Ibon Egaña Etxeberria
Sodobna baskovska poezija
V pesmi z naslovom Lingua vasconum primitiae je sodobni pisatelj Joseba Sarrionandia obudil prvega pesnika, ki je pisal v baskovskem jeziku, Bernata Etxepareja (ok. 1480–ok.1560), čigar pesniška zbirka je nosila enak naslov. Zamislil si je srečanje z njim, v katerem je pesnik iz 16. spraševal pesnika iz 20. stoletja o sodobni baskovski poeziji. In pesnik našega časa je odgovoril:
(…)
Ko me je vprašal
po baskovski poeziji,
sem odvrnil:
Baski (z izjemo tebe, bralec)
ne berejo poezije,
videti je, da raje gledajo ETB
in kot turisti potujejo
v tople kraje.
(…)
Morda bi bilo danes pesem treba posodobiti in namesto ETB (javne baskovske televizije) zapisati Netflix, a še vedno drži, da so bralci baskovske poezije izjeme, ki jih je mogoče zapisati v oklepaju; nekaj stotin izjem. Malo jih je, a ti so zvesti pesniški produkciji v baskovskem jeziku euskeri, v katerem izide kakšnih deset naslovov letno. Strani, ki sledijo, ponujajo prevajalkin izbor pesmi, ki so v euskeri nastale med letoma 2000 in 2010, v času, ko je središče baskovske literature zasedalo pripovedništvo (predvsem roman), in to tako v tržnem kot tudi v simbolnem smislu. Kljub temu je poezija našla distribucijske kanale in poti do bralcev, včasih tudi mimo knjig, na branjih ali v dialogu z drugimi umetniškimi zvrstmi.
Če zanemarimo kvantiteto, se pokaže, da so bila zadnja leta obdobje stalnega obnavljanja baskovske poezije tako v smislu prevladujočih teženj, jezikov kot pesniške tradicije. To je obenem čas, ko so se uveljavili nekdaj neslišni pesniški subjekti in glasovi, ki imajo še vedno svoje občinstvo (med drugimi poezija ženskih avtoric, gejev in lezbijk). Tokratni revialni izbor skuša zaobjeti raznolikost glasov in pesniških praks, ki dandanes obstajajo v baskovski poeziji na obeh straneh Pirenejev, in aktualizirati pesniško podobo iz antologij, ki sta v slovenščini izšli doslej (Branil bom očetovo hišo: antologija moderne baskovske poezije, Aleph, 2007; Etzikoak: antologija sodobne baskovske književnosti, DSP, 2006).
Čeprav je poezija tokratnega izbora nastala ali izšla med letoma 2000 in 2010, sedem izbranih pesnic in pesnikov pripada zelo različnim generacijam (najstarejši pesnik se je rodil leta 1956, najmlajši pa leta 1984), zato je njihov način dojemanja poezije nujno različen, skupnih točk pa jim ni lahko določiti. A preden očrtam glavne značilnosti njihove poezije, bom na kratko poudaril tri vidike, ki povezujejo vsaj nekatere od njih. Za razliko od njihovih predhodnikov se večina izbranih pesnic in pesnikov ne odpoveduje prvi osebi. Poleg tega se prva oseba pesniškega jaza pogosto ujema z biografskim jazom pesnika ali pesnice, zato poezija dobiva tudi obliko refleksije in avtobiografske predstavitve. Skupen jim je tudi skepticizem glede moči poezije in nezaupanje v besedo. Morda prav zato nekatere pesnice uporabljajo pisavo telesa in se odločajo za pisanje poezije, ki poudarja telesnost; drugi spet se odločajo za poezijo brez retorike in stilističnih sredstev ali za prelamljanje z jezikovnimi normami. Skupna jim je tudi želja, da bi se približali bralcem in ne bi ovirali komunikacije med pesmijo in bralcem; tako je v pesniškem opusu mnogih med njimi mogoče opaziti težnjo po bolj dostopni in odkriti poeziji, ki se oddaljuje od avantgardnih in ekspresionističnih teženj. Bližina poezije in proze ter težnja po narativnosti, značilni za mnoge izmed izbranih pesmi, morda dokazujeta prav to.
Sedem pesnikov v sedmih verzih
»Vse je bilo že povedano, a nisem bil jaz.«
To je nedvomno najbolj znan in največkrat navajan verz pesnika Angela Erra (Burlada, 1978), ki jasno sintetizira eno od značilnosti tega avtorja. Izvirnost ni v tem, da iznajdeš nekaj novega, pa tudi ne v tem, da poveš nekaj takega, česar ni rekel še nihče, temveč v pesniškem jazu, ki je nujno neponovljiv. Verz prav tako aludira na avtorjevo dojemanje tradicije; stoletja poezije pred njim bi vsakršen poskus izvirnosti sodobnega pesnika obarvale z naivnostjo. Poezija Angela Erra je torej poezija, ki nastaja v dialogu s tradicijo. Znova jo prebira, interpretira in aktualizira. Klasična poezija je eden temeljnih virov Errovega navdiha, tako oblikovno kot vsebinsko. Ena njegovih najljubših oblik je epigram, saj njegovo poezijo odlikujejo prav bistroumnost, ironija in satira. Toda avtor ne sega le po grško-rimski tradiciji: v njegovih pesmih odzvanjajo tudi klasični baskovski pesniki, kot je Oihenart, ali Góngorovi soneti. Avtorjeva izvirnost je kombinacija elementov literarne tradicije in povsem sodobnih referenc, kot so Pet Shop Boys, speedo ali Michael Phelps. Elementi igre se v njegovih pesmih pojavijo tudi kot metaliterarne refleksije in stalne medbesedilne navezave. Želja po tem, da bi ujel minljivo lepoto teles, homoseksualnost, prijateljstvo ali smrt, so le nekatere od tem Errove poezije.
»Ne dopustite, besede, da bi zanalašč zamolčala svoje telo.«
V še neobjavljeni pesmi, ki je vključena tudi v pričujoči izbor, se Miren Agur Meabe (Lekeitio, 1962) obrača na besede in jih prosi, naj ji ne pustijo, da bi zamolčala svoje telo. A v resnici besede, pesmi in pripovedna besedila Meabejeve le redko pozabljajo na telo, vse odkar je leta 2000 bralce poezije v euskeri presenetila s pesniško zbirko Azalaren kodea (Ključ kože), ki je v baskovsko poezijo prinesla do tedaj manj prisotne zahteve. »Zahtevam drugačen ključ / ključ, ki se razlikuje od besede,« je zapisala v zadnji pesmi te zbirke in s tem povzela temeljne ideje, ki jim sledi njena poezija: dati glas koži, nebesedni govorici telesa, temu, kar je živalskega v sli. Te zahteve so se ohranile tudi v naslovih njenih naslednjih del, v pesniški zbirki Bitsa eskuetan (Pena na rokah, 2010), pa tudi v romanu Kristalezko begi bat (Stekleno oko, 2013). Uspelo ji je ustvariti lasten pesniški glas, ki je sposoben privzdigniti in preseči izkušnjo utelešenja s pomočjo izbranega besedišča, nežnega ritma in muzikalnosti pesmi ali z brisanjem meje med poezijo in prozo. Miren Agur Meabe je v zvezi s svojimi besedili uporabila in utrdila pojma avtomitologija in avtoimitacija, ki s kančkom samoironije poudarjata razdaljo med lastnimi izkušnjami in pesniškim izdelkom.
»Moja poezija je asocialna.«
V pesmih, vključenih v ta izbor, pesniški jaz pesnice Itxaro Borda (Baiona, 1959) med drugim spregovori iz kavarne na železniški postaji v Barceloni in iz sobe številka 28 hotela v Reykjaviku, iz katere je moč videti puščavsko vulkansko krajino. V obširnem pesniškem opusu te avtorice se nenehno pojavljajo motivi poti, ceste, meje in potovanja, pa tudi prostorov in elementov, ki ponazarjajo gibanje, začasnost in občutek nevključenosti. Premikanje je pri Bordovi povezano z iskanjem identitete, ki se izogiba ustaljenim vzorcem in statičnosti, saj v gibanju najde svoj edini način biti. »Moja poezija je asocialna,« zapiše v eni svojih pesmi, s tem pa se ironično odmakne od družbene poezije (četudi so politične in socialne vsebine v njeni poeziji vse prej kot obrobne) ter hkrati poudari (še ena od značilnosti njene poezije) razdaljo med jazom in družbo. Iskanje Itxaro Borda je samotno, pot njenega pesniškega jaza v družbi ne najde svojega mesta – uporaba narečnih elementov francoskega dela Baskije, od koder pesnica izhaja, zahteva po ubesedovanju ljubezni in lezbične erotike ali upiranje prevladujočim družbeno-političnim diskurzom pesniški glas Itxaro Borda spreminjajo v glas, ki govori z obrobja, zahteva novo »jezikovno politiko« in ustvarja lasten pesniški jezik.
»Moja revolucija nosi moje ime.«
Morje kot tema, simbol, metafora ali krajina je stalni vir navdiha in Baski niso nobena izjema. Pesniki, na primer Joseba Sarrionandia in Koldo Izagirre, so ustvarili kompleksne simbolne svetove, v katerih morje, pristanišča in ladje predstavljajo skupnost. Prva pesniška zbirka Leire Bilbao (Ondarroa, 1978), Ezkatak (Luske, 2006), je prinesla obnovitev morskega imaginarija v baskovski poeziji, saj je bilo semantično polje, povezano z morjem, uporabljeno za ustvarjanje novih podob in za ubesedovanje drugih resničnosti. »Obstajajo ženske / ki ribi odtrgajo glavo / kakor bi bila njihova lastna,« beremo v eni od pesmi iz te zbirke, kjer so telo in oblike njegove manifestacije (menstruacija, spolna sla, materinstvo) eno od pogostih semantičnih polj. Četudi je morje še vedno izvir navdiha tudi v pesničini drugi zbirki Scanner (Skener, 2011), ni več na metaforični ali simbolni ravni, pač pa se pojavlja kot vsakodnevna resničnost, ki je blizu pesničini lastni izkušnji. V pesmi namreč avtorica vnaša avtobiografske elemente iz ribiške vasi, v kateri je odraščala, da bi opisala ustvarjalni proces pesniškega jaza, ki razmišlja tako o družinskem življenju (v tukaj prevedenih pesmih), kakor o procesu oblikovanja ustvarjalnega jaza. Ta proces ustvarjanja in zorenja pesniškega jaza se poraja v dialogu z literarnimi in kulturnimi referencami, v zrcalu drugih življenj in z besedili drugih ustvarjalk; toda Bilbao ne čuti potrebe po kolektivnem glasu in prevzame ustrezni del protagonizma in odgovornosti: »moja revolucija nosi moje ime,« zatrjuje v eni od pesmi.
»Zgodovina se začenja z menoj.«
S tem prepričanjem se začenja druga pesniška zbirka Jona Benita (Zarautz, 1981) Bulkada (Povod, 2010); to so besede, ki očrtujejo glavne značilnosti avtorjeve poetike. Odkrivamo lahko precejšnjo podobnost s poetiko Leire Bilbao, saj Benito uporablja lastno biografijo, da bi očrtal življenjsko pot, ki se začne v trenutku njegovega rojstva in seže do sedanjosti, pri tem pa sledi kronološkemu vrstnemu redu. Vendar se pesnik zaveda, da mu zgodovina, četudi se je začela z njim, ne pripada povsem – v zadnji pesmi, ki dopolnjuje prvo, tako zapiše: »To je le moja zgodba / pa še ta ni čisto moja.« Življenjska zgodba, ki jo pesem za pesmijo opisuje Benito, je življenje, ki ga gradi z drugimi in v povezavi z njimi (z družinskimi člani, ljubimkami, prijatelji in pripadniki iste generacije). Poleg tega se pesnikova zgodba ne odpove privzemanju kolektivne dimenzije in si prizadeva biti zgodba generacije, rojene v osemdesetih letih, ki je živela politične dogodke v Baskiji po letu 1990. Poleg omenjene pripovedne težnje (ne nazadnje pesnik govori o svoji »zgodbi«) je druga značilnost njegove poezije golota: pesnik, ki se razgalja z vnašanjem biografskih elementov v pesem (osebnih podatkov, celo številke osebne izkaznice), išče preprostost tudi v izrazu, iz pesmi izloči vse umetniške in retorične elemente ter ubesedi svojo resnico, zdaj v trdilni, zdaj v vprašalni obliki: »Si zastavljajo enaka vprašanja kot jaz?«
»Poezija je mrtva in bil sem jaz, narednik.«
Zavest o pripadnosti generaciji, ki se je rodila v osemdesetih letih, je prisotna tudi v poeziji Beñata Sarasole (Donostia, 1984). V eni od pesmi iz prve pesniške zbirke Kaxa huts bat (Prazna škatla, 2007) trdi, da se je, »ko smo prišli mi, Zgodovina že končala, Umetnost pa so ubili naši predniki«. Kriza utopije kot gibala zgodovine je eno od izhodišč Sarasolove poezije, prav tako zamisli o koncu poezije, ki si jih avtor v ironiji pripisuje v zgoraj citiranem prvem verzu svojega literarnega debija. Najmlajši pesnik, umeščen v pričujoči izbor, je tudi literarni kritik in avtor doktorske disertacije o literarnem modernizmu. Morda je tudi zato njegova poezija najbolj intelektualna od vseh tukaj predstavljenih pesnikov in nedvomno najbolj avtorefleksivna in metaliterarna. Ob pomanjkanju gotovosti, zaradi nesposobnosti poezije, da pove resnico, se Sarasola zateka k ironiji, metaliterarnim igram, stalnim navedkom in kolažem, v katerih išče svoj izraz. Nadaljevanje tega iskanja predstavlja radikalizacija idej v drugi pesniški zbirki z naslovom Alea (2009), v kateri se igra z mejami pesniškega jezika, enkrat s prelamljanjem pravil skupnega jezika (z vstavljanjem stavkov iz drugih jezikov, s kršenjem sintaktičnih in slovničnih pravil), drugič z brisanjem meje med poezijo in prozo, zato je kar nekaj njegovih pesmi proznih besedil, ki slikajo sodobne urbane prizore. Z izpostavljanjem avantgardnega izraza, kot je protagonizem mestne krajine in njene mitologije (boksarji, prostitutke, samomorilci), v njegovi poeziji odzvanjajo temeljna besedila sodobne baskovske poezije, na primer Etiopía (Etiopija, 1978) Bernarda Atxage.
»Mene pa v celoti ni v dramskem delu.«
Poezija Juana Kruza Igerabideja (Aduna, 1956), najstarejšega med izbranimi pesniki, v nasprotju z avantgardistično urbanostjo išče navdih v naravi. V svojem obširnem opusu je Igerabide pisal tako poezijo kot prozo, še posebej pa se je izkazal kot avtor del, namenjenih mladini. To med drugim dokazujejo številni prevodi njegovih besedil za mlade bralce, tudi v slovenščino (zbirke zgodb o Joni, pesniška zbirka, kratka proza, ki jo je izdala založba Malinc). Igerabide je bil v Baskiji pionir na področju poezije za otroke – slednjim je posvetil številne zbirke, svojo pesniško prakso pa je nenehno nadgrajeval s teoretsko refleksijo. Tako na področju mladinske poezije kot na področju poezije za odrasle bralce se Igerabidejeva izvirnost kaže v prepletanju različnih pesniških tradicij, ki pred njim sodobne baskovske poezije niso preveč zanimale. Med njegovimi najljubšimi oblikami so haikuji, blizu mu je vzhodnjaška poezija s svojim iskanjem kratkosti, natančnosti in refleksije, ki izhaja iz kontemplacije narave, posebej ljubi so mu tudi aforizmi, ki se jim je posvetil v več knjigah. Stalni pesnikov navdih Igerabideju predstavlja tudi simbolistična baskovska poezija Lizardija in Lauaxete. V tukaj predstavljenih pesmih je pesniški jaz v stiku z naravo, meje med zavestjo, telesom in elementi narave se zabrišejo; pesem ujame in bralcu prenese ta posebni trenutek in začudenje, ki ga spremlja. Veter, zora in rosa postanejo simboli, s pomočjo katerih pesnik razmišlja o minevanju časa, želje ali o nedoumljivosti prezgodnje smrti.