Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup
 

Knjige

Moja babica ne ve, kdo sem

19.90

Ilustrirala: Hana Tintor
Prevedla:
Jana Bauer
Vezava: trda
Število strani: 32

Opis

Moja babi Zinka je vedno rekla: “Dajva!” Kampirali sva in planinarili, tekli in vozili kolo, plavali v najglobljem morju. Gradili sva skrivališča in iz škatel za čevlje izdelovali hišice za žužke. Risali sva stripe, brali časopis, pisali zgodbe. Zanjo ni bilo nič nemogoče! Babica je vse vedela in vse znala. Vse do nekega dne, ko ni bilo več tako. Govoriti o bolezni in smrti je vedno težko in boleče. Slikanica Moja babica ne ve, kdo sem oriše nežen odnos med vnukinjo Emo in babico Zinko, ki nenadoma začne pozabljati dogodke in ljudi, in otroke seznani s temo starosti in umrljivosti, pa tudi z idejo ohranjanja spomina in ljubezni.

Ključne besede: medgeneracijsko druženje, demenca, spomini, staranje, odnos med babico in vnukinjo, družina, ljubezen.

Zakaj je knjiga dragocena: Ker avtorici uspe na otroku prijazen način ubesediti tematiko, s katero se spopada vse več današnjih otrok. Slikanica je odlično izhodišče za pogovor na temo minevanja in staranja doma ali v šoli.


Mnenja:

Anja Orehek – the Village Crazy Lady

Všeč mi je, kako je risba del zgodbe, ni samo barva v obliki namenjena temu, da zapolni stran, ki bi bila za otroka preveč dolgočasna. Barve podpirajo zgodbo. Kaos v vse smeri usmerjenih avtobusov pokaže, kako se mora počutiti babica, ko ne več, kateri je pravi. Kljub temu, da včeraj še je. In dan pred tem in pred tem. Začnemo nagajivo, živahno, polno dogodivščin, podvigov. Babica se drži dežnika z eno roko, z drugo objema vnukinjo Emo, letita po zraku kot da je babica Zinka Superman in čisto nič manj. Dokler gumbi ne postanejo zanjo prezapleteni.

Maja Črepinšek – Moj malček

Občutena zgodba Ive Bezinović Haydon pripoveduje o napredovanju demence s stališča otroka, ki pri starostniku v družini opazuje zdrse v demenco in trenutke lucidnosti. Otroke spremembe plašijo, če jim ne razložimo, kaj se dogaja. Ta slikanica pa jim pomaga sprejeti lastna občutja, ki nihajo od žalosti do smeha, in jim pove, kaj lahko naredijo za boljše počutje ljube babice ali dedka. Ilustracije Hane Tintor imenitno ujamejo ravnotežje med žalostjo, upanjem in hvaležnostjo, da smo lahko poznali in ljubili stare starše. Priporočam v branje kot izhodišče za pogovor o bolezni, starosti in smrti, pa tudi ljubezni, lepoti drobnih vsakdanjih trenutkov in spominjanju!