Kako je kaj s tabo, slišim vsakič, ko s potegom čez ekran telefona dovolim svojemu mobilnemu operaterju, da klicatelju omogoči glasovni stik z mano. Ja, tega zelo natančno določenega postopka sem se zavedela šele v tem trenutku, saj sem najprej hotela napisati, da vprašanje, kako je z mano, zaslišim vsakič, ko dvignem telefonsko slušalko k ušesu. Telefonska slušalka je odslužila. Kadar še zazvoni stari rdeči Iskrin telefon in dvignem njegovo črno slušalko k ušesu, nikoli ne zaslišim vprašanja, kako je s tabo. Na oni telefon me kličejo samo takrat, ko mi hoče kdo po telefonu kaj prodati ali če delajo kakšno javnomnenjsko raziskavo in smo imetniki stacionarnih telefonov nujni delci v reprezentativnem statističnem vzorcu.
Zakaj tak dolgovezen in dolgočasen uvod k mojemu pisanju? Zakaj sem tvegala, da bralec odloži branje, preden se prebije skozi prvi odstavek? Tema, o kateri želim pisati, ker me v to sili nekakšna nuja, terja precejšnjo mero iskrenosti in nepreračunljivosti, o njej bi rada pisala tako, da se popolnoma prepustim vijuganju miselnega toka, ne glede na to, kam me bo zanesel, in da prav nič ne mislim na bralca, naj mi bo oproščeno. Ne vem, ali bom zvozila. Do cilja zagotovo ne pridem, vem, da je nedosegljiv. Vnaprej vem, da je pot, na katero se podajam, tako razvejena, da se bom zagotovo enkrat znašla na razpotju, na katerem sem ubrala že obe poti. In odnehala, nekoliko utrujena od pobega v neznano.
Pogosto me torej sprašujejo, kako je z mano. Kako je z mano, odgovarjam, malo umolknem, potem pa, z mano je dobro, kar dobro, kako si pa ti? In pri tem nikoli ne vem natanko, zakaj se tisti kar kar sam od sebe vrine pred dobro in kaj sploh pomeni. Je to nelagodje, ker v časih, ko je okoli mene toliko ljudi v veliki stiski, nekako ni spodobno reči samo, da ti je dobro? Je to sram? Hlinjena empatija? Ali pa ti mogoče res ni dobro. Samo kar dobro. Nekako pogojno dobro.
Za morebitnega bralca je nujno pojasnilo, kdaj pišem. Tudi zame: da ne bi pozabila. Pišem januarja 2021, pišem v dneh, ko je epidemijska krivulja v črni coni, epidemija se sicer umirja, ne vemo pa še, ali se bo krivulja začela spuščati. Upamo. Že nekaj mesecev je tako, pravzaprav je bilo še huje, in jaz že nekaj mesecev odgovarjam, kar dobro je z mano. Vendar se nikoli ne zadovoljim s tem odgovorom, ampak vedno, že nekaj mesecev, čutim potrebo po pojasnjevanju. In govorim, da se res nimam pravice pritoževati, da bi bilo to prav nespodobno, saj da se zame ni dosti spremenilo, preskrbljena sem, s samoto sem si domača, tako kot prej hodim na sprehode, kar dosti sem na zraku, tudi v mestu se najdejo poti, ki niso preveč obljudene, marsikaj seveda pogrešam, a to ni nič v primerjavi s stiskami, ki jih doživljajo drugi ljudje, zato bi se bilo res nespodobno kakor koli pritoževati. Pa vendar, dodajam, čeprav nimam pravice, da tožim, občutim že ves čas nekakšno težo. Kot da je zrak postal težek, kot da me nekaj potiska k tlom in se moram ves čas malo truditi, da ostanem pokonci. In potem dodam: te številke, grozno me težijo te številke!
Uporabljam izraz te številke. Počnem natanko to, kar v javnem diskurzu ves čas počnemo. Ne rečem: te smrti. Ne rečem: umrli, rečem: te številke. Kot da bi se bala izgovoriti tisto besedo, ki je v moji glavi kristalno jasna in od vsega našega besednega zaklada najbolj nedvoumna, zato jo na poti med mislijo in ubesedenjem zvedem na evfemizem, metaforo: te številke so prispodoba za smrt. Vendar v tistem možganskem centru, kjer besede domujejo in čakajo na svoj trenutek, da oživijo, neizgovorjena beseda že sproži množico podob, predstav, asociacij, ki pa jim sami z vrsto varovalk in zavor preprečimo, da bi z vso silovitostjo izbruhnile v poved; in zato se potem misel ubesedi v obliki, za katero v nekem trenutku mislimo, da je najbolj prava. Ampak: če bi ne odgnali vseh tistih podob, predstav in asociacij, ki jih je neka misel spontano sprožila v nas, bi vedeli, da beseda, ki smo jo izgovorili, ni prava beseda. Če bi vsem tem podobam, predstavam in asociacijam dovolili, da se neposredno izrazijo z besedo, smrti ne bi zvajali na številke. In jaz bi rekla: na dušo mi legajo smrti. In mogoče bi mi bilo celo lažje, ker bi bila beseda, ki bi jo uporabila, prava.
Visok, najvišji cerkveni dostojanstvenik v Sloveniji, znan po občudovanju francoske poezije, je kmalu po nastopu svoje vplivne službe v nekem pogovoru dejal: “Človeštvo ima en sam problem, in to je smrt.” Mogoče je rekel smrtnost ali umrljivost. A v mojem spominu ostaja beseda smrt. In potem je dodal poanto: “In tukaj ima edini odgovor cerkev.” Najbrž je mislil Cerkev. Ni rekel vera, rekel je Cerkev. In imel je po svoje prav, saj mnogi ljudje oba pojma enačijo. In Cerkev ima z oznanjanjem vere v posmrtno življenje res odgovor na to težko vprašanje. Vendar je za sprejemanje tega odgovora, za brezpogojno zadovoljenost z njim potrebna vera, ta pa je stvar osebne odločitve. Zato bi bilo pri zgornji trditvi treba dodati, da ima Cerkev odgovor za vsakogar, ki se je odločil, da ta odgovor sprejme.
Moj oče je bil globoko veren človek. Spoštoval je tudi Cerkev, saj kdo ve, ali bi kmečki fantič, ki je moral prvi razred ponavljati, ker ni razumel niti besedice nemško, sploh še šel v šole, če ne bi župnik v njem prepoznal intelektualnega potenciala in če mu ne bi neki drugi duhovnik v okolju, kjer je nemštvo vsepovsod demonstriralo svojo nadrejenost, priskrbel štipendije in ga navdušil za slovensko stvar do te mere, da se je ob koroškem plebiscitnem polomu odločil za študij in življenje v drugi državi. Bil je, moj oče, globoko veren, pravim, in upam, da mu je bilo, ko je odhajal, z vero lažje oditi. Dan prej sem bila pri njem. Kar nekaj me je prijelo in odpeljala sem se domov. Zelo se me je razveselil in všeč mu je bilo, kako sem bila napravljena. Bila je zima in obuta sem bila v dobre škornje. Zmeraj so mu bili škornji na ženskah všeč. Rekel mi je tisto popoldne, kot da se poslavlja, čeprav tega takrat nisem tako dojela: “Dobro življenje imam, pametne otroke, lepo ženo.” A če natanko pomislim, je uporabil preteklik, le da jaz tega nisem hotela slišati. V resnici mi je s tem povedal nekaj zelo pomembnega, nekaj, o čemer je pisal tudi Montaigne, a bom o tem poskušala premisliti pozneje. Takrat prav tako nisem hotela razumeti, kaj mi oče s temi besedami pripoveduje. Najbrž sva globoko v sebi oba vedela, da je to slovo. In ko mi je naslednji dan brat po telefonu povedal, da je tatek zaspal, kar zaspal, se mi je ta stavek, ki ga oče ni bil povedal prav nič patetično, kar tako mimogrede, niti ne ob slovesu, globoko in neizbrisno vtisnil v spomin. Me v žalosti tolažil in osrečeval.
Ljudje, znanci, ki so ob izrekanju sožalja zmeraj malo v zadregi, saj taki smo najbrž vsi, so me takrat spraševali, koliko je bil oče star. In ko sem jim povedala – star je bil devetdeset let – in so mi vsi po vrsti govorili, o, saj to je pa lepa starost, bodi vesela, da jo je dočakal, in take stvari, ki naj bi bile tolažilne ali vsaj pomirjujoče, me je zagrabila jeza in najraje bi vsakemu izpraskala oči, češ, kaj pa ti veš, kakšne neumnosti pa kvasiš. Bila je sveta jeza in še danes mislim, da starost ljubljenega človeka nič ne zmanjša bolečine ob njegovem odhodu. Seveda razum lahko pritrjuje, saj razum je razumen in razume, vendar bolečina nima veliko opraviti z razumom. Bolečina ima opraviti z bližino. Samo z bližino.
Pred mnogimi leti je v Ljubljano prišel predavat sloviti francoski novinar Hubert Beuve-Méry, ustanovitelj francoskega dnevnika Le Monde. Zaslovel je s svojim peresom, s svojim urednikovanjem, najbolj pa verjetno s svojim slogom. Med drugim je bilo vsega posnemanja vredno njegovo vodenje dnevnih uredniških sestankov: bili so ob natančno določeni uri in trajati so smeli največ deset minut; da bi se to strogo spoštovalo, nihče ni smel sesti. Bilo je zelo učinkovito, kar potrjuje tudi zgodovina Le Monda.
Gospod Beuve-Méry je torej prišel v Ljubljano predavat o novinarstvu, novinarski neodvisnosti in teh stvareh. Bilo je še v Jugoslaviji in tako predavanje je imelo tudi nekakšno subverzivno poslanstvo, vsaj poslušalci smo se počutili nekoliko zarotniško, kot da s poslušanjem uživamo prepovedani sadež. Predaval je v eni od dveh velikih predavalnic na Filozofski fakulteti in od vsega, kar je povedal, sem si za zmeraj zapomnila njegovo razlago bralčevega temeljnega odnosa do poročil o nekem dogodku, odnosa, ki kraljuje novinarskemu delu. Poimenoval ga je s sintagmo la mort kilométrique, kar bi bilo dobesedno kilometrska smrt, bolj ustrezen pa bi bil prevod smrt na kilometrsko potenco. Rekel je namreč, da je smrt enega človeka, na primer zaradi nesreče, ki se zgodi v bralčevi bližini, tragedija, medtem ko je nesreča nekje daleč, na primer na Kitajskem, v kateri umre sto ljudi, samo dogodek, novica, vest, ob kateri se bralec le za hip ustavi in že preskoči na naslednji naslov. Ta odnos je seveda razumljiv, vendar ga lahko interpretiramo na dva načina, saj ima dva v bistvu nasprotujoča si učinka. Po eni plati je to varovalka: če bi ljudje – posebno zdaj, ko se je svet s pretokom informacij skrčil na kepico – vse človeške tragedije, ki se nenehno dogajajo, dejansko občutili kot take, bi preprosto znoreli. Noben psihiater nam ne bi mogel pomagati. Večja kot je kilometrska oddaljenost neke nesreče, manj nas ta nesreča prizadene. Po drugi plati pa ima ta varovalka, ki ščiti naše duševno zdravje, uničujoč učinek na naše zavedanje, da je človeštvo ena skupnost, v kateri smo vsi soodgovorni za vse, kar se dogaja. Tudi za vse grozote in trpljenje, ki bi jih bilo s solidarnostjo mogoče preprečiti. A če se grozote dogajajo nekje daleč, odmahnemo z roko in rečemo, da pač ne moremo nič. Saj kot posamezniki res ne moremo narediti veliko. Vendar bi lahko, če bi kot družbena bitja od odločevalcev, ki smo jim dali v upravljanje svojo skupnost, zahtevali, naj solidarnost s trpečimi vgradijo v sistem upravljanja skupnosti. Vendar tega ne zahtevamo in za to imamo tisoč izgovorov. Kljub tej naši brezbrižnosti pa je bila nekega leta Lennonova Imagine cele mesece po vsem svetu najbolj priljubljena pop pesem: … imagine all the people sharing all the world …
/…/