Krof. Tudi z Lončkom na pike se je zgodilo podobno. Ta večernica je prva nagrada, ki jo je dobilo moje pesniško delo, čeprav sama mislim, da so ravno pesmi tisto, kar delam najbolje. Vse prejšnje sem dobila za pravljice in uganke.

 

Pleterski: Knjižno objavljate od leta 1995, ko je izšla vaša prva knjižica Čez griček v gozdiček

 

Štefan: Ja, Čez griček v gozdiček je moja prva knjiga, zelo začetniška, danes se ne bi ravno ponašala z njo. Ni nastala iz kakšnih pisateljskih ambicij, zgodila se je zelo sama po sebi. Leta 1993 sem v Cicibanu začela objavljati slikopise na podlagi kratkih ljudskih pravljic, večinoma živalskih. Takrat sem se že močno navduševala nad ljudskim pripovedništvom, tako me je vleklo, da sem počela kar vse hkrati – raziskovala, kako se je pravzaprav živelo, iskala dobre zgodbe za pripovedovanje, preizkušala kratke pravljice na svojih otrocih in na podlagi ljudskih pravljic pisala slikopise. Cicibanu je takih besedil zelo manjkalo, zato so mi jih objavljali redno, vsak mesec, in to je bila dobra spodbuda za sprotno iskanje naprej. Po dveh letih se jih je nabralo dovolj za prvo knjižico. Ker pa je primerno kratkih in jasnih ljudskih pripovedi zelo malo in mi jih je nazadnje zmanjkalo, sem si slikopise za Ciciban začela izmišljevati sama. Moja literarna pot se je torej začela z drobnimi didaktičnimi besedilci, v katerih se komaj kje opazi drobce literarne vrednosti. Je pa bil to zelo dragocen učni proces. Pri slikopisih je namreč pomembno, da besed ni preveč in da si glede vsebine jasen. Da na kratko podaš nekaj smiselno zaokroženega. Tega principa se pravzaprav držim pri vsem svojem poznejšem literarnem delu.  

 

Pleterski: Vaš prehod od študija do založniških angažmajev se zdi zelo gladek, vendar ste morali založbo najbrž vseeno nagovoriti sami.

 

Štefan: No, zgodilo se je, da je moja sošolka s fakultete začela kot študentka pomagati na Cicibanu. Tam ni imela kakšne strašne moči, je pa mojo pozornost v tistih letih, ko čisto pozabiš na Ciciban in književnost za otroke, spet obrnila na to področje. In tako sem začela tkati. Manjkalo jim je, bili so zadovoljni in mlademu človeku je seveda v spodbudo, ko vidi objavljeno svoje prvo besedilce … in spet in spet, ko ti rečejo, kar še, še rabimo … Delaš sto na uro!

 

Pleterski: Se vam je zdelo, da ste po močnih sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so svoja najboljša dela za otroke ustvarjali Kovič, Grafenauer, Makarovič, Pavček in drugi, v devetdesetih padli v nekakšno praznino?

 

Štefan: Pravzaprav sploh nisem razmišljala o tem. Ciciban je imel svoj krog avtorjev, s katerimi sem se spoznavala zelo postopoma, na kakšnem obisku na uredništvu, na novoletnih srečanjih Mladinske knjige, na podelitvah Levstikovih nagrad … Pravzaprav sem se dolgo čutila bolj povezano z ilustratorji: starejše ilustratorke so me vzele pod svoje okrilje, z mlajšimi ilustratorji pa smo postali dobri kolegi. Tudi zdaj nam je dobro, ko smo skupaj, sploh mi je ta ilustratorska skupnost, kakor jo zaznavam, všeč. Zdi se mi, da je v njej veliko nadarjenih ljudi, ki so tudi po človeški plati v redu. In da med njimi ni kaj dosti nevoščljivosti. Ko pride priložnost, znajo drug drugega počastiti. To mi je pri nas pišočih kar dolgo manjkalo, dolgo sem se počutila kot nekakšna samohodka, mogoče malo tudi po lastni krivdi. Šele v zadnjih letih se mi zdi, da se povezujemo v neko zdravo jedro, ki mu bolj pripadam. Če se vrnem k vašemu vprašanju: pravzaprav v svoji generaciji nisem tako sama, s Petrom Svetino in Miklavžem Komeljem smo si na primer po letih zelo blizu. Le zelo različno in vsak zase smo začeli in zato smo rabili več časa, da smo se zatipali. Zdaj smo si zelo naklonjeni.

 

Pleterski: Poleg položaja »redke ptice« v pesništvu za najmlajše ste tudi »redka ptica« v poklicnem pripovedovanju, pravzaprav ste njegova pionirka. Kako se je vse skupaj začelo?

 

Štefan: Leta 1991 sem šla na tečaj v Anglijo, kjer sem se prvič srečala s sodobnim pripovedovanjem. Leta 1993 pa sva tja odšli skupaj z Ljobo Jenče in potem sva vsaka po svoje začeli širiti pripovedovanje pri nas. Ljoba na svoj način, v povezavi z ljudskimi pesmimi, jaz na svojega, v povezavi z lastnim pisateljskim in pesniškim delom. Ona v navezi z Mariborsko knjižnico, jaz v navezi s Cicibanom in Gledališko in lutkovno šolo, ki jo je organizirala takratna Zveza kulturnih organizacij v Ljubljani. Nastopala sem na Cicidnevih, Ciciumetnijah, na Pravljičnem svetu v Cankarjevem domu. In iz tega je potem vzniknil Pripovedovalski festival.

Ni komentarjev
Objavi komentar