Simona Semenič: žbam! Slovensko mladinsko gledališče, spodnja dvorana, režija Vito Taufer.
žbam! je igra, ki je nastala iz ostankov ene prvih uspešnih in prebojnih iger Simone Semenič 5 fantkov.com. V igro Semenič je vpisano, da odrasle ženske igralke igrajo otroke, ki se igrajo otroške nasilne igre in preigravajo odnose doma, med starši, predvsem, če rečemo nogometno, med materjo in očetom, pri tem pa na podlagi otroških igric in stripovske ikonografije slutimo precej potlačenega in neizrečenega, a vendar vseprisotnega nasilja. Igra Semenič naj bi bila tako vpogled v svet otroške mitologije, tudi tiste, ki jo dobimo in staknemo na vsakem koraku, tiste, ki nam jo servirajo mediji in proizvodnja mitov, ki nas skozi stripe, filme, slikanice in podobno učijo in vzgajajo v pravih zahodnih vrednotah, manihejstvu, zmagi dobrega nad zlom, vsesplošni družbeni mobilizaciji in militarizaciji. Toda ko so za tokratne režijske potrebe poskušali 5 fantkov.com predelati v igro za odrasle igralce, jo torej prilagoditi in odmakniti od igralk deklet, se prenos vlog ni izšel brez preostanka. Zato je Semenič napisala žbam!, verzijo o ženskih igrah za moške igralce, pri čemer so, kakor beremo v gledališkem listu, potem s črtanjem Emila Filipčiča, dramaturga uprizoritve, in ob podpori članov igralske ekipe ter za njihove potrebe tudi marsikaj dopisali.
V žbam! gre za igro, v kateri pet žensk igra variacijo na češko pripovedko oziroma legendo iz 8. stoletja – takrat se recimo dogaja Pod svobodnim soncem, Prešernov Krst pa malo pozneje – o ženskem uporu, o nekakšnem protofeminističnem in emancipatoričnem uporu žensk in zamenjavi vlog, ko so ženske namesto žlic in skled iz lipovine rezljale in izdelovale puščice in loke, se tako oborožene uprle moškim in po nekaj uspešnih bitkah boj tudi izgubile, z veliko žrtvami, pravi legenda, ki je osnova za igro v igri. Zdi se, da gre za točko preloma in preobrata, za iskanje tistega prevrednotenja moči, ki verjetno razkriva, da patriarhat, ki je zdaj močno na udaru, ni (bil vedno) samoumeven, da je potekala proti njemu vsaj podzemna, htonska in prikrita struja, iz katere se je napajala mitologija o enakovrednosti žensk na vseh področjih, da je slednjo ta mitologija tudi podpirala ter ženski akciji in emancipaciji in zamenjavi družbenih vlog vlivala upanje, dajala pogum. Sploh pa je boj med moškimi in ženskami že tema Lizistrate, komedije o ženski nepogrešljivosti in zvijačnosti, tam se ženske proti svojim možem, ki pridejo iz vojne, borijo s spolno abstinenco in ima zadeva izrazito pacifistično noto, gre za antični poziv, naj se vojne vse končajo, ali pa boste moški nepotešeni in zblojeni preživljali preostanke lastnih bednih življenj.
žbam!, ki ga v angleščino prevajajo kot bang! – sem pogledal v nadnapise –, je tako igra o petih amaterskih igralkah, ki delajo eno od sodobnih priredb oziroma sklicevanj na »divci valka«, na zgodbo o uporu žensk, in potem srednjeletne do zrele tete odigrajo nekatere prizore, na primer pogovore o energetskem mrku oziroma krizi zaradi vojne v Ukrajini, potem prizor posilstva z drogo za posilstvo, ki ga zagrešijo ugledneži, stebri družbe, pa prizor iz sanj, ko se ena od njih izpostavi, nakar druga recitira lastno poezijo, vmes pa je tudi oborožen boj z moškimi, prav amazonsko kostumirano in s kopji, pri čemer so upornice v svojih zahtevah različno radikalne, tudi različno krviželjne. žbam! je igra o amaterkah, igralskih šmirantkah (polne so izraznosti iz žajfnic), ki igrajo igro o dekliški vojni proti moškim, pri čemer zdaj ženske igrajo moški, ki potem kot ženske igrajo lastne može. Taufer je že preoblačil igralce, vsaj trije od teh iz predstave so že igrali ženske in dekliške vloge: Ivan Godnič je bil Elvira, Orgonova žena v Tartifu 2001 Andreja Rozmana Roze, Dario Varga je bil Marijana, njegova hči in Valerova zaročenka, in Uroš Maček njena mlajša sestra. Seveda nosi takšna zamenjava vlog komičen, včasih tudi emancipatoren in potujitveni naboj: moški kar naenkrat ne le kostumsko, tudi z zaradi visokih pet spremenjeno hojo, z glasom in dikcijo oponašajo tisto, kar se jim zdi tipično za žensko izražanje telesnosti, in tokrat se igra v igri v igri še zaostri, ko moški kot ženske igrajo svoje može, torej moške, z vsemi tipičnimi in stereotipiziranimi gestami, temami govorjenja in sploh vsem, kar gre k moškemu svetu: vmes je tudi prizor, ko moški, opremljeni z maskami z nosovi in očali v stilu bratov Marx, posilijo povabljeno na afterparty po tem, ko jo zadrogirajo, in takrat ugledamo brutalnost nekonsenzualnega odnosa skozi ta isti trojni filter, skozi trojno potujevanje; vse to deluje nekako komično, vendar je ravno posilstvo streznitveni moment; kljub smešnosti in stilizaciji početja je to nedopustno, surovo izživljanje pritlehnih strasti in dominacija nad nedolžno in naivno žrtvijo.
Dogajanje je postavljeno v spodnjo dvorano Mladinskega gledališča, glavni rekviziti na odru so stoli, ki jih potem sestavljajo v improviziran kavč, pa seveda torbice in igranje ob sprotnem komentiranju in razlaganju besedila, ki ga občasno berejo, in v vseh teh mnogostopenjskih gledaliških postopkih se igralci različno znajdejo: eni, recimo Sebastijan Starič, stavijo bolj na moško moč in okorno, tudi agresivno hojo v petah, manj na morebitno posnemanje ženstvenosti, drugi, recimo Ivo Godnič, z do konca prignano in široko gestiko nakazujejo samo delni prehod z ene ravni igre na drugo. Uroš Maček je pravzaprav najbolj feminilen, ne le s piskanjem na flavto (vsak od igralcev je v enem od prizorov opremljen tudi z inštrumentom), temveč tudi kot žrtev posilstva in s siceršnjim vsesplošnim navdušenjem nad njihovim, torej tudi lastnim celovitim in celostnim igralskim entuziazmom; seveda je eden od izgovorov za njihovo gledališko poustvarjanje tudi prerokovanje iz kart, ki ga opravlja ravno tista, v katero je zaseden. Najbolj natančna v preobrazbi sta Dario Varga, ki direktorjevo ženo odigra s precizno omejenimi in tako nekoliko bolj kontroliranimi in premišljenimi sredstvi, in Jure Drevenšek, ki je kot nekakšna dramaturginja in pojasnjevalec_ka, da gre za gledališče v gledališču, in ki predstavlja za stopnjo manj naivno članico ad hoc gledališke skupine. Vse skupaj izzveni dvoumno in ves čas ruši horizont pričakovanja; iz komičnih pretiravanj in travestije kot dveh izpostavljenih orodij komedije potem prehajamo v grenka spoznanja o družbeni moči, patriarhatu in zlorabi.
Taufer se teme loteva brezkompromisno, na način, ki ga pri njem poznamo že od različnih potujevanj in drugostopenjskosti iz komedij iz zgodnjega obdobja, torej od travestije in neskončnega niza – v gestiki, dikciji, kostumih – približevanj Drugemu in obupnih poskusov, da bi ga razumeli.