Evald Flisar, svetovni popotnik, pisatelj in dramatik, po svoji umetniški poti stopa že skoraj šest desetletij – toliko časa je namreč minilo od izida njegove prve knjige, pesniške zbirke z naslovom Symphonia poetica (1966). Slovenske bralce je nato očaral s potopisnimi romani, dokončno pa jih je osvojil s Čarovnikovim vajencem – pred kratkim je izšla 13. izdaja tega najbolj branega slovenskega romana po drugi svetovni vojni. Flisarjeva dramska dela živijo svoje (včasih zelo samosvoje) življenje na odrih širom po svetu, tako na Japonskem kot na Islandiji, v Indiji in Indoneziji, v Egiptu in Tajvanu, medtem ko nameravajo v Avstriji uprizoriti vse njegove drame (manjkajo le še tri). Do danes je izšlo 242 prevodov njegovih del v 40 tujih jezikih.
Več kot primeren trenutek se torej zdi, da med platnice knjig ujamemo vsaj del tega bogatega življenja Flisarjevih knjig in odrskih del. V dve monografiji smo zbrali fotografije z uprizoritev v nekaterih največjih gledališčih sveta, kritiške odzive, naslovnice romanov v najrazličnejših jezikih ter vtise z literarnih gostovanj, vse skupaj pa okvirja Flisarjev življenjepis. Čeprav imata obe knjigi skupaj skoraj 1300 strani, prinašata le drobec bogatega življenja Flisarjevih del, ki pa je zdaj prvič na voljo tudi širši bralski publiki. Monografiji je pripravila in uredila Katja Klopčič Lavrenčič.
Dr. Helga Glušič
Evald Flisar z besedili, v katera vnaša poseben miselni in čustveni pogled na življenje, slovenski pripovedni prozi daje svojevrstno razsežnost. S svojo osebnostjo in življenjsko potjo je sicer samohodec, a njegova nadvse duhovno odprta ustvarjalnost je daleč od umetniškega hermetizma, čeprav že od vsega začetka izbira posebne, tudi provokativne teme.
Josip Osti
Romani Evalda Flisarja so že leta med najbolj branimi knjigami v Sloveniji. To predvsem pomeni, da gre za pisatelja, ki je v času, ne preveč naklonjenem knjigi, iznašel pripovedno formulo, s katero lahko pritegne bralčevo pozornost. Ta fenomen branosti Flisarjevih romanov, v katerih ni zniževana, temveč, nasprotno, nenehno zviševana umetniška raven, zasluži, da ga literarnokritiško in kulturnosociološko raziščemo.
Milan Vincetič, Večer
Flisar je spet dokazal, da je jedki mojster pripovedovanja ter naglih zasukov, ki pogosto vzburkajo svet okoli nas, ki pa se večinoma dogajajo predvsem v naši glavi, v kateri “je preveč skrivnosti in premalo informacij”. In to v tisoč odtenkih, kot “igra, znotraj katere moraš igrati vzporedno sto iger, da bi življenje (končno) postalo umetnost”.
