Ljubljana: LUD Literatura, 2023.
Najnovejša pesniška zbirka Ane Pepelnik se pričenja z najrahlejšimi, kar najbolj krhkimi verzi: »tisto o pesmi // kako se / ǀ začne // če se sploh kdaj / konča« Zaključi se z dokaj kompaktnimi pesmimi v prozi, vmes pa se najde še tisto, kar v oblikovnem smislu predstavlja nekaj vmesnega. Kot bi tovrstno stopnjevanje skozi tanko, 60-stransko knjižico zajelo pravcato genezo pesniške oblike. Difuzna in neulovljiva misel se vseskozi pretaka skozi proste verze, še dodatno osvobojene z opuščanjem ločil, z zatipki in vsakovrstnimi nepravilnostmi, celo prečrtanimi besedami, kar poudarja hipnost, bežnost, predvsem pa spontanost pisanja. Sem spadajo tudi pogovorni zapisi besed, ki namigujejo na vsakdanjost govorice in skupni prostor komunikacije, občasno celo na samogovor. Misel je hitrejša od pesniške oblike, ki si jo vsakokrat izposodi le za hip, kot burja, ki vstopa skozi okna in vrata prostorov, da jih potem takoj spet zapusti, tako kot vrečka, »ki je zgrešila obraz za 3 centimetre ker je preprosto obvisela zataknila pripela nekam na zrak zašumela nad listjem se vrti na vogalu določene stolpnice od poznega ne poletja ampak avgusta«.
Najnovejša poezija Ane Pepelnik v resnici spominja na veter, ki pobira kar najbolj raznovrstne produkte naše civilizacije »da se primejo / te podobe še preden se čist sestavijo ali razpadejo«. Rezultat je hipnotična mešanica meditativnega in najsodobnejšega, domala futuristično občutje, ki sega tako pod površino našega skupnega sveta kot tudi pod površino bralnih navad in miselnih avtomatizmov.
Že res, da lirskega subjekta, ki bi zaverovano razglašal svojo dragoceno enkratnost in neponovljivost, že dolgo ne pričakujemo več, radikalnost, ki jo srečamo v tej zbirki pa je kljub vsemu osupljiva. Pesnica se noče v ničemer razločevati od begavega pulziranja svojih razpršenih podob, kot bi bila tudi sama le še ena od njih, nič pomembnejša od katere koli druge. V svoji poeziji je komajda prisotna, njen obstoj je le od časa do časa nakazan s kakšnim glagolom v prvi osebi ednine, in še ta se ponavadi hitro zateče v znižano pogovorno obliko, ki obide vsa slovnična pravila, pri čemer poudarja vsakdanjost in naključnost. Še raje pa se kar pri priči zrelativizira: »izhajat iz teme / prostor podoba jaz ki je obenem ti / čisto ugibanje ne rime nič se ne prime«. Vseskozi se odpoveduje vlogi stvariteljice in se omejuje na to, da spremlja nekakšen samodejen proces izrekanja, mu pomaga, da ne izzveni v nepovrat, da samo nalahno nakaže smer. Svojo spontanost poudarja z nenehnimi prelomi in celo z napakami, ki jih nikakor ne briše in ne popravlja do brezhibnosti zapisa, ampak jim priznava konstitutivnost, saj sta razsrediščenost, pa tudi odsotnost sleherne hierarhije v njenem pesniškem kozmosu bistvena: »tam vmes med to ko sem budna ali pa že spim čeprav v resnici ugasnem ne zaspim se mi je pisalo tole ǀ ampak nekaj drugega ǀ začetek je bil led ampak nimam več konteksta« In na nekem drugem mestu: »na jesen sem povsem nepripravljena na vse kar izginja in izginja z vsakim momentom nisem pripravljena na tole kar pišem kot nisem pripravljena na karkol bo sledilo« Vseskozi se ohranja vtis, da so se pesmi zapisale same, in to na podoben način kot dežuje ali kot odpada listje ali, še raje, kot se iz megle izvijajo delci vlage. /…/