Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Lucija Stepančič: Kar od nekod

Sodobnost / Uncategorized  / Lucija Stepančič: Kar od nekod

Lucija Stepančič: Kar od nekod

Lucija Stepančič

Kar od nekod

 

 

Dokaz, da posmrtno življenje ne obstaja?

Mrtvi nam ne pošiljajo selfijev.

Šala, slišana na radiu 3. septembra 2018

 

1.

Ponavadi niti ne pomislimo, koliko ljudi gre na oni svet, ne da bi za sabo pustili eno samo uporabno portretno fotografijo. Tako, ki bo častno zastopala pokojnika v mrliški vežici. Kar je še posebej pomembno, odkar so žarni pokopi v veliki večini. Jaz sem tu zato, da me obletavajo zbegane vdove in vdovci, vnuki in pravnuki na lovu za slikovnim materialom. Fotografijam za osebne izkaznice se izogibamo in niti med žalujočimi ostalimi ga ni, ki tega ne bi razumel. Tako kot so po drugi strani neuporabni posnetki, na katerih se rajnki preveč na široko režijo, nosijo smučarske kape, kape s šiltom ali sončna očala. Ni si težko predstavljati lova, ki sledi: paničnega brskanja po predalih, plenjenja po družinskih albumih, pogosto v znamenju medsebojnega obtoževanja zaradi brezbrižnosti in šlamparije. Če že kje, se tukaj vidi, da človek v resnici ni nikoli pripravljen na smrt, niti on sam niti njegovi sorodniki. Tri četrtine fotk, ki pridejo na mojo pisalno mizo v fizični obliki, ima na zadnji strani sledove lepila ali pa nosijo sledi dolgotrajnega nemarnega valjanja med navlako. Še vedno prevladujejo analogne fotografije, kar je razumljivo, svojci svojim umrlim radi privoščijo malo boljši videz, obraz izpred mnogo let, fotografska tehnika pa očitno nikogar ne skrbi, tu je skorajda vsakdo površen, da je groza. Začuda podobno neugledno učinkujejo tudi fotke, poslane po elektronski pošti, tudi te me spominjajo na žrtve pregona, kot bi bile nenadoma in zlonamerno ugrabljene iz svojega brezskrbnega bivanja.

Motivika vseh teh upodobitev je čisto druga stvar. V veliki večini je idilično praznična, na fotkah s pokojniki sije sonce, rajnki pa pozirajo ob sijoči morski obali, ob vikendicah, na smučiščih, na gorskih poteh, ob turističnih znamenitostih, na gostilniških vrtovih. In česa vsega ne znajo! Vedno prav oni najdejo največjega jurčka! Nanje se vedno obešajo najlepše punce, tudi po dve hkrati, da ne bo trpela simetrija. Iztrgani so bili iz raja, da bi odšli – kam? V bulše življenje, kot je govorila moja nončka, ali k počitku, kot se še vedno zapiše kakšnemu raztresenemu osmrtničarju. Kamor koli že, najprej pristanejo na mizah v sosednjem prostoru, njihovo tišino razločno čutim skozi vrsto vrat. Ne morem si kaj, da si ne bi predstavljal, da vse vejo in ničesar ne povejo, čeprav imajo morda karseda različne razloge za ta molk. Iz užaljenosti, ker se zunaj vse nadaljuje brez njih? Ali iz neskončne utrujenosti, ki te zajame, da bi se lahko v miru začel razkrajati?

Tukaj bi si človek lahko izmišljeval zgodbe. Ampak se dogajajo same od sebe. In to precej hitro, druga za drugo. Anja je hitro začela računati na to, da bo slišala vsak dan kaj novega. Okoli ženskih portretov je razumljivo več zapletov kot okrog moških in so tudi zanimivejši, da ne rečem že kar sočni. Med boljšimi je bila fora o devetdesetletnici, ki si je posebej zaželela, da bi bila ob trugi njena slika iz mladosti. Nič čudnega, pri dvajsetih je bila videti, če portretist ni lagal, kot cesarica Sisi, pa še vse tiste lase si je počesala natanko tako kot ona. Da o romantični pokrajini v ozadju niti ne govorim, v bistvu je bila ravno prava za zraven. Njenim hčeram, vsaka od njih je bila že kar poštena matora, trikrat starejša od mame na sliki, je bilo sicer nerodno, ampak če dobro premislim, zakaj pa ne? Eno od njih sem mimogrede slišal zavzdihniti: »Naša mama je bila pač tako rada lepa.«

Pa tako so mi vsi težili, da zlepa ne bom dobil službe, ko bom končal akademijo, in da je bil študij, tako kot vsa humanistika, stran vržen čas. Zdaj pa ne le da se lahko igram pravcato lastno gospodinjstvo, ampak sem tudi že vse bolj podoben nekakšnemu fotru, ki je poročen že trideset let. Sorodniki so vsi zadovoljni, kako odgovoren sem postal, vsakdanja rutina s konkretnimi zadolžitvami mi po njihovem še kako koristi. Kot se govori, mi nihče več ne bi pripisal, da sem bil vedno prava zguba, vnaprej odpisan, problematičen mulc, da so pri meni že pri trinajstih našli cigarete, da sem malo kasneje že poviseval na Metelkovi, potem pa šel še študirat nekaj čisto čudnega. Pa ko bi se naučil vsaj risati, tako da bi bili tisti na portretih podobni samim sebi, ampak ne, neke kracarije sem se šel, nori prfoksi pa so to kar odobravali, verjetno zato, ker sami tega niso znali nič boljše. Po mnenju teh istih sorodnikov je tale pogrebni zavod prava rešitev zame, kar na novo da sem zaživel. In tudi, kot slišim že bolj potiho in za hrbtom, popravil sem se. V tem smislu seveda, da nisem več tako zelo presuh. No, pri nečakih, ki sta stara deset in enajst, sem pridobil izjemno veljavo, okrog mene si prizadevata zavohati formalin. Tudi njun rating med smrkavci se je zvišal (nima vsak strica, ki smrdi po mrtvašnici) in prav očitno si prizadevata zavohati nekaj podobnega okrog mene. Prav posebej zanju sem si izmislil nekaj zgodb o nočnih dežurstvih, v katerih ne manjka sumljivih šumov, rok, ki kar naenkrat bingljajo izpod rjuhe, čeprav vem, da sem jih sam naravnal, kot je treba, in seveda mrličev, ki jih najdem obrnjene v nasprotno smer, kot sem jih pustil. Vampirjev niti ni toliko, samo dva ali trije na teden, smo pa ravno včeraj pokopali izjemno lepo vampirko. Ko jim zabijam kol v srce, jih morajo držati trije kolegi. Lahko bi jih sicer pustili na soncu in bi se jih prav tako znebili, ampak potem bi strašno smrdelo po vsem mestu. Mala dva tudi že zdavnaj vesta, da to počnemo v kleti, ki je zbetonirana kot atomsko zaklonišče, ker stvori tako grozovito, nečloveško tulijo. Moj brat, ki servisira računalnike, je postal še bolj nezanimiv; kot bi ga moj sumljivi uspeh dodatno razbarval.

Kako sem prišel tja? Potrebovali so honorarnega fotografa ali pa za polni delovni čas takega, ki bi po potrebi prijel tudi za vsako drugo delo. Javil sem se na razpis in jim pokazal diplomo z likovne akademije. So kar verjeli, da zna slikar uporabljati Photo Shop, meni pa ni bilo do tega, da bi jim razlagal, da tu ni nobenega pravila. Pristal sem pri službenem računalniku in skenerju. In potem? So zadovoljni z mano? So. Ponavadi me doleti še kakšna dodatna zadolžitev s področja estetike, lepopisje po trakovih vencev, cvetlične okrasitve in svetovanje strankam, ki se ne morejo odločiti glede stilističnih rešitev.

Fotografije, ki jih povečujem, so praviloma obupno neostre. Slabo osvetljene. Amaterske, kaj hočem. Pri tem si mimogrede izmišljam vse mogoče zaplete, iz gasilske fotografije bi na primer lahko izrezal napačnega človeka in bi potem tisti napačni, ko bi na pogrebu zagledal svojo sliko, zagnal celo štalo (ali padel skupaj, se še nisem odločil). Ampak poslušalcem se ob sami misli na škandal na pogrebu zasvetijo oči. Tako kot jih fascinirajo tudi kontrasti, recimo patolog, ki si med seciranjem po slušalkah predvaja poskočne viže.

So pa tudi stvari, ki jih ne pripovedujem nikomur. O zamaknjenju, ki ga doživljam pri tem delu, čisto drugače kot pri slikanju, ko smo se vsi nekaj silili, da bi bili ustvarjalni in sploh veliki umetniki. O zbranosti, kakršne vse življenje nisem poznal in ki se me loti takoj, ko sedem za računalnik. Ves svet izgine, razen fotografije, ki se mi ravno odpre. In ki skoraj nikoli ni prav nič posebnega. Z obrazom, ki bo kmalu izginil za vedno, ostaneva sama, bi rekel, da sama na svetu. Iz priložnostne fotografije, banalnega snapshota je treba napraviti portret, kar pomeni, da je treba najprej popraviti izrez, in to ponavadi prinese kar dosti povečevanja. Umrlega je treba vzeti iz sveta, ki ga je poznal, in obrniti vso pozornost le še na njegov obraz, da ne rečem obličje. Ko zamegljujem ozadje, se počutim že kot pravi psihopomp, ki pomaga duši, da pusti za sabo svoje zemeljsko bivanje. Ne tehtam src in ne vlečem iz pozabe starih grehov, zato pa popravljam ostrino in, kolikor gre, sledove fleša, zbalansiram barve in retuširam. Šele na fotografijah se vidi, da je žalost na dnu čisto vsakega pogleda, sodba in kazen se dogajata vsak dan že v času življenja, začuda pa je zaznavna samo z nečim tako posvetnim, kot je vrhunska fotografska tehnika. Nazadnje grem še preverit podobnost s pokojnikom, Edo mi vedno odgrne pravo rjuho, ponavadi še preden mu kar koli rečem, že ko se prikažem med vrati, ve, za koga gre. Tudi on je pravi profi, človek bi še verjel, da so mrtvi tako mirni zato, ker jim je on osebno to ukazal, čisto nič pa se ne bi čudil niti, če bi se izkazalo, da ga ubogajo zato, ker ga imajo radi.

Ni komentarjev
Objavi komentar